Digitalni evro: denar 21. stoletja ali želja po nadzoru?

Oktobra se bo zaključila dve leti trajajoča raziskovalna faza projekta, ki naj bi prinesla zaključke o smotrnosti takšnega projekta. Če bo – kot pričakuje večina– zakon o projektu dobil zeleno luč in ga bodo podprli guvernerji bank evro območja, se bo prvi prototip digitalnega evropskega denarja začel razvijati že pred koncem letošnjega leta. V tem primeru bomo z digitalnimi evri plačevali do konca leta 2025. Podporniki tega megaevropskega projekta poudarjajo, da je digitalni evro edini logičen korak v tehnološko razviti družbi, vse glasnejša opozicija pa svari, da prehod na digitalno plačevanje lahko prinese vse prej kot zaželene posledice.

Edini logičen korak v digitalnem svetu?

Politika v splošnem izraža glasno podporo projektu. Argumenti za uvedbo se v glavnem sklicujejo na vse večjo popularnost kripto valut, ki bi lahko v prihodnosti začele spodkopavati uradno valuto. Močen argument za uvedbo je tudi dejstvo, da svoje lastne različice kripto valut uvajajo malodane vsa velika tehnološka podjetja. Če Evropska unija ne ponudi konkurenčne alternative, bi popularizacija zasebnega žetona dala nepopisno moč v roke multinacionalk. In vsi vemo, da multinacionalke v prioritiziranju dobička velikokrat ravnajo nemoralno. Če bi (tuje) megakorporacije začele nadzirati in upravljati pretok denarja v Evropi, si ni težko predstavljati temnega scenarija distopične tehnokracije. Možnost nadzora, ki jo brez izjeme prinaša uvedba digitalne valute, je po mnenju mnogih bolje prepustiti vladi, na katero ima javnost vsaj posreden vpliv. 

Hkrati naj bi digitalni evro prek podpore centralne banke nudil stabilnost, ki je "ljudsko upravljane" kriptovalute preprosto niso sposobne zagotoviti. Vsi vemo, kaj se je pred letom dni zgodilo s TerraUSD, "stabilnim" kriptokovancem, ki je med neslavnim padcem razvrednotil življenjske prihranke mnogih. Želja po vseprisotnem, varnem in hitrem digitalnem plačevanju jasno obstaja, logična rešitev so kripto valute. In med vsemi scenariji kriptorevolucije naj bi bil, tako podporniki, digitalni evro najustreznejša rešitev. Z njegovo pomočjo ne bomo odvisni od kovancev multimilijardne korporacije, ki lahko po želji upravlja in nadzira naše premoženje, hkrati pa ne bomo postali žrtve slabega upravljanja "ljudskih" kripto valut. Podporniki digitalni evro vidijo kot stabilno, dostopno, varno in zasebno rešitev, ki bo ščitila interese prebivalcev v digitalno popolnoma povezanem svetu. 

Le želja po nadzoru?

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je uvedba digitalnega evra v jasnem javnem interesu, natančnejši pogled razkrije dokaj očitne pomanjkljivosti. Nanje opozarja vse močnejši tabor nasprotnikov CBDC-jev. Uvedbo digitalnega evra vidijo kot korak k odstranitvi gotovinskega plačevanja, edine resnično anonimne valute. Politiki digitalni evro resda omenjajo kot dodatek h gotovini in ne nadomestilo zanjo, a mnogi napovedujejo, da bi digitalna in fizična valuta soobstajali le v "prehodni" fazi, ki ji bo sledila prepoved gotovinskega plačevanja. Od kod želja po ohranitvi fizičnih bankovcev in kovancev? Digitalni evro bo tako ali drugače vezan na našo identiteto, kar pomeni, da bo tok denarja popolnoma sledljiv. Če se povprečnemu človeku, ki "nima nič za skrivati", to dejstvo niti ne zdi pretirano sporno, so nanj toliko bolj občutljive skupine nasprotnikov "mainstream" režima. Identitetno vezan in sledljiv denar je izredno enostavno blokirati in odvzeti, če se dejanja ali prepričanja posameznika vladajočim, ki s CBDC-jem upravljajo, zdijo "nevarna". Dogodki preteklih let so nas opomnili, da že v trenutnem bančnem sistemu vlada skupinam, s katerimi se ne strinja in jih dojema kot "grožnjo", lahko zamrzne ali odtuji sredstva. CBDC bo takšen vladni nadzor dodatno olajšal, ukinitev gotovine pa bo povzročila, da alternative za "upornike" preprosto ne bo. Če država nadzira edini sprejeti vir plačevanja, demokracija in svoboda govora obstajata le v okvirih, ki jih postavijo vladajoči. 

Dejstvo, da bo CBDC s sabo prinesel tudi nadzor, ni nobena skrivnost. V popularnem izrezu video klica je Christine Lagarde, predsednica Evropske Centralne Banke, priznala, da bo v kontekstu digitalnega evra "omejena količina kontrole obstajala". V igri je ideja, da zelo majhni zneski, ki ne presegajo 300 ali 400 evrov, ne bi bili podvrženi nadzoru, a je že to svoboščino Lagarde označila za "nevarno". Teroriste, ki predstavljajo grožnjo javnosti, pogosto popolnoma financirajo velike količine majhnih transakcij, tako Lagarde. Če je že svobodno upravljanje z nekaj stotaki "nevarno", si ni težko predstavljati, da je ukinitev popolnoma anonimne gotovine naslednji korak v boju proti grožnjam za nacionalno varnost. Na kateri točki se bomo znašli na napačni strani in sami postali "grožnja"?

Udobje ali svoboda?

Ko beremo argumente nasprotnikov digitalnega evra, hitro dobimo občutek, da je digitalni evro zarota vladajoče elite. Nas res mora skrbeti? Dejstvo je, da večina že danes prostovoljno uporablja sledljivo "digitalno valuto". Vse transakcije s kreditnimi karticami se zapišejo, vsak prenos nekaj desetih evrov na bančni račun prijatelja za vedno ostane v našem digitalnem zapisu. Dejstvo je, da "sledenje" obstaja že dolgo časa – večina od nas samo dejansko nima nič za skrivati, zaradi česar nadzora niti ne opazimo. Če kupujemo samo kavice in hrano, bomo v zameno za udobje kartičnega plačevanja z veseljem pritrdili tudi "sledenju". A dejstvo je tudi, da v negotovem političnem in globalnem kontekstu nujno potrebujemo tudi alternativo, ki omogoča anonimen prenos premoženja. Z digitalno valuto kot samo ni nič narobe – že zdaj jo uporabljamo vsakič, ko na POS-terminal prislonimo kartico. Pomembno pa je, da razuma ne preslepi udobje in da za besedo držimo politike, ki na veliko obljubljajo, da bo digitalni evro postal in ostal dodatek, ne nadomestek za klasično gotovino.