Športnik paraplegik Robi Bojanec: ''Naša edina želja je, da nas obravnavate kot sebi enake''

Kmalu bo minilo 15 let, odkar vas je na videz nedolžna nesreča z motorjem prikovala na invalidski voziček. Tedaj ste bili stari komaj 12 let. Vaše življenje se je v hipu obrnilo na glavo. Kako ste to dojemali tedaj, kot otrok, in kako na to gledate danes? Kako hitro ste sprejeli novo realnost? Se vključili v okolje ...

Malo sem že pozabil na to, kako čas beži, ampak je teh 15 let minilo zelo hitro. Ko pogledam nazaj in se spominjam tistega dne, je še vedno v spominu, kot bi se zgodilo včeraj. Kot ste dejali, je bil padec res nedolžen, ampak kot sami vemo, nam v življenju ni nič ponujeno – kar imamo, to vzamemo. Čeprav se v tistem trenutku še nisem ravno zavedal, da ne bom mogel več hoditi, saj pri teh letih ravno začnemo z razvojem samega sebe, raziskovanjem svojih zmožnosti in kaj vse lahko dosežemo, sem imel ravno to tudi v mislih. Po dveh napornih operacijah, ki so si sledile v razmaku petih dni, sem se počasi nekako zavedal, da me čaka težka in naporna rehabilitacija, če želim doseči vsaj to, da bom lahko sam vstal iz postelje. Po enoletni rehabilitaciji na URI Soča, v katero sem vložil veliko truda, mi je to tudi uspelo. Ko danes pogledam na to, se samo nasmehnem, saj je bilo tisto takrat šele začetek, oz. uvod v moje ''novo okolje''. Realnost sem sprejel dokaj hitro, saj ko sem se pogovarjal z vsakim paraplegikom, mi je dejal, da je to trajna poškodba. Nekako tudi nisem bil prizadet zaradi teh besed, saj so mi povedali in pokazali, kaj vse se da početi, četudi si na vozičku. Sam sem mislil, da bo vključevanje v okolje dosti težje oz. da ne bom sprejet med ljudi ali pa da bom spet preveč izpostavljen, ampak moram reči, da so mi prijatelji, sošolci in pa predvsem družina kar dobro pomagali pri tem.

Kaj bi svetovali nekomu, ki ga je življenje čez noč priklenilo na voziček? Kaj bi si želeli, da bi sami slišali takrat, ko se je usoda grdo poigrala z vami, pa niste?

Rečem mu lahko samo to, da s tem, ko si na vozičku, še ni konec sveta. Danes imamo oz. tudi razvijamo takšne in drugačne pripomočke, da se tudi gibalno ovirani lahko karseda nemoteno gibljejo povsod. Poleg tega pa se lahko ukvarjajo tudi z raznimi športi, če tudi ne tekmovalno, ampak samo rekreativno, saj s tem naredimo dosti za svoje zdravje, ki pa je pri nas še kako pomembno. V tistem času bi si želel slišati samo to, da bom še vedno lahko počel vse in da ni nič izgubljeno.

Ste eden redkih, ki ni le čakal na pomoč drugih, ampak si je skušal sam olajšati življenje. V času študija ste izdelali invalidski voziček na elektromegnetni pogon. Kako pomembno je biti v življenju proaktiven? Čakati na druge, na pomoč drugih, je za invalide verjetno še toliko težje, še toliko hitreje zapadeš v malodušje in se vdaš usodi. Kaj je vas motiviralo in gnalo?

Kot prvo bi izpostavil to, da se jaz počutim enakega ostalim, ki niso na vozičku. Tako se tudi kažem navzven s svojim humorjem in pozitivnostjo. Če si odprt za vse pogovore, potem te tudi drugi obravnavajo sebi enakega. Moja aktivnost se je začela, ko sem prišel živet v Ljubljano – v času študija. Malo pozno, če pogledam nazaj, ampak do tistega trenutka tudi jaz nisem vedel, kaj bi ravno želel početi. Tudi sam sem čakal na druge, da bi mi nekaj ponudili, ampak do tega ni prišlo. Takrat sem dojel, da če se sam ne lotim nečesa, bom vedno živel v malodušju. Motivacijo sem našel v tem, da se nekako dokažem in ravno takrat smo na fakulteto dobili razpis za en malo večji projekt in nisem prav nič okleval, ampak sem se ga kar lotil. Od takrat naprej je postalo vse drugače, vedel sem, da lahko dosežem marsikaj, ampak imeti moram željo. Moja motivacija so bile mamine besede, preden sem se vpisal na fakulteto, da ''kako bom preživljal družino, če ne bom imel izobrazbe!?'' Ampak izobrazba je le neka potrditev, da si na pravi poti, da počneš nekaj, kar te veseli in da lahko v tem uspeš. Je pa res, da pri nas v Sloveniji ni junaka, ki bi iskal nekoga, ki je na vozičku oz. želel njegovo pomoč, saj pri tem opazijo le ovire, kajti vemo, da imamo še vedno preveč nedostopnih mest oz. ustanov, zato poudarjam, da se moramo dostikrat sami znajti oz. se malo poriniti naprej, če želimo nekaj doseči.

Že pred nesrečo ste bili zaljubljeni v šport. Trenirali ste nogomet in atletiko, po nesreči pa pristali v košarki. Verjetno ste naprej mislili, da ste s športom po nesreči zaključili. Kaj vas je prepričalo v nasprotno in zakaj ste izbrali košarko in ne npr. atletske discipline, kot je vožnja z vozički ali nogomet v invalidskih vozičkih?

Jaz si enostavno ne predstavljam življenja brez športa. Nogomet je bila in je moja prva disciplina. Še danes spremljam vse nogometne tekme, ki se predvajajo po televiziji, seveda si kakšno ogledam tudi v živo. Ravno tako spremljam atletiko, sicer več pozornosti posvetim šprinterskim disciplinam. Enostaven odgovor, zakaj sem izbral košarko – zato, ker sem se bolje znašel v ekipnem športu. V košarki pa je potrebno imeti še mehko roko, da lahko pospraviš žogo skozi obroč, kar imam, in zato v tem športu še najbolje uživam.

Ste pomemben člen slovenske reprezentance v košarki na vozičkih. Čeprav gre za košarko, se ta precej razlikuje od košarke, ki jo pozna večina. Med drugim peterko lahko sestavljajo igralci – ti dobijo klasifikacijsko oceno glede na vrsto telesne okvare – ki imajo maksimalen seštevek klasifikacijskih točk 14.0 oz. 14.5. Kako drugačna je košarka športnikov invalidov?

Moram reči, da se pravila ne razlikujejo od navadne košarke, ki jo pozna večina. Pravila so čisto enaka kakor pri normalni košarki, razlika je samo v tem, da nimamo dvojnega vodenja. Kar se tiče sestave peterke, je tako kot ste že omenili, vsak posamezni igralec ima klasifikacijsko oceno glede na poškodbo oz. ravnotežje. 1 točko ima igralec, ki ima slabo ravnotežje ali visoko poškodbo. 4,5 točke pa ima igralec, ki ima zelo dobro ravnotežje ali po domače rečeno zdrav hrbet. Jaz imam 1 točko in po navadi se okoli nas gradi peterko. Zakaj? Zato ker, če ima igralec oceno 1 in je posledično zelo hiter – današnja košarka se igra precej hitreje, kot pred leti – lahko v peterko brez problema vključiš še dva visoka igralca, ki imata po navadi oceno 4,5 – ti igralci so centri. Potem dodaš še dva krilna igralca, ki imata po 3 oz. 2 točki in imaš sestavljeno peterko.

Kako potekajo vaši trening košarke? Z izjemo treniranja meta stvari verjetno potekajo precej drugače, kot smo jih vajeni?

Treningi potekajo dosti podobno oz. enako kakor normalna košarka. Imamo ogrevanje, raztezne vaje, katerim se priključijo še igralske akcije. Prav tako moramo izdelati načrt oz. se pripraviti na nasprotnika, kako jih bomo premagali. Seveda imamo tudi kondicijskega trenerja, ki skrbi da smo dobro pripravljeni na in med sezono. 

Za igralca je verjetno ključnega pomena, da ima dober voziček. Se ti med seboj razlikujejo ali na tekmah uporabljate enake?

Tako je. Ključ do uspeha in dobrih rezultatov kot tudi dobrega razvoja samega sebe med kariero je voziček, ki je izdelan po igralčevih merah in je izdelan samo zanj. To so posebni vozički za košarko, ki jih uporabljamo samo v ta namen. Naši vsakdanji vozički, ki jih uporabljamo, pa seveda niso primerni za šport, saj se lahko kaj hitro poškodujejo ali celo zlomijo.

Kaj sicer pomeni dober voziček za invalida?

Tako kot sem že prej omenil, pomembno je, da lahko napreduješ v tem, kar počneš, in da si lahko še boljši oz. da lahko dokazuješ svoje znanje.

Kdo je trenutno največji zvezdnik košarke na vozičkih? Je tudi med parašportniki košarkarji kak LeBron James ali njegov naslednik tipa Luka Dončić?

Patrick Anderson je meni najbolj izpiljen igralec, kar jih trenutno poznam. Ima vse, kar igralec košarke na vozičkih potrebuje – višino, hitrost, disciplino in kar je najpomembneje, mehko roko. Naslednika Luke Dončića v našem primeru še nisem zasledil, če govoriva tudi o mladosti in tako hitri prodornosti na sam vrh.

Ste ambasador programa Postani športnik. Kaj vam v življenju pomeni oz. predstavlja šport?

Šport je disciplina, s katero lahko izpopolnim svoje življenje. Z njim sem si ustvaril nek ritem, ki ga ne morem izpustiti oz. biti brez njega, saj se tako počutim bolje in lažje dosegam določene cilje.

Diplomirali ste na fakulteti za elektrotehniko. Kariero postavljate pred šport. Vsi vemo, da je izobrazba v življenju izredno pomembna, verjetno pa je za ljudi s telesnimi okvarami še toliko bolj? So vrata na trgu dela invalidom v Sloveniji na široko odprta ali zgolj priprta?

Izobrazba je pomembna, saj s tem dokazuješ, da ni naključij, da neko stvar oz. dejanje obvladaš. Čeprav je dandanes tudi pri nas težko dobiti dobro službo z dobro izobrazbo, pa je za nas osebe na vozičkih to še težje. V Sloveniji je trg dela za invalide nekoliko priprt, saj vsak takoj pomisli, da on tega ne zmore oz. da on tega ni sposoben ali pa da bo vedno odvisen od drugih. Zato menim, da bi morali delodajalci dajati priložnost na razgovorih za bodoče službe tudi invalidom in se potem odločiti, koliko in česa je kdo sposoben, saj imamo v Sloveniji ogromno pametnih in izobraženih ljudi. Kariero pa sem postavil pred šport zaradi tega, ker v našem športu v Sloveniji od tega ne moremo živeti.

Je sicer za invalide v Sloveniji dobro poskrbljeno? Katere so najbolj pogoste težave, s katerimi se srečujete v vsakdanjem življenju. Kaj se je v zadnjih 15 letih spremenilo?

Izpostavim lahko Ljubljano, kjer lahko rečem, da se počasi premika v pravo smer glede dostopnosti, še vedno pa ni povsem vse dostopno. Še vedno najdemo ovire, kot so robniki od pločnikov, ki jih že davno ne bi smelo biti. 

Kako drago je v Sloveniji biti invalid? Tudi sami ste morali za voziček zbirati denar, pri čemer vam je na pomoč priskočil tudi Goran Dragić.

Biti invalid v Sloveniji je zelo drago, saj razni pripomočki, ki jih potrebujemo – seveda nam zdravstvo ne dodeli vsega – stanejo zelo veliko. Če pa se želiš ukvarjati še s kakšnim športom, pa te cene segajo v višave. Bom dal za primer svoj voziček za košarko, ki je stal nekaj več kot pet tisoč evrov. Takrat sem bil še študent brez prihodkov, ampak ker si ga nisem mogel privoščiti, sem se moral znajti na drugačen način, da poiščem pomoč pri drugih vplivnih imenih. Tako se mi je pri zbiranju denarja za voziček z veseljem pridružil tudi Goran Dragić. Tako da, kar se tiče rekreiranja oz. športnih aktivnosti, si moramo opremo priskrbeti sami.

Marsikdo ne ve, kako se obnašati v družbi invalidov, kar je v našem intervjuju nedavno poudaril tudi Rok Terkaj, ki je spisal himno športnikov invalidov. Marsikdo vas vidi drugače, polni smo predsodkov. Verjetno si najbolj želite, da bi vas ljudje jemali kot sebi enake?

Tako je. Naša edina želja je, da nas obravnavate kot sebi enake, da nas ne gledate, kot da smo najbolj boga bitja na planetu, ampak, da nas jemljete za sebi enakovredne. Ne maramo smiljenja, ne želimo pomoči od vsakega, ki pride mimo, saj dosti stvari delamo sami, saj smo primorani v to. Želimo samo spoštovanje in enakopravnost, saj vsi dihamo isti zrak.

Športniki invalidi so družbi pogosto v navdih, dokaz, da se vse da, če se hoče. Vam gredo tovrstne floskule na živce, vas moti, da vas družba na tak način ''izkorišča'' ko pa si večina sploh ne predstavlja s kakšnimi preprekami se zares srečujete v vsakdanjem življenju.

Moram reči, da s tem samo dokazujemo, da ob naših nezgodah ni bilo konec sveta. Čeprav večina ljudi ne vidi našega ozadja, kaj vse smo ali pa moramo narediti, da dosežemo nek cilj, koliko truda moramo VSAK dan vložiti, da se premaknemo iz točke A do točke B. Imamo tudi mi dneve, ko bi bili najraje zaprti v sobi po cel teden, ampak nas to kaj hitro mine, kajti življenje je prekratko, da bi delali iz muhe slona.

Kaj so vaše glavne vrednote?

Moje glavne vrednote so to, da lahko skrbim zase in če le lahko pomagam drugim. 

Pandemija koronavirusa ima na nekatere podoben psihološki učinek – če malce karikiramo – kot na vas nesreča. Pogosto se namreč zgodi, da se dragocenosti nečesa ali nekoga zavedamo šele, ko tega ni več. Seznam samoumevnosti pa se z leti samo daljša in daljša. Samoumevno je bilo še do nedavnega za marsikoga tudi to, da je na dopustu lepo vreme. Epidemija je ta seznam močno skrčila in začasno smo se morali posloviti od marsičesa, kar je bilo še včeraj povsem samoumevno. Sami ste se morali zaradi nesreče za večno posloviti od marsičesa, kar je bilo še včeraj samoumevno. Kaj si želite, da bi ljudje odnesli iz te krize?

Epidemija ni šala, kot jo nekateri jemljejo. Mislim, da zdravniki, ki nam dajejo navodila, kako se v teh primerih obnašati, vedo, kaj nas lahko doleti. Upam, da se lahko iz tega naučimo marsikaj, od tega, da gremo vsak dan v trgovino po le en izdelek, do tega, da lahko veliko stvari počnemo s svojimi najbližjimi in jim namenimo nekaj več časa.