Taiji Tokuhisa: ''Upam, da se kot družba pričnemo zavedati grozljivih učinkov razdiralnosti in sovraštva ter pričnemo raje dajati pozornost gradnji lepše prihodnosti in spoštovanju''

Izguba očima je bila zagotovo ena izmed teh. "Najhuje je, ko sem opazoval ljubo osebo in ji nisem mogel nikakor pomagati. Ob takih težkih preizkušnjah se še kako zavem, da je zdravje res največ, kar lahko premoreš." Je pa Taiji kdaj tudi kakšno ušpičil. Med drugim nam je zaupal, kako je sošolce pri petnajstih kar z avtomobilom vozil v šolo in kako je njihovo (pre)drznost po nekaj dneh končala policija.

Zdrav duh v zdravem telesu, grški rek, ki še kako drži in načelo, po katerem več kot očitno živite tudi vi. Namreč marsikdo vam ne bi pripisal let, ki jih imate. Kaj je recept za vaš mladosten videz in telo, ki bi vam ga zavidali tudi moški v dvajsetih? Poleg redne vadbe verjetno skrbite tudi za pravilno prehrano ...

Hvala za komplimente. V športu sem praktično, odkar pomnim. Že v otroštvu sem bil stalno v pogonu in sem se neprestano podil z vrstniki za žogo po raznih igriščih, v osnovni šoli sem najprej nekaj let treniral smučanje in bil vključen v vse mogoče šolske in obšolske športne aktivnosti, v srednji šoli pa sem začel trenirati košarko, za katero sem živel z vso dušo mnogo let – vse do 30. leta, potem pa zaradi športne poškodbe, ki ni bila sanirana pravilno, presedlal na karate, ki ga še vedno treniram z res velikim veseljem. Poleg tega zelo rad deskam, odigram kakšno odbojko na mivki, se ukvarjam s podvodnim ribolovom. Prosti dnevi so bogati z naravo, obiski hribov z ženo in najinim kužkom so pravi užitek. Športno življenje vsekakor zelo ugodno vpliva na dobro počutje in stanje telesa, zraven sodi tudi prehrana, čeprav marsikdo zmotno misli, da zelo pazim na vsak grižljaj. Jem zdravo, doma ne zapustim brez zajtrka, po drugi strani pa sem kar sladkosned. Alkohola praktično ne pijem, nikoli nisem kadil in očitno imam tudi dobre gene. Skratka kombinacija, s katero sem kar zadovoljen in mi daje dobro zdravje.

Kako pomembno pa je, da ostaneš mlad v glavi?

Zelo pomembno. Glava je naš motor, naše vodilo. Stalno moramo skrbeti tudi za rekreacijo našega ''podstrešja'' in ga zaposliti z različnimi nalogami, s kreativnostjo, pogumom, pozitivno naravnanostjo in tudi hvaležnostjo. Tako telesna vadba kot vadba naših možganov in pozornost, kam usmerjamo naše misli, so investicija v prihodnost, v kvaliteto jutrišnjega dne in v zdravje, ki ga bomo res cenili v starejših letih. Če nas naša glava ne bo motivirala in premaknila s kavča v naravo, na trening ali po opravkih, se nam nič dobrega ne piše. 

Kot voditelj, model in maneken morate skrbeti za svoj videz. A lepote je več kot samo videz. Kaj si sami razlagate pod pojmom lepote? Kaj predstavlja vam? 

Današnji svet je po mojem mnenju preveč osredotočen na popolnost in lepoto. Na vsakem koraku nas obdajajo oglasi in objave socialnih omrežij, ki večinoma ne izstopijo iz teh kalupov, kar zagotovo vpliva na ljudi. Zunanjost sama po sebi brez kvalitetne vsebine in unikatnega jedra pa je v osnovi plehka in zelo minljiva. Lupina brez čvrstega, zdravega jedra se hitro zdrobi. Globino lepote je možno dobiti, ko je oseba celovita. Lepota ima zelo širok pojem in dejstvo je, da imajo vsake oči svojega ''malarja''. Zame je lahko lepa tako ženska, košček narave ali pa pesem. Mora biti nekaj posebnega, nekaj, kar vzbudi posebne občutke v meni.

Katera je vaša najljubša športna rutina?

Čeprav se rad ukvarjam z veliko različnimi športi, bi za najljubšo športno rutino verjetno izbral podvodni ribolov v zgodnjih jutranjih urah, ko sem ob svitu že v morju, obdan le z morjem, ki je mirno kot olje, za obzorjem pa se počasi dviga oranžna žareča krogla, nam najbližja zvezda. V takšnih trenutkih so v meni pričakovanja, kaj vse bom doživel pod vodo, kaj vse bo priplavalo mimo in se z neverjetno mirnostjo prepustim temu skoraj meditativnemu toku.

Kateri šport bi izbrali, če bi se lahko odločili samo za enega?

Košarka je bila moja prva ljubezen in v mlajših letih bi bil to zagotovo moj prvi izbor. Sedaj pa bi se odločil za tradicionalni Shotokan karate, s katerim se ukvarjam že skoraj 20 let in pri katerem leta praktično niso ovira. Treninge lahko vsak prilagodi svojim sposobnostim in zmožnostim, tako da naše treninge obiskujejo tudi člani, starejši od 70 let. Karate je res odlična vadba za možgane, gibčnost, koordinacijo in moč. Pa še neverjetno protistresno deluje. 

Mineva pet let, odkar ste skočili v zakonski jarem. Vaša ljubezenska zgodba z Ano ima ''dolgo brado'', saj sta odraščala v isti soseski, hodila na isto osnovno šolo, zbližal pa vaju je maturantski izlet ... Kljub temu, da so se vajine poti vrsto let križale, je bilo potrebnih kar veliko tortic, da vaju je na koncu usoda združila ... Sta se že vrnila na Sicilijo, kjer sta preživela medene tedne?

Tako je, vztrajnost se je po dolgem času le izplačala in Ano sem dobil v svoj objem, nato pa skrajšal čas do zaroke in poroke. (smeh) Sicilija je čudovita, idilično mestece Taormina je bila idealna destinacija za najino poročno potovanje in nama je z vzponom na vulkan Etna ostala v res lepih spominih. Tja se še nisva vrnila, a imava na najinem seznamu želja, da se kmalu vrneva in jo znova raziščeva.

Medijsko ste prepoznavni že vrsto let. Dolgo časa ste veljali za enega najbolj zaželenih samskih moških pri nas. Kako naporna je lahko slava oz. prepoznavnost? Je prej blagoslov ali prej prekletstvo?

Slava je zelo relativen pojem pri nas. Kljub prepoznavnosti sem vedno živel enako, kot če me ne bi poznala javnost. Vedno sem rad takšen, kot sem in nikoli nisem bil v situaciji, da bi se moral pretirano prilagajati zato, da bi ugajal okolici. V Sloveniji prepoznavnost res ni naporna, večina ljudi me ustavi za kakšen prijeten klepet, da povedo, kako uživajo ob gledanju oddaje, ali prosijo za kakšen avtogram ali fotografijo, skratka zelo prijetno in nič nadležnega.  

Vaš oče, Takashi Tokuhisa, ki je z dvaindvajsetimi leti prek Pariza iz Japonske prišel v Slovenijo, je bil sploh prvi učitelj karateja pri nas in je zaslužen, da se je kultura karateja razširila tudi ''na sončni strani Alp''. Tudi sami ste trener karateja in lastnik črnega pasu. Kaj vam predstavlja ta tradicionalni japonski šport, ki je več kot samo šport. Vendarle je karate neke vrste vez z vašo drugo domovino, če se lahko tako izrazim.

Tako je, moj oče je bil prvi japonski učitelj karateja pri nas in je še vedno edini japonski učitelj karateja v Sloveniji. Skozi njegovo šolo karateja Takashi Tokuhisa Karate Dojo je šlo res veliko učencev te plemenite borilne veščine, tako da je zelo zaslužen za popularnost karateja v regiji. Po njegovem prihodu v sedemdesetih letih se je veselje do karateja tako razširilo, da so bili treningi v Hali Tivoli takrat tako obiskani, da je bila celo ta ogromna dvorana premajhna za vse, ki so hoteli trenirati pod njegovim vodstvom. V svoji bogati zgodovini je pripeljal že mnogo svojih učencev do naziva mojster – črni pas – prvi dan – karateja. Tudi sam imam črni pas in sem prišel do stopnje tretji dan. Moj oče je zelo vitalen in vzor meni in številnim v mnogih pogledih. Še veliko svojih učencev bo do mojstrskega naziva popeljal tudi v prihodnje v svoji šoli karateja.

Karate izredno rad treniram in v njem resnično uživam. Karate izvira iz Japonske in je glavni ''krivec'', da je moj oče sploh prišel v Slovenijo, tako da je del moje usode povezan prav z njegovim poslanstvom, ki ga čuti do učenja karateja.

Ste se kdaj v Sloveniji srečali s stereotipi, češ ker imate japonske korenine, obvladate karate. Ste imeli kdaj kakšne negativne izkušnje, ker niste ''tipičen'' Slovenec? Spomnimo se primera Janeza Beline ... Slovenca, ki pa je bil žrtev nestrpnežev.

Ne spomnim se, da bi se kdaj srečal s takšnimi stereotipi, pa tudi negativnih izkušenj nisem imel. V moji mladosti še ni bilo veliko prišlekov z drugih koncev sveta, zato je priletela kakšna otroška opazka na račun mojih nenavadnih oči, kaj več od tega pa ni bilo in sem od nekdaj deležen bolj pozitivne pozornosti kot pa negativne.

Ste zelo zaposlen človek, ki počne tisoč in eno stvar. Kako se v življenju organizirate, da vam uspeva vse to, kar vam – da ste voditelj, da se ukvarjate s karatejem, podvodnim ribolovom, športate, potujete, hodite v hribe, ste model in maneken, se udejstvujete v navtiki, imate svoj posel, gospodinjite ... Je vaš življenjski moto, da je počitek v spremembi dela?

(Smeh) Počnem res veliko stvari, ker ob tem res uživam, a ves čas gledam tudi na to, da je dovolj prostega časa, tako da je moje življenje čim bolj uravnoteženo. Življenje mi je podarilo različne talente in veselje do raznolikih dejavnosti, zato sem res hvaležen, da lahko poslovno sodelujem na različnih področjih, z različnimi zanimivimi poslovnimi partnerji. Imam dinamičen urnik, ki je napolnjen tudi z vsem, kar mi daje veselje. Šport je zdravilo proti stresu, a tudi čas za dobro knjigo in počitek je izjemno pomemben. Verjamem, da je spanje glavni temelj za zdravje, za dobre odnose in za odlične uspehe. Ko sem začel živeti z Ano in ugotovil, da je čisti deloholik, ki poleg tega zelo malo spi, sem jo moral kar dobro poučiti in jo uvesti v bolj zdravo ravnotežje. Za zdaj imam privilegij, da se zbujam brez budilke in da vsako noč dobim dober odmerek spanja. Čeprav sem po drugi strani jaz tisti, ki slišim zelo zgodaj navito ženino budilko, ki jo ona rada presliši in raje uživa, ko jo s crkljanjem prebujam jaz, ampak na srečo lahko zaspim nazaj potem, ko odide iz spalnice. 

Kako bi vas opisali drugi? Sodeč po vsem, kar počnete, znate, in če k temu dodamo še videz, je edina izbira verjetno – sanjski moški.

To bi bilo vprašanje za druge, težko se ocenjujem in še težje se hvalim. (smeh)

Kot velik ljubitelj narave, živali, zelenja in arhitekture ste bili kot naročeni za vodenje oddaje Dom in vrt. Kako ste se znašli v tej vlogi?

Res imam rad te tematike in uživam pred kamero, zato sem se hitro našel v tej oddaji in užival v vodenju. Narava, živali in zelenje so magnet zame, tako zelo da sem tudi izobraževanje usmeril v ta poklic, a se kasneje preusmeril. Ko dodamo poleg še zanimivo arhitekturo in kreativnost, pa je kombinacija res zanimiva in je oddaja res dobro zaokrožila moje interese, tako da sem se prav vsake epizode lotil z navdušenjem. V okviru oddaje sem se naučil veliko novih stvari, spoznal mnogo slikovitih slovenskih krajev, ob tem pa stkal stike z zanimivih ljudmi, ki nosijo bogastvo znanja, tradicije in pristnega veselja v sebi. Z oddajo sem se res poistovetil in užival ob tem, kar se je verjetno poznalo tudi pri končnem izdelku, mnogo gledalcev je bilo navdušenih in sem res vesel, da je oddaja doživela lep uspeh.

V oddaji ste vstopali v domove drugih, tudi slavnih. Kaj pa bi nas čakalo, če bi vstopili k vam? Kakšen dom imate radi? Da je vse na svojem mestu, da vlada kreativni nered? Vas motijo prah, umazanija? Pa če vprašam še drugače. Kaj je za vas definicija doma?

Dom je poseben prostor za vsakogar, zame je to oaza, kjer uživam, se spočijem in imam čustveno bližino najdražjih. Užitek je biti v domu, ki je urejen po mojem okusu in kjer se počutim prijetno. To je verjetno nekaj, kar je bistveno prav vsakemu človeku. Zelo veliko časa posvetimo delu, opravkom, treningom, izletom, obiskom in nakupovanju, ampak vedno se vračamo v svoj dom. Zaradi tega je lepo, če si vzamemo čas za premislek pri urejanju doma, da bo tak, da se v njem res najboljše počutimo. 

Sicer pa imam zelo rad urejen dom, prisegam na red in čistočo, oba z ženo sproti skrbiva, da je pospravljeno in lepo ter da se v najinem domu dobro počutijo tudi rastline in kužek. Kadar pride do pomanjkanja časa, zamižim na eno oko, a nato kasneje malo bolj zaviham rokave. 

Za seboj imate tudi kopico drugih oddaj ... Več kot očitno ljubite izzive. Je bil v življenju kakšen, ki ga niste upali sprejeti?

Res imam rad tovrstne izzive in za zdaj še nobenemu nisem rekel ne. Uredniki oddaj so mi vedno ponudili zanimive oddaje in dobre izzive, zato res ni bilo nikoli trenutka, ko bi moral kakšno oddajo zavrniti. Ne glede na to, da imam rad izzive, pa si vedno vzamem čas in premislim, preden se odločim. Pa ne samo pri sprejemanju vodenja oddaj, ampak pri vseh odločitvah v življenju.

Katero gospodinjsko opravilo imate najraje in kateremu se izognete, če se le da?

Najraje posesam stanovanje, včasih posesam celo na hitro pred zajtrkom, kar vedno znova preseneti mojo ženo. Izognem pa se likalniku, ki ga praktično nikoli ne uporabljam. Zelo rad imam tudi delo z rastlinami, a ne vem, če to še spada v kategorijo gospodinjskih opravil. (smeh)

Brez česa v življenju ne bi mogli in za kaj si želite, da bi v življenju imeli več časa?

Življenje je bogato prav zaradi raznolikosti, tako da bi težko izpostavil le eno zadevo, saj bi manjkale ostale, da bi zaokrožile lepoto doživetja življenja. Meni je harmonija različnih zadev tisto, brez česar bi bilo življenje manj kvalitetno, zagotovo pa bi si želel imeti še več časa za vse.

Veliko mi pomenijo narava, šport, potovanja, dobre knjige, čas z najdražjimi. V kontekstu aktualnega dogajanja je bolj izrazit omejen dostop do potovanj. Oba z ženo sva navdušena popotnika in z veseljem raziskujeva nove kraje, njihovo zgodovino, kulturo, kulinariko in spleteva vezi z lokalnimi ljudmi. Vsak kotiček na tem planetu je unikaten in lep, tako da sva včasih kar žalostna, da je življenje prekratko, da bi obiskala vse. Sva pa oba navdušena tudi nad Slovenijo, ki je pravi raj na Zemlji in uživava na različnih koncih ter čutiva globoko hvaležnost do domovine, kulture in tradicije, ki jo gojimo tukaj.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Na svoje starše ter na očima in prednike. Izredno ponosen sem na to, kakšni so, kaj vse so me naučili in kako veliko ljubezni so ustvarili tudi skozi vse težke preizkušnje. Zaradi njih sem ponosen na svojo preprostost, poštenost in vztrajnost. 

Nam lahko zaupate, zakaj ste se pri petnajstih odločili, da greste v šolo z avtomobilom? Kakšno je ozadje te nenavadne anekdote oz. kakšen je bil epilog?

Bila je prava skušnjava. Avto na dvorišču in ključi v omari predsobe. Zaradi bližine je mama hodila peš v službo, očim pa je bil takrat na službeni poti. S prijatelji/sošolci smo se pogovarjali in hitro je padla briljantna ideja, da bi se odpeljali v šolo v Kamnik z avtom in ne z vlakom, ki smo ga vsako jutro lovili ob 5.54. V ponedeljek je naša briljantna ideja prišla v prakso in izšlo se je dobro, v petek pa smo naleteli na policijsko kontrolo, ki je končala naše avtomobilske sanje za nekaj let. Na srečo se je vse izšlo zelo dobro in se naša mladostniška nespametnost ni zaključila s kakšno nesrečo. Najstniška leta so lahko res burna in zagotovo nobenemu staršu ni lahko iti skozi to obdobje, mojim vsekakor ni bilo lahko. (smeh)

Kaj najbolje pripravite v kuhinji in kaj najraje skuhate svoji ženi?
V kuhinji se dobro znajdem, vrsto let vrtim kuhalnico, tako da mi kuhanje ni tuje. Zelo rad pripravim hokaido bučo s krompirjem v pečici, svoje ulovljene ribe z veseljem pripravim na žaru. Ženo običajno razvajam s popečenimi bučkami, melancani in šitake gobami v ponvi. Praktično vsak dan sem v kuhinji, pripravo hrane pa prilagajava letnemu času in lokalnim pridelkom, ki so na voljo. Poleti imava običajno obroke bogate s poletno lokalno zelenjavo, jeseni in pozimi pa v najini kuhinji diši po sezonskih, bolj močnih jedeh. 

Kaj najbolj pogrešate pri ljudeh oziroma v današnji družbi? Česa nam najbolj ''primanjkuje'', ko gre za vrednote?

Današnja družba je zelo širok pojem, ki se precej razlikuje, v kolikor pod tem pojmom definiramo slovensko družbo ali kakšen drug narod. Imam srečo, da sem obdan z zares dobrimi ljudmi in vidim okoli sebe posameznike, ki so mi za vzor ter me navdihujejo s svojimi vrednotami in z načinom življenja. Zato posploševanje kakšnih splošnih ocen na celotno družbo postane nepravično in neprimerno, opažam pa, da se v slovenski družbi širi nekakšen trend ekstremnega nespoštovanja drugih ljudi, neprimernega obnašanja, vandalizma in neverjetnih egoističnih potez, ki rušijo vsesplošno klimo strpnosti, raznolikosti in razvoja in da takšne osebe celo dobivajo močno medijsko podporo, kar je zastrašujoče. Razočaran sem, da inštitucije ne opravijo svojega dela in da v 30 letih, odkar imamo svojo državo in svoje zakone, nimamo nagrajevanja uspešnih in poštenih posameznikov ter kaznovanja barab, temveč  je velikokrat ravno obratno, kar daje pravzaprav napačno sliko pri vzgoji mlajših generacij, ki to gledajo v duhu zelo slabe morale in z zelo slabimi vrednotami. Ker sem živel tudi v Kanadi in imam prijatelje v različnih državah, s katerimi sem veliko v stikih, velikokrat nehote pride primerjava z ostalimi narodi, in če bi lahko slovenska družba naredila premik v večji odgovornosti vsakega posameznika, v večji kreativnosti, v večjem sodelovanju in iskanju rešitev, v prenehanju iskanja krivca za vsako malenkost, v bolj pogostem branju kvalitetnih knjig, boljšem poznavanju lastne zgodovine, v poglobljenem razmišljanju in v večji hvaležnosti za vse, kar nam je dano, potem bi ta rajski košček sveta postal zares pravi razcvet sreče, zdravja, blagostanja in uspehov družbe na vseh področjih. Vsekakor upam, da se kot družba pričnemo zavedati grozljivih učinkov razdiralnosti in sovraštva ter pričnemo raje dajati pozornost gradnji lepše prihodnosti in spoštovanju.

Kaj delate sami, da je ta svet boljši in lepši kraj?

Svet je zelo lep, če ga tako vidiš ter če si prijazen in hvaležen. Verjamem, da lahko vsak od nas soustvarja vrednote družbe, počutje drugih ob sebi, vizijo in pot, ki nas vodi v prihodnost. Moje prepričanje je, da hvaležnost življenju in prijaznost do sebe in okolice peljeta do pravega odnosa do planeta, do živali, do tistih, ki potrebujejo pomoč, do tistih, ki razmišljajo drugače. Vse se začne pri nas samih in z našim zgledom. Moj prispevek v lepši in boljši planet je v vsakodnevnih izbirah, nikoli ne smetim v naravi oz. tudi odnesem smeti iz narave, uporabljam kolo (neelektrično) in čim manj avto, kupujem le, ko kaj potrebujem, izbiram izdelke, ki so pakirani v naravne materiale, uporabljam svoje vrečke pri nakupovanju in podam tudi pobude, kot je uspešna pobuda MOL, da so postavili več košev za smeti v naši širši okolici.

Se je vaš posel z sobami pobega že pobral po koronakrizi?

Pandemija je bila šok za ves svet, tako izrazito je posegla v delovanje vseh panog in vsakega posameznika, da je pustila pečat na vsakem podjetju. Zagotovo pa je fleksibilno gospodarstvo znalo najti rešitve tudi v tej krizi in tudi nekaj pozitivnih zadev potegniti iz tega – kot je delo od doma. Na žalost moji dve ekipi iz The Key Escape Room Ljubljana ter The Game Escape Room nista bili deležni dela od doma, ker je naša dejavnost zabavna dogodivščina z osebnim obiskom naših tematskih sob pobega. Takšne dejavnosti pa so bile tako med prvim kot drugim valom zaprte, tako kot ostalo v turistični panogi. Ko smo znova odprli po koncu prvega in drugega vala, se je ravno pričela poletna sezona in v naši panogi to običajno pomeni prihod tujih turistov in odhod domačih obiskovalcev na dopuste. Tujcev pa ni bilo zelo veliko v lanski in letošnji poletni sezoni zaradi omejitev potovanj med pandemijo, zato smo imeli manj tujih obiskovalcev kot pred pandemijo. Vseeno pa se je povečal obisk domačih gostov, še posebno navdušeni so, da lahko pri nas koristijo BON21. Ta rešitev z BON21 je res odlična pomoč gospodarstvu in tudi v bodoče verjamem v to, da takšne stimulacije domačega turizma prinesejo več zavesti med nas, koliko zares dobrih, kvalitetnih in zanimivih aktivnosti imamo v Sloveniji ter koliko neraziskanih lepih kotičkov.

Kot ste že omenili, z ženo zelo rada potujeta. Katera destinacija je naslednja na vajinem spisku želja in v kateri kraj oz. državo se kar ne naveličate vračati?

Strast do potovanj je še ena od skupnih stvari, ki naju povezuje. Oba sva po duši raziskovalca krajev in kultur in to strast gojiva že iz mladostniških let. Tudi službeno sva bila veliko vezana na lokacije zunaj Slovenije, Ana je v letih pred pandemijo službeno skakala med vsemi kontinenti tudi več kot 200 dni na leto. Potovanja naju navdihujejo, medtem ko spoznavava raznolikost, prizemljijo naju, povežejo s svojim bistvom in nama pokažejo, kako bogat je naš planet in kako majhni smo ljudje. Naslednjega potovanja še nimava začrtanega, si pa želiva v naslednjih letih obiskati kar nekaj evropskih destinacij, kot so Islandija, St. Peterburg, Poljska, Češka, ter tudi bolj oddaljene, kot so Aljaska, Costa Rica, Argentina, Avstralija, Kenija, Tanzanija, Karibske države ...

Prva destinacija v kratkem pa bo čudovita Slovenija. Poskusila bova najti kakšen lep jesenski vikend in prosto turistično namestitev za koriščenje turističnih bonov, saj jih še nisva izkoristila. Se pa zelo rada vračava v sosednjo Italijo, ki naju je očarala s svojo izjemno zgodovino, arhitekturo, kulturo in kulinariko.

Kaj je bila najbolj pomembna lekcija, ki vam jo je dalo življenje in katera je bila do zdaj vaša najbolj težka življenjska preizkušnja?

Pomembna lekcija, ki se je zavedam vsak dan, je pomen zdravja. Izguba očima Gregorja, ki ga je zadela avtoimuna bolezen ALS, za katero na žalost zdravniki ne poznajo niti vzroka nastanka niti zdravila. Najhuje je, ko sem opazoval ljubo osebo in ji nisem mogel nikakor pomagati. Ob takih težkih preizkušnjah se še kako zavem, da je zdravje res največ, kar lahko premoreš.  

Zato tudi živim v prepričanju, da zdravje ni samo po sebi umevno, ampak da je treba zanj skrbeti na vseh nivojih, s kvalitetno hrano, športnim načinom življenja, spanjem, pozitivno energijo, smehom, zaupanjem v dobro ter se ne obremenjevati z nepomembnimi stvarmi.