Tako je nastal legendarni 'fičo'

Senator Giovanni Agnelli je vodil Fiat do svoje smrti leta 1945. Menda je zaradi občutka, da se bliža njegov odhod, na zasebno srečanje povabil Vittoria Valletto, da bi mu sporočil, da ga je predlagal za svojega naslednika na čelu imperija Fiat. Skoraj na smrtni postelji je Agnelli prenesel svoje smernice svojemu nasledniku: Vittorio, povečaj Fiat, ustvari več delovnih mest, da bomo lahko obnovili Italijo, v kateri bodo naši ljudje raziskovali svojo domovino z vožnjo cenejših in še boljših avtomobilov s Fiatovim logotipom!

Valletta je živel za in s Fiatom od leta 1921 in je odlično razumel, kaj misli in govori šef. Poslanstvo je bilo nadaljevanje množične motorizacije, ki jo je začel Fiat 500 Topolino! Ideja o ljudskem avtomobilu je v Italiji znana že od leta 1936, ko je Dante Giacosa s svojim fiatom 500 postavil parametre množične motorizacije. Popularni Topolino je zdržal do petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je postalo jasno, da je čas za sodobnejše koncepte. Giacosa je na začetku II. svetovne vojne postal direktor Fiatovega oblikovalskega oddelka in že takrat so se mu porodile prve zamisli o izdelavi avtomobila, ki bi se umeščal med modela 500 in 1100.

Za celotno idejo je imel Fiat še en cilj. Šlo je za proizvodnjo avtomobilov brez klasične šasije, torej s samonosno karoserijo. Analiza, ki so jo zahtevali od Opla, ki je projekt začel leta 1935, je pokazala, da so bila pričakovanja in vlaganja v projekt upravičena. Giacosa je takrat uradno dobil zeleno luč za razvoj projekta z oznako 700, ki je vključeval štirisedežni model, medtem ko je manjši dvosedežni model dobil oznako 400. Mussolini je prvi prototip 700 prejel v dar, ki je s tem šel tudi na preizkus velikega voditelja, ki je bil tako kot Hitler navdušen nad idejo o množični motorizaciji ljudi. Vojna je prekinila nadaljnji razvoj, kar pa ni bil konec načrta.

Giacosa ni opustil svojih predvojnih zamisli, temveč je dozorel v mnenju, da sta dva sedeža vseeno premalo za povojno generacijo, ki jo bo kmalu zadel pravi baby boom. Giacosa se je odločil za štiri sedeže, popolnoma zaprto karoserijo in zadaj nameščen dvovaljni bokser motor. Novi projekt so poimenovali Tipo 100 in v fazi prototipa so bile ustvarjene tri različne alternative. Prvi je bil s konvencionalno šasijo, motorjem spredaj in pogonom zadaj. Pri drugi različici je bil motor nameščen spredaj prečno s pogonom na prednji kolesi, pri tretji različici pa je bil motor nameščen prečno zadaj s pogonom na zadnji kolesni par. Pri vseh treh konceptih je bil motor štirivaljni vrstni 500-kubični motor z vodnim hlajenjem. Giacosa je osebno podpiral drugo možnost, vendar njegova ni bila zadnja.

Po smrti velikega Giovannija Agnellija je Fiat prevzel Vittorio Valletta, ki je projekt 100 videl kot dediščino senatorja Agnellija in prihodnost Fiata kot celote. Giacosa je tako dobil jasen signal, da je od njegovega uspeha pravzaprav odvisen takojšnji obstoj vsaj 100.000 ljudi! Novi izračuni so zdaj naslednji: 200 kg teže za motor, menjalnik in podvozje, 250 kg pa ostane za karoserijo in vse ostale podrobnosti notranjosti. Pričakovana hitrost je bila okoli 85 km/h, karoserija pa je morala zagotoviti spodobno udobje štirim osebam. Več prostora po nižji ceni! – je zagrmel Valletta, ki je pričakoval, da bo novost večja in cenejša od Topolina. Za največjo težavo sta se izkazala motor in menjalnik, ki so ju inženirji težko usklajevali skoraj do leta 1955. Štirivaljni vodno hlajeni motor s prostornino 633 ccm in močjo 22 KM je bil kombiniran s klasičnim štiristopenjskim ročnim menjalnikom. Topel zrak iz hladilnika motorja je bil skozi poseben tunel speljan vse do vetrobranskega stekla, zato so snovalci na preprost način rešili tudi problem odrositve in ogrevanja avtomobila.

Končni izdelek, Fiat 600, je bil uradno predstavljen javnosti marca 1955 na avtomobilskem salonu v Ženevi in aprila na avtomobilskem salonu v Torinu. V samo enem mesecu je Italijo prizadela "pandemija virusa Fiat 600". Na torinskem sejmu je okoli dvajset karoserskih delavnic, poleg originala v Fiatovem prostoru, predstavilo svoje posebne različice malega junaka. Prav tako so proizvajalci dodatne opreme že imeli v ponudbi celo vrsto dodatkov za individualizacijo avtomobilov, ki so se gibali okoli 590.000 lir. Naj poudarimo, da je bil fiat 600 s svojimi 305 cm za 30.000 lir cenejši od starega 500C, ki je bil daljši za 23 cm! Italijanski delavec je moral za ta avto odšteti okoli dvajset povprečnih plač, Fiat pa je s svojim kreditnim sistemom SAVA (uveden leta 1928) omogočal večmesečno odplačilo posojila. A tudi po plačilu zneska bi čakanje nanj trajalo do enega leta.

Tovarna Mirafiori je rasla vzporedno s potrebami trga. Od začetnih 624 avtomobilov na dan se je dve leti pozneje proizvodnja povečala na 839. V prvem letu je Fiat prodal okoli 300.000 enot, posledično pa ima znamka v Italiji zdaj kar 80-odstotni tržni delež! Novost je predstavljala povsem nov tehnični koncept torinskega podjetja. Štirivaljni motor so postavili zadaj, kar je sprostilo dovolj prostora za štiri udobne sedeže. Vzmetenje vseh koles je bilo neodvisno, vijačne vzmeti in teleskopski hidravlični blažilniki pa so zagotavljali udobno vožnjo tudi po podeželskih cestah, po katerih se bodo kmalu vozili Italijani in odkrivali lepote svoje domovine. Fiat 600 je bil majhen, a funkcionalen do zadnje podrobnosti. Treba je opozoriti, da prav po zaslugi tega avtomobila italijanska družba postaja vse manj ruralna in se premika proti neustavljivi urbanizaciji. Mali fiat postaja statusni simbol optimistične družbe, ki si poleg potovanj zdaj želi tudi materialnih dobrin, kot so pralni stroji, televizorji, pohištvo ...

Eno najbolj znanih imen, povezanih z zgodovino malčka iz Torina, je Carlo Abarth. Njegove stvaritve so sprva proizvedle 40 KM, z leti pa so se razvile do končnih 106 KM, ki jih je Abarth 1000TC Radiale ponujal v šestdesetih letih na dirkalnih stezah, kjer je dosegal do 208 km/h!

Vzporedno z naraščajočim uspehom malega fiata se je nadaljeval njegov razvoj. Majhne, a prepoznavne in preproste spremembe so naredile avtomobil bolj praktičen in udoben. Predstavljena je bila različica Transformabile s streho iz blaga.

Pomembna novost je bila tudi inovativna Multipla s 6 sedeži in neštetimi možnostmi. Tudi običajni 600 je dobil nove podrobnosti. Na primer, leta 1957 so vodoravno pomična stekla na prednjih vratih zamenjali s klasičnimi dvižnimi stekli, izboljšali sistem premikanja sprednjih sedežev, ki omogoča lažji dostop do zadnjih, vgradili so zmogljivejši akumulator in sistem za pranje vetrobranskega stekla. Italijanska vlada je medtem odprla prvih 100 kilometrov nove avtoceste Autostrada del Sole med Milanom in Parmo. Do leta 1959 je bila tovarna Mirafiori ena največjih v Italiji s 65.000 zaposlenimi, ki so proizvedli približno pol milijona avtomobilov letno. Fiat 600 je bil še vedno sanje mnogih Italijanov, pa tudi preostale Evrope.

Po tradicionalnem Ferragostu in milijontem proizvedenem primerku je Fiat leta 1960 predstavil nov model, Fiat 600D. Razlika je bila predvsem v motorju, katerega prostornina je narasla na 767 ccm, moč pa na 29 KM. Posledica tega je zdaj spoštljivejša najvišja hitrost 110 km/h, kolikor je ta avtomobil dosegel pri okoli 600 kilogramih. Prvič so vgradili elektromagnetni vžig s ključem, povečali reže na zadnjem pokrovu motorja in dodali nov merilnik hitrosti z delitvijo do 120 km/h za prilagajanje višji hitrosti. Cena je zdaj 640.000 lir, povprečen delavec pa je zaslužil okoli 47.000 lir.

Zaradi povpraševanja so zmogljivosti tovarne Mirafiori povečali pet let pred predvidenim rokom in skupna Fiatova letna proizvodnja je leta 1962 dosegla rekordnih 930.000 enot. Poleg Fiata je 10.000 malih podjetij, ki dobavljajo dele za Fiat 600 kot podizvajalci, model pa je doživel zadnje pomembne spremembe leta 1964, ko so namesto starih "samomorilskih vrat" sprva vgradili običajna vrata. Povečali so žaromete, dodali gumo na dele odbijača, povečali zadnje luči itd. V takšni obliki je Fiat 600 ostal v Fiatovem programu do 18. maja 1969, ko je s proizvodnega traku zapeljal zadnji primerek.

Za Fiat 600 lahko mirno rečemo, da je globalni izdelek. Poleg Italije, kjer so izdelali 2.695.197 primerkov, so ga izdelovali tudi v Španiji pod znamko Seat (1957–1973), kjer so izdelali 797.349 primerkov. V Argentini so Fiat 600/600R izdelovali med letoma 1960 in 1982, proizvedli pa so 304.016 enot. NSU/Fiat Jagst je bilo ime izdelkov, ki so jih izdelovali v Nemčiji, kjer je proizvodnja nanesla 171.355 enot, da ne omenjamo Steyr Fiat 600, ki so ga na kratko sestavljali v Avstriji. Seveda je tu še Zastavina proizvodnja legendarnega 'fiča' (1955-1985) s svojimi 923.487 primerki ...

Vir: revijahak.hr