Marko Milič: ''Enkrat sem ga udaril po roki, dvakrat pa je šel mimo mene kot vlak''

Če se vrnemo nazaj na tisto tekmo, ko ste imeli priložnost stati nasproti velikega Michaela Jordana. Kako se danes spominjate tistih časov, ko ste v dresu Philadelphie pod vodstvom Larryja Browna igrali proti Chicagu, h kateremu se je po epizodi v baseballu vrnilo njegovo ''leteče visočanstvo''? Od tega mineva – kako simbolično – 23 let. Prosim, obujajte z nami spomine na čase, ki jih orisuje dokumentarni film Zadnji ples in so bili tudi za vas prelomni.

Ravno v prvem delu (dokumentarca, op. p.) se dogajajo stvari, ki sem jih najbolj aktivno doživljal med igranjem v ligi NBA. Kot mulc sem bil navijač Bullsov in tiste generacije košarkarjev, čez par let pa sem že imel priložnost ne samo igrati proti njim, ampak jih tudi spoznati. Z Borisom Gorencem sva bila tedaj najbolj perspektivna košarkarja iz Slovenije, ki jo je pokrival skavt s Splita Ivica Dukan, ki je v Bullse pripeljal Kukoča. Vedno je prišel v Ljubljano z velikim prstanom od Chicaga. Z Gorencem in Klemnom Zaletelom nas je že poletje preden sem odšel v NBA povabil, da pridemo za nagrado za čez lužo pogledat in potrenirati z Bullsi. Ekipo sem imel možnost spoznati v zakulisju. Kar mi je med drugim ostalo v spominu, je velik grafit v dvorani ''Only the strong survive'' (''samo najmočnejši preživijo'', op.p.). To so dejansko mislili. Mentalno in fizično so delali kot živina. Kasneje sem šel k Jerryju Krausu (pokojni izvršni direktor Chicago Bullsov, op.p.), saj je bila pred draftom, ko sem krožil po ekipah, zelo resna opcija, da pristanem v Chicagu. V dokumentarcu je prikazan kot konfliktna oseba, a je bil ob Jordanu glavni tvorec šampionskega Chicaga. Spomnim se, ko je bil v Ljubljani in je bil navdušen nad našim suhomesnim krožnikom, ko smo v vinoteki na Gospodarskem razstavišču debatirali pozno v noč. Ko sem bil pri njem v pisarni, nisva veliko govorila. Ko vidiš 5–10 videokaset igralca, veš česa je zmožen in česa ne. A me je povsem drugače ocenjeval, in sicer osebnostno. Na tej podlagi je sestavljal Bullse. Vprašal sem ga, kako je zadovoljen z mano in mi odvrnil: ''Pozdravil si, močno si stisnil roko in pogledal v oči.'' Ljudi je sodil drugače. Bil je tako prebrisan, da je sebe izbral za negativca, za žrtveno jagnje. Bil je genialec – iz nič je sestavil ekipo, ki je osvojila štiri naslove. A ekipa, ki štirikrat zmaga, ni več tako lačna, ne igra več s takim žarom, igralci gredo težje iz svoje cone udobja in iz sebe morda ne iztisnejo zadnjih atomov moči. Tega se je bal, zato je sprovociral (tedanjega trenerja, op. p.) Phila Jacksona in Michaela Jordana in iz tega je tudi nastal naslov za serijo – The Last Dance. Vedel je, da imajo Jordan in drugi velik ego in da potrebujejo nekaj, kar jih bo podžgalo, zato se je celo leto govorilo, da bodo razpustili ekipo, da Bullsi niso več dobri, da so stari ... Na koncu so zmagali, njega pa prikazali kot negativno osebo, a prav s tem je iz ekipa potegnil maksimum.

Izbran sem bil v Iversonovo ekipo, kjer je bil trener Larry Brown. Američani ohranjajo zelo močno vez s kolidži – tako igralci kot trenerji – kamor se poleti vračajo trenirati oz. na priprave. Tako smo se z Brownom odpravili v Severno Karolino. Takrat nisem vedel za kakšne kolidže gre. Mi smo prišli na pripravljalno tekmo proti Jordanovemu Chicagu. Takrat sem tam srečal tudi Gorenjca. Na tekmi je bilo 20.000 gledalcev v svetlo modrih majicah North Carolina in do mene je prišel tamkajšnji trener Dean Smith, ki mi pravi: ''Kaj je mali, zakaj nisi hotel priti k nam, ko sem te klical?'' Res so me klicali, a sem takrat mislil, da kolidž pomeni konec za košarkarja, saj so bili takrat tisti, ki so od tam hodili v Slovenijo, tretjerazredni košarkarji. Takrat sem preskočil avto in ga tudi dobil v dar, kar mi je sicer pomagalo, da me Janezu Rajglju ni bilo več treba voziti na treninge iz Kranja v Ljubljano, zato pa sem izgubil možnost šolnine na takšnem kolidžu. Vse se je odvijalo zelo hitro. Še včeraj sem se z avtom vozil iz Kranja v Ljubljano, potem pa kar naenkrat s privatnimi letali in že igram proti Michaelu Jordanu.

Pride Jordan v slačilnico, številka 45. Pa sem si rekel: ''Sem vedel, da je nekaj narobe, to se mi sanja! Kakšna številka 45, vsi vemo, da ima Jordan številko 23.'' On se je takrat ravno vračal iz baseballa in je želel nekaj drugačnega. Potem ko mu je umrl oče, je za nekaj časa nehal igrati košarko, in ko se je vrnil, je v spomin na očeta zamenjal številko in začel pisati novo zgodbo. Ta številka se ni izkazala za dobro potezo, saj so izgubili prvenstvo in iz vraževerja se je na njegov hrbet vrnila številka 23 – tisto leto je potem zadel tudi tisti legendarni koš. Sam sem tja priletel kot indijanček. Pri 19 nisem vedel, ali sanjam ali igram in čuvam Jordana s 45. Enkrat sem ga udaril po roki, dvakrat je šel mimo mene kot vlak, vse se je odvijalo tako hitro, kot bi previjal naprej. Bili so igralci, ki mečejo tako dobro, ki tečejo hitro in so tako močni kot on, a nihče ni premogel takšne karizme, takšnega spoštovanja. V moji ekipi sva bila tedaj dva belca in 12 temnopoltih košarkarjev. V garderobi se je po tisti tekmi poslušal nekomercialen rap. Vsi se derejo, ko pa je notri vstopil Jordan in prišel pozdravit soigralca Derricka Colemana, je nastala smrtna tišina. Kot bi stisnil pavzo. Izmenjala sta si par besed in ko je Jordan odšel, je bila še tri sekunde tišina, potem pa se je hrup vrnil. To samo priča, kakšen učinek je imel na druge in kakšno strahospoštovanje so igralci gojili do njega. Po mojem mnenju je polovico tekem dobil, še preden je sploh stopil na igrišče.

Tekma, kjer so igralcem Chicaga podelili njihove zadnje prstane, ki so jih osvojili v sezoni 1997/98, je bila moja prva uradna tekma s Phoenixom. Tam sem bil s celo družino. Z Vesno po dokumentarcu  nisva mogla še eno uro zaspati, ko sva vse to še enkrat podoživljala.

Milič pričakuje, da bo dokumentarec razkril tudi drugo plat medalje ...

O legendah, kot so Jordan, Lionel Messi in Dončić, si v glavi zgradimo neko popolno sliko. Navzven ga vidiš kot zmagovalca, kot zelo karizmatičnega igralca. A v garderobi moraš kdaj tudi povzdigniti glas, se komu zameriti. Biti vodja v ekipi egov ni lahko. Jordan je prinašal rezultate, a ni vse tako črno-belo. Ko LeBron še ni osvajal prstanov, je eden od igralcev dejal, kako se počuti, ko igra z igralcem takšnega kova, in je rekel, da je malce gneče na parketu, saj on na koš vrže 50 žog, ostali pa 16. Ameriško kovanje v zvezde, kot so LeBron, Kobe Bryant in Jordan, je malenkost drugačno od evropskega, ki razmišlja bolj timsko. Že pri rekreaciji je pri nas tako, da če kdo na koš vrže vsako drugo žogo, ga označimo za solerja, češ, ''pet nas je na igrišču, boš kaj podal?'' ZDA je bolj v iskanju individualnih presežkov, zato se potencira igralce, kot sta LeBron in Kevin Durant, in se na zadeve ne gleda z drugega zornega, češ, ti si vrgel več kot polovico metov ekipe. Upam, da v tem dokumentarcu pokažejo tudi to stran in da ne bodo vsega skupaj le po hollywoodsko idealizirali.

In kaj je o Miličevem odhodu v NBA menil legendarni trener Zmago Sagadin?

Sagadin je imel seveda drugačen pogled, a njemu se moram zahvaliti za bogato kariero. On je iz mulčka naredil igralca, za katerega so se zanimale NBA in evroligaške ekipe. Do takrat pred mano noben Slovenec še ni bil v ligi NBA, kjer pa je danes več kot polovica Neameričanov, takrat pa so bili le Sabonis, Divac in Petrović, ki je bil tu velika zvezda, tam pa se je prebijal. Vse skupaj je bila takrat znanstvena fantastika. Bilo je, kot bi danes nekoga iz kranjskega gledališča vprašali, če gre igrati z Jackom Nicholsonom v Hollywood. Ja, ne boš rekel Jacku, naj še ene dve leti počaka, da boš pripravljen. To je bila zame sanjska prilika. Kaj če bi se vmes poškodoval in ne bi mogel igrati več niti za Olimpijo, kaj šele, da ne bi mogel izpolniti svojih sanj. Večino stvari v karieri sem delal po nareku srca. To sem si želel, to so bile moje sanje. Morda ni bil idealen moment, morda pa, če bi predolgo čakal in ne bi več tako dobro igral, kot takrat na Final fouru ali se poškodoval, te priložnosti sploh več ne bi dobil. V danem trenutku sem vedno sledil srcu – se dostikrat morda odločil neracionalno, a nikoli v prid denarja. Šel sem tja, kjer bi lahko potešil svoje košarkarske želje, ambicije oz. izživel svoje sanje. Ni mi žal zgodnjega odhoda v NBA, čeprav se tam nisem naigral. A tudi če bi šel leto ali dve kasneje, ne bi bilo kaj dosti boljše. Takrat smo bili tam močnejši Evropejci kot jaz, pa je bil tudi Dražen je dve leti na klopi. Tam smo bili tretirani kot eksoti. Če zdaj pripeljem Kubanca, ki ima boljše fizične karakteristike kot Peter Prevc, se mu bodo tudi vsi smejali v Planici, ko bo šel na rampo. Takrat so v NBA precej podcenjujoče gledali na tuje košarkarje. Mislili so, da znajo samo oni igrati košarko. A z leti, ko so v ligo prišli tako ekstremno dobri tuji košarkarji, kot so Tim Duncan, Dirk Nowitzki in Tony Parker in ko so sprevideli, da svetovna prvenstva osvajajo tudi drugi, da se tudi drugod igra vrhunska košarka. S tem se je korenito spremenilo tudi dojemanje o tujcih. Danes je v NBA z Dončićem na čelu skoraj več nosilcev igre tujcev kot Američanov.

Dončić si je v NBA neverjetno hitro izboril spoštovanje ...

Včasih je bilo to nemogoče. Še nedavno so igralci za to potrebovali 10 let – igralca, kot sta Parker in Nowitzki. Dončić je to dosegel v prvih dveh sezonah. To je še toliko več vredno, kot njegove predstave, njegov občutek in pregled nad igro, njegovi meti, asistence. S tem je pokazal, kakšno osebnost je. Ni fora ali zadaneš ali ne, ampak da se cela franšiza, vsi navijači, vsi veterani, ki tam igrajo že 10 let, prilagodijo tebi, dajo žogo tebi in od tebe pričakujejo, da kreiraš in zaključuješ tekme in to pri dvajsetih letih – to je res nekaj neverjetnega! Še nedolgo nazaj je bila to znanstvena fantastika. A Luko poznam že od majhnega. Oče (Saša Dončić, op. p.) je bil v tistih časih isti talent kot on. To se danes sliši smešno, ker ni imel takšne kariere kot Luka, a je res. Vse košarkarske finte je Luka znal že pri desetih letih. Spomnim se, ko sem imel košarkarske tabore v Kranjski Gori in ga je tja pripeljal Saša, pa sem mu rekel, da so to tabori za 14–15-letnike. Že takrat ga je oče učil vse odrasle trike. ''Če proti močnejšim in starejšim ne najdeš rešitve in izgubiš voljo do igranja, nisi rojen za ta šport,'' je bila njegova filozofija. Posledično je obračal pet let starejše fante, saj je imel v žepu že kopico fint. Treba je vedeti, da je šel Luka že z dvanajstimi leti v internat v Madrid in med množico Špancev, Afričanov in Balkancev kot edini iz mladinske šole v zadnjih 20 letih postal vodja ter bil že pri 16 izbran v prvo peterko Real Madrida. To so neverjetna dejstva. Če ''navadnega'' 13-letnika v mestu pustiš samega in se zmrači, se mu bodo zatresle noge, on pa se je skozi vse prebijal sam. Z vsemi temi izkušnjami, pogumom in znanjem je danes po letih mlad, a ima več življenjskih izkušenj kot marsikateri veteran v ligi NBA.