Poševni stolp v Pisi: fascinantna dejstva o tej edinstveni turistični atrakciji

Ime Pisa izhaja iz grške besede paludoso (v prevodu močvirnata zemlja), takratni arhitekti pa pri gradnji tega srednjeveškega stolpa niso upoštevali mehkega zemljišča, ki je zahtevalo precej močnejše temelje, kot so bili za stolp v Pisi. Že kmalu po začetku gradnje se je začel nagibati, potem ko se je na eni strani začel ugrezati, a je bilo prepozno, da bi popravili temelje. Ko so ga skušali poravnati, se je nagnil v drugo stran, sčasoma pa se je zaradi teže vrnil v prvotno smer gibanja.

Več kot sedemsto let stara gradnja je konservatorjem vrsto let povzročala sive lase, a jim je naposled uspelo utrditi in dvigniti teren pod temelji. Danes je stolp v Pisi (Toskana) nagnjen ''le'' še 3,97 metra, kot je bil leta 1800. Stolp se je sicer zaradi nestabilne podlage začel nagibati že na začetku gradnje davnega leta 1173, ko je bil položen temeljni kamen. Od leta 1987 je del Unescove svetovne dediščine.

Poševni srednjeveški stolp v Pisi (v italijanščini Torre pendente di Pisa) sicer ni samostojni objekt, kot zmotno meni večina, ampak samostoječi zvonik stolnice sv. Marije Vnebovzete. Stoji na Stolničnem trgu (Piazza del Duomo). Zgrajen je bil med 12. in 14. stoletjem in se je, kot rečeno, zaradi mehke podlage začel nagibati že med gradnjo. Prav zaradi nagnjenosti je ena najbolj prepoznavnih stavb na svetu. Zgrajen je bil v treh fazah.

Po nenadni zrušitvi stolpa v Pavii, katerega ruševine so leta 1989 pod seboj pokopale štiri ljudi, so osemnadstropni in 14.700-tonski stolp v Pisi, ki v višino meri 55,863 metra (s temelji 58,5 metra) in do vrha katerega vodi 296 marmoriranih stopnic, 7. januarja leta 1990 za več kot desetletje zaprli za javnost – to je bilo prvič v skoraj 800 letih. Tedaj je nagib stolpa dosegel nevarnih 5,5 stopinje od navpičnice. Odstranili so sedmerico zvonov – po en je bil za vsako noto durove lestvice, skupaj pa so tehtali skoraj 10 ton –  da so zmanjšali težo, okoli tretjega nadstropja pa so namestili kable in jih zasidrali več sto metrov stran. Zaradi varnosti so izpraznili bližnje hiše in stanovanja. Znova so ga odprli 15. decembra leta 2001, potem ko so ga razglasili za stabilnega. Izravnali so ga na 3,99 odstotka. Stabilizacijo je vodila mednarodna komisija pod vodstvom poljskega strokovnjaka Michela Jamiolkowskega, ki je preprečila nadaljnje posedanje na mehkejši strani. Oblasti so sicer odločile, da stolpa ne nameravajo povsem poravnati, saj bi s tem izgubil status nenavadne turistične znamenitosti, ki je s tem ostala primer ''nestabilne stabilnosti in nepopolne popolnosti'', kot tudi imenujejo to nenavadno zgradbo. Zato pa od 20. stoletja ne zvonijo več zvonovi.

Nagib stolpa so na varnejši kot zmanjšali z odstranjevanjem 38 kubičnih metrov zemlje pod dvignjenim koncem. Nagib stolpa se je s tem zmanjšal za 45 centimetrov in stolp se je vrnil v položaj iz leta 1838. Skupaj je bilo odstranjenih kar 70 ton zemlje. Leta 2008 so inženirji stolp stabilizirali tako, da se je prvič v zgodovini nehal premikati. Dejali so, da bo stabilen vsaj še 200 let. Stolp se je sicer začel nagibati že pri gradnji prvih nadstropij, še bolj pa se je nagnil po koncu del leta 1372. Skupina strokovnjakov, ki je nadzirala restavriranje stolpa, je leta 2018 sporočila, da se stolp v zadnjih 20 letih zravnal za štiri centimetre.

Načrtov, kako bi utrdili podlago, se je z leti nabralo veliko, tudi tako utopični, kot je bil načrt nemškega kiparja, ki je predlagal, da bi ob zvoniku postavili velik moški akt, da bi ga podpiral, ali pa načrt, da bi ga razdrli in ga kos po kos znova zgradili na stabilnejših tleh. Ali pa dodajanje 800 ton svinčenih protiuteži na dvignjeni konec podstavka, ki bi bil sicer le začasni poseg.

Zanimivo je, da je poševni stolp v Pisi, ki je tudi rahlo ukrivljen – to je posledica posegov, s katerimi so želeli stolp med gradnjo poravnati tako, da bi bila ena stran zgornjih nadstropij višja kot druga stran – preživel številne močne potrese. Leta 1280 so toskansko regijo prizadeli štirje močni potresi. Njen rešitelj je bil njen skorajšnji krvnik – mehka zemlja, ki je povzročila nagibanje, a mu je premagala preživeti potrese, saj je bil stolp zmožen zdržati tresljaje zaradi interakcije zemlja-struktura in se ni odzval na potresno gibanje tal.

Stolp v Pisi je preživel tudi vojne. Med drugo svetovno vojno je zavezniška vojska sumila, da Nemci uporabljajo stolp kot opazovalno točko. Vodnik ameriške vojske Leon Weckstein je imel nalogo, da potrdi prisotnost nemških vojakov v stolpu, a je bil tako navdušen nad njim, da se je vzdržal ukaza topniškega napada in s tem preprečil uničenje.

Nagib stolpa v Pisi je sicer star skoraj toliko kot stolp sam, saj je nastal le pet let po začetku gradnje. Vzrok je plast ilovice in peska, na katerem je zgrajen, ki je na južni strani mehkejša kot na severni. Ko so zgradili tretje nadstropje, je nestabilna podlaga razrahljala temelje stolpa. Gradnjo so prekinili, jo nadaljevali in vmes še večkrat ustavili, dokler niso leta 1372, po 199 letih gradnje, dosegli načrtovane višine.

Italijanski strokovnjak Antonio Caleca je leta 2002 odkril, da načrtov za stolp v Pisi nista izdelala Bonanno in Tomasso Pisano, kot se je mislilo do tedaj, temveč Gerardo di Gerardo in Giovanni Pisano. Ugotovil je, da je neznani arhitekt di Gerardo naredil načrte za spodnji del, tedaj slavni kipar in arhitekt Giovanni Pisano pa načrte za zgornjega.

Stolp v Pisi zaradi mehkega terena ni edini poševni stolp v Pisi. Na Trgu čudežev (Piazza dei Miracoli) namreč najdemo tudi poševni zvonik cerkve Chiesa di San Nicola, tretja taka stavba pa je zvonik cerkve St. Michele dei Scalzi.

Italijanski diktator Benito Mussolini je sovražil stolp v Pisi, saj se je napake arhitektov zelo sramoval in je stolp označil za nacionalno sramoto in posmeh ugledu države. Stavbo je želel poravnati, a so s posegi v temelje zadevo zgolj poslabšali.