Saša Lešnjek: ''Soigralci so se vedno norčevali iz mene, češ da mi sploh ni treba vaditi, saj tako ali tako igram samo sebe''

Vse do nedavnega se je pod vaše melodije večinoma podpisoval Alex Volasko. Za svojo novo skladbo "Pelji me nazaj" pa ste prvič v celoti napisali tako besedilo, kot melodijo. Gre za nov mejnik. Kaj to pomeni nekomu kot ste vi, ki imate kljub mladosti za seboj že kopico mejnikov?

Res je, da sva z Alexom odličen tandem in on je tudi razlog, da sem začela s pisanjem besedil, saj me je zelo vneto priganjal. Za to sem mu seveda zelo hvaležna, sej sva tako pričela tudi s pisanjem mojih pesmi. Dotična pesem »Pelji me nazaj« pa je nastala, ko Alexa ni bilo doma in sem se preprosto z ukulelo usedla na kavč in malo improvizirala čez akorde. Končni izdelek se nama je kar dopadel, tako da je Alex prispeval še aranžma in pesem je bila končana.

Najprej ste izvajalka oz. pevka in ''šele'' nato igralka. Si želite v prihodnje nastopati tudi v filmih ali se boste bolj držali odrov in sinhronizacij?

Moja ogromna želja je, da bi se enkrat preizkusila tudi na filmskem platnu. Že od majhnega sem si želela zaigrati v filmu ali seriji, seveda pa se ne bi branila tudi še kakšne gledališke vloge, saj na odru najbolj uživam.

Glasba vas spremlja od malega. Začeli ste z violino, preklopili na klavir, igrate ukulele (samouk), zaključili ste študij jazz petja na Konservatoriju za glasbo in balet. Kdaj ste napisali svoje prvo besedilo in ali se morda spomnite svoje prve rime?

Prve pesmi sem si začela izmišljati, ko nisem še niti znala pisati, tako da jih je namesto mene zapisala mama. Tako imamo doma spravljeno eno prisrčno pesmico o račkah, ki sem jo napisala pri treh letih.

Kako smo Slovenci sprejeli muzikal? Po zaslugi vašega soigralca v muzikalu Briljantina, Luke Markusa Štajerja, smo nedavno dobili tudi prvi slovenski muzikal film Tim. Kako smo Slovenci sprejeli ta žanr, ki se vendarle še ni vsidral v našo zavest. Ali pač?

Sama se sicer rada pošalim, da je bil v bistvu prvi slovenski muzikal Kekec, ki pa je izšel že leta 1951, tako da nam stil že ne more biti tako tuj. Glasba je bila že od nekdaj močno zasidrana v življenje Slovencev, od petja med delom, do večglasnega petja doma pri mizi, o čemer mi je vedno z veseljem rada razlagala babica, ki me je tudi učila slovenskih ljudskih pesmi. Res je, da smo se sčasom od tega malo odtujili. To je tudi komentar, ki ga velikokrat slišim od ljudi,  ki si muzikal ogledajo prvič, češ da je pa to blazno nenaravno. Zdi se mi, da če bi dan preživeli z mano, bi jim lahko dokazala drugače, saj se moje življenje konstantno prepleta s prepevanjem in plesom (širok nasmeh).

Kako težko je bilo stopiti v (plesne) čevlje Olivie Newton John? Že to, da ste dobili glavno vlogo, je bila velika čast, saj so vaju z Markusom Štajerjem izbrali med 450 prijavljenimi.

Če bi mi kot majhni deklici nekdo dejal, da bom nekoč zaigrala v svojem najljubšem muzikalu in za povrh še glavno vlogo, bi se mi verjetno zmešalo. Od nekdaj sem imela glavo v oblakih in sanjarila o nastopanju na velikih odrih, tako da je bil ta projekt zame res uresničitev sanj.

Kako zelo je Saša podobna Sandy, ki ste jo igrali v Briljantini? Nekoč ste dejali, da ste doma mirna mačka, na odru pa levinja. Ste lepo vzgojena in pridna. Tudi zaročili ste se mladi, kot Sandy ...

Soigralci so se vedno norčevali iz mene, češ da mi sploh ni treba vaditi, saj tako ali tako igram samo sebe. To do neke mere zelo drži, saj sva si s Sandy res zelo podobni. Obe sva malo naivni, zasanjani in pa do ušes zatrapani v svojega izbranca. Edino v čemer bi rekla, da sva si drugačni, je, da jaz zato, da bi bila fantu všeč, nikoli ne bi šla spreminjati sebe in svojih prepričanj.

V muzikal, pravite, ste se zaljubili, kot ste kot otrok videli film Briljantina. Igranje v tem žanru od posameznika zahteva res veliko. Obvladati mora petje, igro in ples, kar zmorejo le redki. Kako ste se sami spopadli s to nalogo?

Res je, žanr je precej zahteven. Petje me ni preveč skrbelo, saj je to seveda moj poklic, malo bolj pa sem se morala potruditi pri igri in predvsem  plesu. Pri igri sem se poskusila čim bolje preslikati v njene misli, torej: kaj v tem trenutku razmišlja Sandy, kako bi reagirala na to repliko itd., tako da bi čim bolj naravno ujela reakcijo srednješolke, kar pa sem za časa premiere še bila. Poskušala sem si resnično predstavljati, da se vse, kar se dogaja na odru, dogaja tudi meni, tako da je bil zame na začetku vsake predstave v bistvu prvi šolski dan na šoli Rydell.

Kot alternacija za glavno vlogo ste igrali tudi v slovenskem muzikalu Vesna, prirejenem po prvem slovenskem filmu s sodobnim videzom in hollywoodskimi detajli. Zdi se, da se dobre vloge kar lepijo na vas. Kaj je skrivnost vašega uspeha?

Vesna je bila moj prvi muzikal in večno bom hvaležna za to priložnost, saj sem vlogo dobila pri komaj sedemnajstih letih. V bistvu sem imela blazno srečo, saj so me na šolskem nastopu po naključju slišali ustvarjalci muzikala in mi na licu mesta ponudili vlogo. Sama sem vedno verjela, da moram ne glede na to kakšen nastop je in koliko ljudi je tam, dati vse od sebe, saj nikoli ne veš kdo sedi v občinstvu. To je tudi moj nasvet za vse mlade pevce in pevke: sprejeti vsako priložnost, ne glede kako majhno, ker morda boš pa ravno takrat ob pravem času na pravem mestu.

Kaj je bil do zdaj za vas največji izziv?

Definitivno selitev v Graz. To je takrat na meni pustilo ogromen čustven in fizičen pečat, saj je bilo ravno v času turneje z Briljatnino, ko smo imeli tudi po štiri predstave na teden in sem se potem nenehno vozila sem in tja, tudi ponoči po koncu predstav. Od mene je to takrat ogromno terjalo, saj že po naravi od sebe preveč pričakujem in tako je bilo tudi v tej situaciji. Na neki točki sem si pač morala priznati, da se vseh stvari hkrati ne da in sem tako nastopanju dala prednost.

Česa vas je v življenju najbolj strah?

Neuspeha.

Nedavno ste se retorično vprašali, ''Kaj bi svet brez glasbe?'' Kaj vam pomeni glasba? Je glasba vaš način življenja? Vaš ventil?

Točno to sem tudi mislila. Sama si življenja brez glasbe ne predstavljam, to je moja največja ljubezen in moj smisel v tem življenju. Noro hvaležna sem, da sem že v mladih letih lahko našla svoje poslanstvo in iskreno si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega.

Kaj še radi počnete poleg glasbe in igranja? V normalnih razmerah imate zelo natrpan urnik. Izolacija zaradi epidemije koronavirusa pa nam je dala čas, za katerega nikoli nismo mislili, da ga bomo imeli. Za kaj ste izkoristili oz. izkoriščate čas v karanteni?

Trenutno zelo rada kuham in pečem. Priznam, da se prej zaradi pomanjkanja časa nisem nikoli zares posvetila kulinaričnemu ustvarjanju, ampak zdaj pa v tem resnično uživam. Oba z Alexom rada ustvarjava, pečeva kruh in razna peciva, sama bi se rada preizkusila tudi v izdelavi domačih testenin, Alexova specialiteta pa so sladice. Upam, da ne bova tako poleg novih kuharskih spretnosti, iz karantene prišla še z dodatnimi kilogrami.

Ko ljudje slišijo vaše ime, kaj si želite, da jim najprej pride na misel?

Na prvem mestu si želim, da bi me videli kot iskreno in dobro pevko, ki se jih z glasbo lahko dotakne.

Kaj je vaša dodana vrednost, kot glasbenica in s kom si želite v prihodnje glasbeno sodelovati?

Morda to, da sem se veliko ukvarjala tudi z igro, tako da poskusim vedno skladbe, raje kot zapeti, pripovedovati. Glasbeno pa bi si definitivno želela sodelovati z Vladom Kreslinom, saj je moj najljubši ustvarjalec pri nas.

Kaj je vaš naslednji veliki projekt? Izdaja debitantskega albuma? Kdaj ga lahko pričakujemo?

Tako je, že nekaj časa pridno delam na albumu. Želela sem si, da bi lahko izšel že v spomladanskem času, ampak so se žal zaradi trenutne situacije zamaknila vsa snemanja in ostale obveznosti, tako da upam, da se situacija čimprej umiri in bo lahko ugledal luč sveta že v poznem poletju.

Vas mika tujina?

V tujino grem rada na izlet in z veseljem spoznavam tuje kulture in pokrajine, tam pa se zame pot tudi konča. Preizkusila sem že življenje v tujini in iskreno sem si ves čas želela samo, da bi šla domov. Res imam rada Slovenijo, naš jezik, kulturo in glasbo, tako da bi rada tudi svoje pesmi še naprej ustvarjala v slovenščini.

Kljub temu, da ste še zelo mladi, imate za sabo že konkretno odrsko kilometrino. Zagotovo imate na zalogi kakšno zabavno anekdoto?

Zgodb iz predstav je ogromno, od tega da so se soigralcu med plesom na mednožju strgale hlače, do tega da je bil oder rahlo nagnjen in sva se z Dannyjem v avtu skoraj ''odpeljala'' v prvo vrsto in pa seveda klasično pozabljanje besedil. V muzikalu se preoblečem osemkrat, med drugim tudi iz športe uniforme in tako sem enkrat pozabila na spremembo kostuma in šla na oder v elegantni obleki, spodaj pa obuta v športne dokolenke in superge. V takšnih trenutkih moraš misliti in odreagirati hitro, potem za odrom pa se seveda vsi nasmejimo do solz in se takšnih pripetljajev radi spomnimo.

Nam lahko nekaj zaupate o vas, kar še ne vemo?

Vsakodnevno se ukvarjam s sinhronizacijo risank in tako sem imela čast posoditi glas tudi prvi originalni Disneyjevi princeski Sneguljčici v risanki iz leta 1937. Sem tudi velika modna navdušenka, obožujem zgodovino in obožujem stare črno-bele filme in glasbo in prejšnjega stoletja.

Kaj je najboljši nasvet, ki ste ga prejeli v življenju?

Vse se zgodi z razlogom in kar ti je namenjeno se bo zgodilo.

Kaj je prva stvari, ki jo boste storili, ko bo omejitev zaradi koronavirusa konec?

Obiskala svoje starše in stare starše, potem pa zagotovo šla na vikend na morju.