Maja Povšnar: Jiu-jitsu je človeški šah borilnih veščin

Maja Povšnar je ljubezen do borilnih veščin razvila že v osnovni šoli, ko je v tretjem razredu začela trenirati judo. Postala je večkratna kadetska in mladinska državna prvakinja, bila pa je tudi članica kadetske in mladinske judo reprezentance. Konkurenco je pokorila tudi pri mlajših članih. Zaradi težav s hrbtom je judo pri devetnajstih letih za kratko postavila na stranski tir, zapeljal pa jo je jiu-jitsu, v katerem izzivov željna Maja niza vrhunske rezultate. ''Šport me je naredil takšno, kot sem sedaj. Začela sem z judom, ki mi je v življenje dal tisto pravo disciplino in delavnost, ki jo v družbi počasi primanjkuje.''

Pravite, da je jiu-jitsu nekakšen človeški šah. Lahko laiku razložite, kaj je jiu-jitsu v svojem bistvu oz. v čem se razlikuje od juda in drugih borilnih veščin?
Jiu-jitsu je šport, ki se večinoma dogaja v parterju, torej na tleh. Glavni cilj jiu-jitsa je nasprotnika brez udarcev prisiliti k predaji z raznimi davljenji in vzvodi na različne dele telesa. Za laika je jiu-jitsu podoben judu. Podobno kot judo se začne v stoječem položaju, a se dogajanje zna zelo hitro preseliti v parter, kjer se po navadi borba nadaljuje in tudi konča. Razlikuje pa se predvsem v pravilih, saj je dovoljenih veliko več potez, s katerimi onesposobimo nasprotnika in ga prisilimo k predaji. Zagotovo je jiu-jitsu človeški šah borilnih veščin. Bolj izkušen je borec, bolj umirjeno in taktično borbo prikaže. Visoka intenziteta borbe se kaže pri nižjih pasovih, ki divjajo v želji po zmagi, tisti bolj izkušeni borci pa vedo, da vsak nepremišljen gib nasprotnika pusti prostor za napako, cilj pa je to izkoristiti. Jiu-jitsu je prav iz tega razloga imenovan človeški šah. Tekme črnih pasov tako za laike morda niti niso privlačne, saj se vse dogaja bolj počasi, namreč tako prvi kot drugi borec premišljeno izvajata svoje poteze in čakata na nasprotnikovo napako.

Kaj je tisto, zaradi česar vas brazilski jiu-jitsu bolj privlači od juda? Kaj vam daje, česar vam judo ni mogel?

Judo je super šport, vendar ko enkrat dosežeš stopnjo črnega pasu, vse skupaj postane enolično. Po tej stopnji razen nadgrajevanja tehnik, ki so že znane, nekih večjih novosti v judu ni. Jiu-jitsu pa se ves čas spreminja, ves čas se odkrivajo nove tehnike. Višji pas, kot si, več različnih poti se ti odpira in več načinov tehnik vidiš. Ravno tu sem odkrila čar jiu-jitsa – nikoli ne postane enoličen in vedno je potrebno biti z glavo pri stvari ter razmišljati o svojih potezah.

Pravijo, da je jiu-jitsu več kot šport, da je skupnost. Je tudi za vas več kot zgolj šport? Morda kar način življenja?

To, da je jiu-jitsu način življenja, zagotovo drži. Nekomu, ki tega športa ni preizkusil, je to težko razložiti, ampak ko se z njim enkrat ukvarjaš več let, je jasno, da bo za vedno pustil pečat v tvojem življenju. 
Sama jiu-jitsu treniram približno osem let in lahko rečem, da ni bilo še niti enega treninga, za katerega bi rekla, da mi ga je bilo težko narediti, kar pa za judo ne morem reči. Tudi po večjih tekmovanjih si pavze s treningih ne vzamem, ker obožujem čas, ki ga preživim na jiu-jitsu. Kvečjemu zmanjšam intenzivnost treninga, da vsaj malo spočijem telo. Verjetno na vse skupaj vpliva tudi sama skupnost jiu-jiutsa, saj klub resnično postane neka vrste razširjena družina. Vsak tja namreč pride zaradi svojega veselja, nihče te ne sili k treningu in to se pozna na vzdušju. Sama sem trenirala že v kar nekaj klubih v različnih državah in še nikoli nisem imela slabe izkušnje. Ob jiu-jitsu sem spoznala večinoma samo pozitivne ljudi, ki so si med seboj vedno pripravljeni pomagati.

S športom se ukvarjate od malih nog. Kako je to vplivalo na vaše življenje? Pripadnost športu namreč terja veliko odrekanj. Čemu vse ste se v mladosti odrekli vi? Kaj obžalujete?

Pravzaprav ne obžalujem ničesar. Šport me je naredil takšno, kot sem sedaj. Začela sem z judom, ki mi je dal tisto pravo disciplino in delavnost, ki jo v družbi počasi primanjkuje. Seveda sem se morala odreči marsikateri zabavi, saj so bila v moji mladosti prioriteta tekmovanja in treningi. Kljub temu sem preživela popolnoma normalno najstništvo in za moje pojme z ravno pravo mero zabave. (smeh)

Judo, ki ste ga trenirali pred jiu-jitsom, je v Sloveniji dobro razvit in zastopan, kaj pa jiu-jitsu? Nedavno ni bilo na voljo niti trenerjev ... Kako dobri so pogoji za trening v Sloveniji in zakaj menite, da je ta šport v Sloveniji tako podcenjen?

Rekla bi, da je jiu-jitsu v Sloveniji vse manj podcenjen, saj je v zadnjem času tudi v svetu postal eden izmed najbolj priljubljenih borilnih veščin. Zaradi hitrega razvoja in učinkovitosti je postal tudi eden izmed glavnih športov, potrebnih za dobro igro v MMA (mešane borilne veščine, op.p.), kar se opazi tudi v trenutnih borbah v UFC, kjer se ogromno zmag v zadnjem času doseže predvsem v parterju. 

Slovenija je res še malo slabše okrepljena s klubi, ki ponujajo trening jiu-jitsa, ampak se to zelo hitro spreminja. V zadnjih nekaj letih se je namreč tudi pri nas začelo to intenzivno razvijati. Tudi pogoji za trening jiu-jitsa v Sloveniji so zelo dobri. Imela sem možnost preizkusiti treninge tudi že v drugih državah in lahko rečem, da sta način in kakovost treninga in partnerjev pri treningu v mojem sedanjem klubu v Gracie Barra Ljubljana in v Litiji ena izmed boljših v naši daljni okolici.

Ste aktualna svetovna prvakinja v kategoriji do 63 kilogramov. Že prej ste na SP dvakrat osvojili bron. Kaj je vaš naslednji cilj oziroma izziv?  Svetovne igre v Birminghamu v ZDA, ki so nekakšna borilna olimpijada, saj potekajo vsaka štiri leta?
Trenutno se pripravljam na odprto evropsko prvenstvo IBJJF februarja v Rimu, kjer sem v vijoličnih pasovih dvakrat osvojila srebro, zdaj v rjavih pa imam seveda željo po zlatu. Glavni cilj sezone so seveda svetovne igre v Birminghamu, kamor se podajam kot prva nosilka v kategoriji. Če bom tako fizično kot psihično dobro pripravljena, mislim, da sem zmožna poseči po zlatu.

Tudi v jiu-jitsuju tekmovanja potekajo pod okriljem različnih organizacij. Kako? Po pasovih? Kategorijah?

V brazilskem jiu-jitsu poznamo večinoma zasebne organizacije. Dve izmed najmočnejših sta IBJJF - International Brazilian Jiu-Jitsu Federation in pa AJP - Abu Dhabi Jiu-Jitsu PRO. Pri teh organizacijah je konkurenca vedno velika, tekmuje pa se po starostni in težnostni kategoriji ter razdeljeno po pasovih.

Jiu-jitsu je tudi vedno bolj priljubljena disciplina pri nezasebni organizaciji JJIF - Jiu-Jitsu International Federation, kjer se lahko tekmuje v ju-jitsu fightingu, duo sistemih in v jiu-jitsu, kjer se za razliko od prvih dveh disciplin konkurenca vsako leto dviguje. V tej organizaciji se kategorije ne delijo na pasove, ampak se soočijo vsi pasovi skupaj, pravila pa veljajo kot za črne pasove. Prav tako se pri tej organizaciji zbirajo točke na svetovni rang lestvici, ki vsaka štiri leta štiri najboljše v kategoriji vodi do udeležbe na Svetovnih igrah.

Po čem ste razlikujete od tekmic oz. kaj so vaše glavne prednosti pred konkurenco?
Skozi kariero sem zgradila močno psihološko trdnost ter močno osredotočenost na samo borbo in zmago. Ženske smo izredno čustvene, kar pa v ključnih trenutkih ni najbolje. Sama znam pred in med borbo popolnoma izklopiti zunanje dogajanje, zanima me samo, kako bom borbo dobila. Seveda me od ostalih loči tudi moja moč, saj velikokrat občutim, da sem močnejša od svojih tekmic, kar je seveda rezultat dolgoletnega dela in večinoma sparinga z moškimi.

Katera je najbolj pomembna stvar oziroma lekcija, ki vam jo je dal šport?

Naučil me je, da se predanost nečemu in trdo delo vedno obrestujeta.

Kako se motivirate, ko ne gre vse po načrtih? Kaj je tisto, kar vam pomaga, da se osredotočite samo na delo?

Vsak ima kak dan ali teden, ko ne gre vse po načrtih in ko imaš občutek, da ne delaš popolnoma nič prav. Hvala bogu sem se skozi svojo kariero in izkušnje že naučila, da to pride in gre, tako da se v takem primeru s tem ne obremenjujem preveč. Raje vzamem kak dan ali dva prosto, da odpočijem glavo in pridem nazaj polna motivacije in svežega navdiha.

Kljub mladosti imate kopico  borilnih izkušenj. Kaj bi svetovali nekomu, ki je šele na začetku svoje borilne poti, da mu ne bi bilo treba ponavljati vaših (morebitnih) napak?

Vsak mora iti skozi določen proces napak, saj se z napakami naučimo marsikaj. Jiu-jitsu na žalost ni šport, ki se ga naučiš obvladati v letu ali dveh, ampak gre za dolg proces. Pomembno je, da ne odnehaš na začetku, ker se je potrebno zavedati, da na začetku ne gre nič, kot si si zamislil. Jiu-jiutsu je šport za vztrajne, vztrajnost pa se na koncu obrestuje.

Bistvenega pomena je seveda tudi klub, v katerem treniraš, saj ob dobrem delu trenerjev in kluba napreduješ hitreje. Moj proces je šel ravno zaradi tega na začetku bolj počasi, vendar lahko rečem, da sem v zadnjem letu ali dveh ravno zaradi tega toliko bolj napredovala, saj sem našla prave ljudi in klub, kjer lahko napredujem.

Ali gre pri vas za eno in isto osebo, ko se borite v življenju? Kako drugačna je Maja Povšnar med borbo kot takrat, ko je v ''civilu''?
Seveda ne gre za isto osebo, že to, da sem po horoskopu dvojček, nekaj pove. (smeh) Ko je čas borbe, se osredotočim samo na to in na popolnoma nič drugega. Ob ogledu svojih slik in posnetkov pred borbo sem že večkrat izpostavila, da se sama s sabo ne bi želela srečati v borbi, saj imam nenamerno že sam izraz na obrazu tak, ki pove, da se nisem prišla hecat. (smeh). A če na tekmah izpade, kot da sem robot in popolnoma brez čustev, to v zasebnem življenju zagotovo nisem. Sem precej pozitivna oseba, ki se rada zabava in uživa v družbi.

Ste vraževerni? Imate pred dvobojem kakšno rutino? Kako se spravite v bojno razpoloženje?

Če sem bila včasih vraževerna in na vsako tekmo nosila določene stvari, za katere sem imela občutek, da mi prinašajo srečo, se je to v zadnjem času spremenilo. Mislim, da so me izkušnje pripeljale do tega, da popolnoma zaupam vase in v svoje znanje. Pomaga mi edino, če je ob moji blazini prisotna prava oseba, ki me pozna in točno ve, kakšno igro imam in mi pri tem pomaga. Do zadnjega svetovnega prvenstva sem vedno tekmovala brez trenerja ob blazini, zaradi česar mi je vedno nekaj manjkalo. Na zadnjem svetovnem prvenstvu pa je bila ravno to pika na i, saj sem se z napotki Domna Drnovška ob blazini počutila veliko bolj suvereno in že od začetka prvenstva nisem dvomila, da bom s seboj domov končno odnesla zlato. Kar se pa tiče bojnega razpoloženja, pa ne potrebujem nobene posebne priprave, saj je ta z mano takoj ob vstopu v dvorano. (smeh)

Legendarni Georges St-Pierre je dejal, da je recept za uspeh mešanica dodelane tehnike, znanja in samozavesti. Kakšen pa je vaš?
Tu bi se popolnoma strinjala s St-Pierrom, saj imam zelo podobno mnenje. Če ne verjameš sam vase, boš težko uspešen tako v športu kot nasploh v življenju.

Vas je pred dvobojem strah ali čutite zgolj adrenalin? Je strah sploh dovoljen?

Včasih me je bilo strah, kar se je poznalo tudi na rezultatih. V zadnjem času občutim samo adrenalin in neverjetno željo po borbi. Predvsem je važno, da prideš do točke, kjer zaupaš v svoje znanje in se zavedaš, da je borba na tekmi popolnoma enaka tisti na treningu in si se zmožen tako tudi boriti.

Porazi so sestavni del športa in nas pogosto naučijo več kot zmage. Kako dobro jih prenašate? 

Včasih sem poraze težko prenašala, sedaj temu ni tako. Obstaja nek dober razlog, če me katera od tekmic premaga in važno je, da se iz tega nekaj naučim in stvar popravim. Samo na tak način lahko napredujem.

Vemo, da se od tega športa v Sloveniji ne da živeti. Kolikšen finančni zalogaj pa zares predstavlja jiu-jitsu na profesionalni ravni?

Nasploh se mi zdi, da se v Sloveniji od športa ne da živeti na dolgi rok, ker je šport res premalo cenjen – od dokaj neznanega športa pa še toliko težje. Sama sem imela to srečo, da sem imela že na začetku kariere sponzorja Frankstahl d. o. o., ki mi je pomagal, da sem si zgradila kariero. Prav je prišla tudi pomoč občine Preddvor. Brez njiju bi se v tekmovalni šport težko podala. Sicer pa sponzorjev primanjkuje. Kljub temu da sem svetovna prvakinja, hodim v redno službo, saj sem si večino treningov in tekmovanj primorana finančno kriti sama. V veliko pomoč mi je lastnik kluba v Litiji in nosilec črnega pasu v jiu-jitsu Tone Vrhovec, ki mi daje dvorano in fitnes vedno na razpolago, v določeno pomoč pri tekmovanjih pa so mi tudi ju-jitsu reprezentanca Slovenije, Judo Klub Triglav Kranj, za katerega tudi nastopam na tekmovanjih v organizaciji JJIF in občina Kranj.

Finančni zalogaj je kar precejšen, saj so tekmovanja po celem svetu, zato si vedno naredim načrt, katerih tekem bi se želela udeležiti in potem poskusim svoje finance večinoma posvetiti temu.

Ste morali kdaj znanje borilnih veščin uporabiti tudi zunaj dvorane oz. telovadnice?

Zaenkrat se še nisem znašla v situaciji, kjer bi morala svoje znanje izkoristiti kje drugje kot v telovadnici.

Katere pasove imate v lasti?

Trenutno imam rjav pas v jiu-jitsu, poleg tega pa tudi črni pas v judu.

BJJ promovira koncept, da se lahko šibkejša oseba uspešno ubrani napada proti večji in močnejši osebi z uporabo pravilne tehnike. Torej imajo ženske enakovredne možnosti proti moškemu. Je tako tudi v praksi? Redno trenirate z moškimi?
V večini primerov bi rekla, da tehnika premaga moč. Sama moč nima učinka, če ni usmerjena v pravo smer, dobra tehnika pa lahko to moč izkoristi. Da bi imele ženske popolnoma enakovredne možnosti proti moškemu, sicer ne bi rekla, razen v primeru, ko je ženska tehnično toliko bolj podkovana. Sama že od samega začetka redno treniram z moškimi in lahko rečem, da mi gre veliko bolje sedaj, ko imam več tehničnega znanja, kot prej.

Malce za šalo, malce za res. Se vas moški bojijo? Tisti, ki vedo, s čim se ukvarjate …

Žal živimo v časih, kjer je velikokrat ženska močnejšega karakterja kot moški, česar pa se moški na nek način bojijo. Sama kljub močnemu karakterju nerada vidim, da sem v družbi moškega dominantnejša, zato bi rekla, da takih, ki bi se me lahko zaradi mojega športa bali, nisem niti nikoli opazila. (smeh)

Dejali ste, da ste se že kot otrok bolje znašli v družbi fantov kot deklet. Bernarda Marovt je nekoč dejala, da mora ženska ostati ženska ne glede na okoliščine in življenjski slog. Kako vi ostajate ženska?

Tako je, že od nekdaj se bolje znajdem v moški družbi, saj nerada zapletam in ne maram drame. Seveda glede na svoj šport in stil življenja nisem tipična ženska, ampak pridejo tudi trenutki, ko se tudi jaz rada uredim in družim s svojimi prijateljicami in sem popolnoma normalna ženska.

Jiu-jitsu je mehka veščina, a športniki niste imuni na poškodbe? Katera so največja tveganja pri tem borilnem športu, ki pravzaprav ni grob?

Vsak, ki je izkusil tekmovalni del jiu-jitsa, ve, da je mehka veščina samo na papirju. To, da udarcev ni, ne izključuje dejstva, da še zmeraj govorimo o borilnem športu, ki je naporen za telo. Seveda je za rekreativce popolnoma super in eden izmed bolj prijaznih borilnih športov, ampak tekmovalni jiu-jitsu vseeno prinese veliko napora za telo in zraven tudi poškodb. Tu gre za veliko različnih vzvodov na dele telesa in če borbo predaš prepozno, je morda prepozno tudi za preprečitev poškodbe. Sama v svoji dosedanji karieri večjih poškodb, kjer bi bila potrebna operacija, še nisem imela, sem pa imela že velikokrat nategnjene vezi v komolcu, stopalu in kolenu, prav tako pa imam že kar konkretno zdelane členke na rokah in tipično 'cauliflower uho' ('cvetačno uho', op.p.). (smeh)

Kako se pripravljate na tekmovanje? Pristop k treningom je zagotovo drugačen kot na običajne dni.

Kak mesec in pol pred tekmovanjem začnem stopnjevati treninge, vključim več tehnike in specifičnih borb ter treningov za kondicijo in moč. Zadnje tedne pa se osredotočim samo na tehnike, ki jih uporabljam med samo borbo in oddelam vsak sparing na treningu kot bi ga na tekmi.

Kot rečeno, se BJJ  lahko uporabi tudi za mešane borilne veščine. Kako zelo vas mika MMA oz. UFC?

Ko sem začela z treningi jiu-jitsa, mi je bila velika želja nastopiti tudi v MMA, zato sem vzporedno trenirala tudi tajski boks. Ker mi takratni trener ni uredil nobene borbe, me je želja po MMA minila, obenem pa sem takrat tudi začela bolj resno tekmovati v jiu-jitsu. V kaki MMA borbi bi se morda preizkusila tudi danes, verjetno pa ne bi delala na karieri, ker se zavedam, da pri mojih letih to prinese veliko večje tveganje za večje poškodbe. Poleg tega bi se morala v to podati popolnoma in bi težko imela redno službo. Vem pa, da se od tega športa ne da živeti, sploh pa ne od ženskega MMA.

Če bi lahko izbirali sanjsko nasprotnico, kateri borki bi se postavili po robu?

Moja velika želja se je preizkusiti z goat borko v jiu-jitsu, ki se bori prav v moji kategoriji. To je Beatriz Mesquito, ki je osvojila že 10 naslovov svetovne prvakinje v elitni organizaciji IBJJF.

Kaj vas je v življenju najbolj zaznamovalo in brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

Slišati bo malce čudno, ampak zagotovo judo in jiu-jitsu. Judo me je v rani mladosti naučil spoštovanja, delavnosti in discipline, jiu-jitsu pa je vse skupaj še izpopolnil in me izoblikoval v pozitivno in močno osebo. Če bi lahko izbirala, ne bi izbrala nič drugače.