Vse, česar (morda) še niste vedeli o božiču

Božič je z leti in komercializacijo prerastel nekdanje božične navade, z njimi pa so pojavile tudi številne zanimivosti, ki jih zagotovo še ne poznate.

Rojstvo odrešenika

Božič je krščanski praznik, ki ga obeležujemo 25. decembra. Tedaj slavimo rojstvo Jezusa Kristusa. Toda ta datum v Bibliji sploh ni omenjen in veliko zgodovinarjev je, tudi na podlagi pričanj pastirjev, prepričanih, da se je Jezus v resnici rodil spomladi. Sveto pismo ne omenja specifičnega datuma. Nekateri celo menijo, da je bil 25. december za božič izbran na podlagi poganskega praznika Saturenalije, ko so Rimljani obhajali posvetitev boga poljedelstva in žetve, Saturna, ki je bil med drugim znan po praznovanju in podarjanju daril. Bolj verjetno gre za naključje. Za ta datum se je sicer Katoliška cerkev odločila v 4. stoletju, ko je določila, da bo Kristusovo rojstvo postal uradni praznik. Razglasil ga je tedanji papež Julij I.

Božiček

Božiček je novodoben mitološki lik, ki obdaruje otroke na sveti večer (24. decembra) oz. na božično jutro. Čeprav je skupek različni kultur, so na njegovo podobo največ vplivali naslednji liki. Sveti Nikolaj, ki je bil zgodnjekrščanski škof iz 3. oz 4. stoletja in je 25 let živel na območju današnje Turčije (tedanja antična Grčija). Potem ko je podedoval veliko bogastvo, ga je delil med pomoči potrebne. Ko so ga razglasili za svetnika, je postal zaščitnik otrok. Na Božičkovo podobo je vplival tudi britanski lik Father Christmas iz 17. stoletja in nizozemski lik Sinterklaas iz knjige Jana Schenkmana "Sv. Nikolaj in njegov služabnik" (1850), ki izhaja iz sv. Nikolaja.

Okraševanje in božično drevo

Prva božična drevesca so se pojavila v 17. stoletju v Strasbourgu oz. na meji med Nemčijo in Švico, ko so ljudje drevesa krasili z jabolki. Nemci so sicer že pred prihodom krščanstva pozimi jelke okraševali in si s tem popestrili dolgočasne zimske večere. Ko so se ljudje od tam začeli seliti po svetu, so to navado ponesli tudi drugam. Prvo božično drevo je bil sicer hrast. V času pred našim štetjem so keltski svečeniki druidi, ki so opravljali verske obrede, za zahvalo za dobro letino in svetlobo v čast bogov, s sadeži in svečami okrasili hraste. Podobno navado s sadeži in svečami na drevesu so ohranili tudi stari Rimljani. Sicer pa naj bi tradicijo okraševanja dreves ob prihodu božiča vpeljal sam Martin Luter. Ta naj bi se nekega božičnega večera sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je serija drobcenih zimzelenih dreves popolnoma prevzela. Veje, ki so bile prekrite s snegom, so se čarobno svetlikale v mesečini. Ko je prišel domov, je postavil drevešček kar v hišo, da bi to doživetje lahko delil s svojimi otroki. Okrasil ga je še s svečami, ki so simbolizirale zvezde. V Slovenijo naj bi navado krašenja dreva prinesel nemški pivovarnar Peter Luelsdorf. Ta naj bi v svoji gostilnici v Ljubljani božično smrečico postavil že leta 1845. Med ljudmi so ta običaj širili tudi drug nemški priseljenci. Na slovenskih kmetih naj bi bil ta običaj povsem neznan vse do 1. svetovne vojne. Po drugi razlagi naj bi božično drevesce prvi začeli okraševati nemški tevtonski vitezi, ki so se naselili v Latviji, Litvi in Estoniji in naj bi tradicijo prinesli v druge države. Za popularizacijo je poskrbel tudi priljubljeni nemški princ Albert, ko je leta 1841 le-tega predstavil svoji ženi kraljici Viktorii. Naslikani portret monarhov, na katerem sta ob drevesu pozirala z otroki, se je leta 1946 pojavil v britanski reviji Illustrated London News in začela sta dobivati posnemovalce. Viktorijina mati je bila sicer članica nemške dinastije Saxe-Coburg-Saalfeld in je božično drevo krasila že kot majhna deklica.

Nogavice

Ali veste, zakaj obešamo božične nogavice? Potem ko si oče treh hčera ni mogel privoščiti dote, da bi se te poročile, mu je neki večer sv. Nikolaj spustil po dimniku vrečko z zlatom, da bi se lahko poročila njegova najstarejša hčera. Ta je padla v nogavico, ki se je sušila ob kaminu. Druga anekdota pravi, da obešanje nogavic izhaja iz nizozemskega običaja nastavljanja čevljev, ki so bili polni hrane, namenjene osličku svetega Miklavža. Ti so v zameno za hrano ljudem pustili majhna darilca. Polaganje daril v nogavice naj bi še po eni teoriji izhajalo iz 12. stoletja, ko so francoske nune revnim družinam podarjale nogavice, ki so bile napolnjene s sadjem in oreščki. Obešanje majhnih daril in piškotov na drevesa po vsej verjetnosti izhaja iz običajev že omenjenih keltskih svečenikov, ki so verjeli, da so drevesa prinašalci dobrih stvari.

Sani

Sani je Božiček dobil leta 1819, ideja o dobrem možu, ki leti na saneh, pa je zrasla na zelniku avtorja Washingtona Irvinga, ki si je med drugim izmislil brezglavega jezdeca, ki se pojavi v romanu Legenda o Speči dolini.

Rdeča barva

Sprva so bile tradicionalne barve Božička modro-zeleno-zlate in Božiček še zdaleč ni bil videti tako priljuden in prazničen kot danes, otroci pa so imeli zaradi njega celo nočne more. Bil je vse, od velikana do strašljivega palčka. Dobrodušen in okrogloličen mož v rdeči opravi je zares postal šele leta 1931, ko se je pojavil v božičnih oglasih najbolj priljubljene znamke gaziranih pijač na svetu, potem ko je njegovo podobo ustvaril ilustrator Haddon Sundblom, ki je dobil nalogo, da ustvari Božička in ne človeka, oblečenega v Božička. Tistega leta je omenjena ameriška družba začela objavljati oglase tudi v priljubljenih revijah. Archie Lee, tedanji izvršni direktor oglaševalske agencije D'Arcy Advertising Agency, ki je sodelovala z znamko, je hotel, da bi kampanja pokazala celostnega Božička. Sundblom je navdih našel v pesmi Clementa Clarka Mooreja iz leta 1822 z naslovom ''Obisk Sv. Nikolaja''. Opis je vodil do podobe prijaznega, prijetno obilnega in človeškega Božička. Čeprav je splošno prepričanje, da Božiček nosi rdeč plašč zaradi značilne barva znamke gazirane pijače, se je Božiček pojavil v rdečem plašču, še preden ga je izrisal Sundblom.

Jelenček Rudolf

Tudi ta je oglaševalska domislica. Rdečenosega jelenčka so se spomnili v veleblagovnici Montgomery Ward, da bi z njim privabili kupce v nakupovalnico in prodali otroške pobarvanke. Nastal je leta 1939, pod njega pa se je podpisal Robert L. May. Podobno zgodbo ima Snežko snežak (v izvirniku Frosty the Snowman), ki se je z nosom iz koruznega storža pojavil že leta 1890, in sicer v oglasu za viski, proti koncu prohibicije v ZDA pa je bil tudi v drugi oglasih za alkohol.

Božični in adventni venček

Božični venec, ki ga bodisi obesimo na vrata ali postavimo na mizo, simbolizira Kristusovo krono, ki jo je nosil med križanjem, medtem ko rdeče jagode predstavljajo njegovo kri. Adventni venček v krščanstvu simbolizira večnost. Krog naj bi spominjal na stvarnika in na njegovo neskončnost in milost. Simbolizira novo življenje in upanje ter vnovično rojstvo. Advent se po cerkvenem običaju začne četrto nedeljo pred božičem in konča na božični večer. Beseda advent (izvirno adventus) prihaja iz latinščine in pomeni prihod oziroma prihaja. Svoj pomen na venčku imajo tudi sveče. Prva predstavlja pričakovanja in upanje, druga simbolizira mir, tretja veselje in četrta ljubezen. Ponekod prižgejo tudi peto svečo, ki je imenovana Kristusova sveča.

Sveta noč

Pod melodijo za pesem Sveta noč (izvirno Stille Nacht), ki jo je spesnil avstrijski katoliški duhovnik in avtor Joseph Mohr, se je podpisal Avstrijec Franz Xaver Gruber leta 1818. Prvič je odmevala leta 1818 v cerkvi Sv. Nikolaja v avstrijski vasici Oberndorf.

Jaslice

Gre za kipce ali slike, ki ponazarjajo Kristusovo rojstvo. Prve žive jaslice segajo v leto 1223 oz. 1224, ko je diakon in svetnik Frančišek Asiški v Grecciu prikazal Jezusovo rojstvo. Ljudem je želel na preprost način razložiti pomen praznika. Asiški je bil prvi, ki je predstavil zamisel in upodobitev božičnega dogodka. Na Slovenskem so leta 1644 jaslice prvi postavili jezuiti, in sicer v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Postavili so poldrugi meter visoke skulpture, ki so v zaporednih različnih prizorih predstavljali božične skrivnosti. Prvo jaslično plastiko je sicer ustvaril italijanski slikar Giovanni di Bartolomeo okoli leta 1384. Sprva je bila postavitev jaslic v hiši v domeni plemstva in premožnih družin, kasneje pa so postale dostopne tudi preprostim ljudem.