Se res splača kupiti električni avtomobil?

Redko mine teden, ko v novicah ne beremo o prihodnosti zelenega transporta. Evropa se je odločila: motorji na notranje izgorevanje se počasi poslavljajo. Nekateri proizvajalci so že pogumno zakorakali v smer električnih pogonov in celo prenehali z izdelovanjem umazanih dizlov. Elektrika naj bi bila boljša tako za okolje kot za nas in našo denarnico. A marketing je eno, dejstva pa drugo. Večino kupcev zanima le, ali se prehod na električni avto dejansko splača – finančno, seveda. 

Cena je še vedno glavna ovira

Prednosti električnih vozil je veliko, a jih hitro zasenči njihov glavni izziv: cena. Povprečen električni avto stane približno enkrat več od povprečnega bencinarja – kar je za kupce velik hladen tuš. Nakup nas bo udaril po denarnici, razliko pa merimo nekje od dvajsetih tisočakov naprej. Ni treba odpreti excela, da razumemo, da je to še en soliden bencinski avto ali pa konkreten dopust za naslednjih pet let. 

Na dolgi rok se slika obrne

Ko vidimo, za kolikšen znesek nas bo prikrajšal električni avtomobil, večinoma zavijemo z očmi in raje začnemo brskati po cenejši bencinsko-dizelski ponudbi. Napaka – električni avtomobili so na kratek rok res dražji, že po nekaj letih pa se slika obrne. Elektrika je napram bencinu in dizlu relativno poceni; tuji portali omenjajo od tri do petkrat nižji strošek na kilometer, kar se v enem letu prevede v 1000 do 1500 € prihranka; ni ravno drobiž.

A pravi prihranek ni v ceni goriva, ampak v vzdrževanju. Motorji na notranje izgorevanje imajo kup gibljivih delov, ki se slej kot prej obrabijo ali preprosto odpovejo. Na eni strani pri bencinarjih na nas prežijo redki, a veliki in dragi servisi, kot je menjava sklopke, alternatorja, jermena in podobnega, na drugi pa je treba vsaj enkrat na leto mehaniku pustiti lep znesek za menjavo olja in filtrov. Vsi ti stroški, ki jih električni avtomobili ne zahtevajo, se z leti naberejo v velik znesek; vzdrževanje električnih vozil je za približno tretjino cenejše, pri čemer se s starostjo vozila razlika veča v prid elektriki. 

Kdaj se zares izplača?

Pri računanju točke, na kateri se nakup električnega avtomobila finančno izplača, se številke močno razlikujejo glede na tip vozila. V splošnem pa velja, da bo v prvih petih letih lastništva električni avto zaradi manjših stroškov postal finančno smotrna naložba, zaradi subvencij pa to točko pogosto dosežemo še prej. Okolje bo hvaležno še prej – nekateri modeli bodo v državah, kjer je električna energija v glavnem iz obnovljivih virov, že po letu in pol poravnali svoj "okoljski dolg", ki so ga pridelali z emisijami, izpuščenimi med proizvodnjo. Tudi v državah, kjer je elektrika manj "čista", pa se dolg večinoma poravna v prvih štirih letih. 

Pa baterija?

Elektroskeptiki radi izpostavljajo, da bo baterija v električnih avtomobilih slej kot prej odpovedala, kar nas bo obsodilo na več deset tisočakov težko popravilo. V resnici naj bi baterije v povprečju zdržale 15 do 20 let uporabe oz. med 200.000 in 400.000 prevoženih kilometrov. Čeprav je odpoved baterije nočna mora, ki zaposluje številne lastnike električnih vozil, nas strokovnjaki pomirjajo, da bo večina baterij preživela uporabno življenjsko dobo vozila; na kratko, avto bo za na odpad, preden bo treba zamenjati baterijo. 

Domet na papirju ni domet v praksi

Nakup električnega vozila je v mnogih primerih tudi finančno smotrna naložba. To pa ne pomeni nujno, da boste v takšnem vozilu tudi resnično uživali. Glavna hiba, ki zaposluje novopečene lastnike, je domet; tudi prihranjeni tisočaki mnogim ne odtehtajo stalnega stresa in maničnega iskanja naslednje polnilnice.

Spletni viri nas mirijo, da lahko z boljšimi sodobnimi električnimi avtomobili brez težav dosežemo 400 kilometrov in več. Dve težavi: prvič, takšnega dometa najcenejši v ponudbi seveda ne bodo dosegli. In drugič, domet je ocenjen v bolj kot ne idealnih pogojih – kar avtocesta absolutno ni. 

Če želite z električnim jeklenim konjičkom premagovati dolge razdalje, vas podatek, da so najmanj učinkoviti ravno na avtocesti, gotovo ne bo navdušil. Tudi to, da polnilnic ni ravno na pretek, še manj pa hitrih, ni ravno spodbuden podatek za dolge vožnje. Dobra novica sicer je, da praktično vse moderne aplikacije za navigacijo omogočajo iskanje električnih polnilnic na poti, kar omogoča enostavno načrtovanje daljših izletov. Slaba novica pa je, da niti popoln načrt ne bo spremenil dejstva, da boste zaradi polnilnih postankov za dolga potovanja pač potrebovali občutno več časa. 

Kaj pa v praksi?

Vsem podatkom navkljub pa sem želel električno čudo preizkusiti tudi na lastni koži. Za daljši vikend izlet sem si torej izposodil električni avtomobil in z njim prevozil lep kos Slovenije. Kljub udobju, majhni količini hrupa in vsej moderni tehnologiji bi celotno izkušnjo opisal kot dokaj stresno. Glavna težava je, seveda, domet. Čeprav bi na papirju izposojen avtomobil lahko brez težav prevozil razdaljo od Maribora do Ljubljane in nazaj, se v praksi izkaže, da so avtoceste za to vrsto vozil res velik izziv. Dokler vozimo polžje počasi (recimo med 100 in 110 km/h), se baterija še nekako obnese. Takoj, ko želimo voziti malo bolj dinamično, pa se domet drastično zmanjša. Dodatno težavo povzročajo vzpetine – od Ljubljane do Kranjske Gore je avto kljub dokaj počasni vožnji porabil približno polovico svoje zaloge energije, čeprav bi glede na zapisan domet moral porabiti le dobro četrtino. Tako smo na avtocesti obsojeni na počasno plazenje za avtobusi in kamioni, kar je sploh boleče, ker je elektrika tako poskočna, da kar kliče k močnejšemu pritisku na plin. 

Kot nekoga, ki je imel z električnimi avtomobili izkušnjo le na krajših mestnih relacijah, me je celotna izkušnja precej razočarala; ves čas je treba misliti na polnjenje, odpirati aplikacije in ustvarjati nove račune, ki jih zahteva lokalna polnilna infrastruktura. Če odštejemo ceno najema, je elektrika res precej ugodna – za celoten vikend sem moral plačati le nekaj deset evrov, medtem ko bi bencinar v istem času brez težav popil dva polna tanka goriva. Če dodamo še brezplačno parkiranje v večini obiskanih krajev, se prihranek hitro še dodatno poveča. 

Za mesto so odlični, za ostalo pa še čakamo na revolucijo

Prihranku navkljub sem po vikend testu prišel do zaključka, da nisem ravno prava stranka za električni avto; stalna skrb glede dometa, strogo omejevanje hitrosti in iskanje polnilnice v vsakem obiskanem kraju predstavlja nekaj, kar mojemu načinu potovanja ne ustreza. To pa ne pomeni, da se s takšnimi avtomobili ne da potovati; uporabnik, ki zna planirati in je okoljsko in finančno osveščen, se bo hitro privadil na nekoliko počasnejšo vožnjo in redno obiskovanje polnilnic. Da se – a zahteva svoj trud. Če razmišljate o nakupu, se bržčas najbolj splača narediti lasten vikend test; tako boste najlažje prišli do zaključka o tem, ali vam elektrika res ustreza.

Finančno se nakup splača, vprašanje pa je, ali prihranek odtehta frustracijo precej drugačnega načina relacijske vožnje. Slika se seveda precej spremeni, če o elektriki razmišljamo kot o drugem, mestnem avtu; v takem okolju je učinkovitost največja, infrastruktura pa enostavneje dostopna. Kot prvi ali edini avto pa je primernost odvisna od vaše prilagodljivosti; če ne želite žrtvovati udobja in brezskrbnosti, se morda bolj splača poseči po hibridu. S tem se strinja tudi znaten del obstoječih lastnikov; McKinsey je lani poročal, da skoraj tretjina obstoječih uporabnikov električnih vozil razmišlja o vrnitvi k hibridom ali motorjem na notranje izgorevanje. Elektrika zahteva trud, načrtovanje in čas – za velik del voznikov, ki avto vidijo le kot orodje za prevoz od točke A do točke B, pa je že to preveč, tudi če je v igri velik prihranek.