Gorska tekačica Ana Čufer: ''Predsodki in komentarji, da se v gorah ne teče in da tekaški copati tja ne spadajo, me žalostijo''

Kje in kdaj se je rodila ljubezen do teka?

Tečem že praktično vse življenje. Vendar kot majhna o teku nikoli nisem razmišljala kot o nečem, kar bi lahko trenirala. Tekla sem do none, tekla sem pred bratoma, tekla sem pri ekipnih športih v šoli. Sčasoma sem vedno več tekla, udeleževala sem se tekem orientacije in teka skupaj z očetom, odkrivala nove kotičke ter trase in ljubezen do teka je bila vedno večja.

Zakaj ravno gorski tek ter trail tek? Nista namreč ravno lahka športa ...

Ne gre samo za gibanje, gre za uživanje v naravi, odkrivanje kotičkov, tras. Ko tečeš, lahko več vidiš. Ravninski tek je preveč "monoton". Pri gorskem oz. trail teku je vedno nekaj novega in niti ena trasa ni enaka drugi in težko med seboj primerjaš čase. 

Kaj ti sicer pomeni tek oz. šport nasploh? Bitka s časom? Zmage? Bitka s samim seboj? Odklop?

Šport je v prvi vrsti odklop. Po sami aktivnosti je pa tudi počutje vedno boljše. Nisem najbolj tekmovalen tip človeka, tako da se tekem ne udeležujem več pogosto. Ko pa grem na tekmo, se vedno borim sama s seboj, le tako si, po mojem mnenju, na koncu lahko zadovoljen.

Kako drugačen pa je trening gorskega tekača od klasičnega tekača?

Na to pa ne znam ravno odgovoriti (smeh). Leto in pol treniram bolj strukturirano, tako da se vsega še učim. Je pa seveda ogromna razlika, o kakšni razdalji govorimo. Trening tekačev, ki tekmujejo samo v disciplini "gor", je drugačen kot pri tistih, ki tekmujejo v daljših disciplinah, kjer so tudi spusti. 

Kaj te žene oz. motivira, ko zagrizeš v breg?

Da bo bregu sledil spust. (smeh) 

Na kateri hrib tečeš najraje?

Težko se odločim. Na Vipavskem najraje na Čaven, Otliško okno ali Škavnico. Drugače pa sem najraje v našem visokogorju in odkrivam nove vrhove. Niti en do sedaj ni razočaral.

Pri teku je poleg kondicije, psihološke trdnosti, trme in vzdržljivosti zelo pomemben želodec, na kar sicer sprva morda sploh ne pomislimo. Kako se pripraviš na napore, na to, da nisi preveč nervozna pred tekmo in te ta ne ''izda''?

Preden sem postala veganka, sem imela s tem velike probleme, zdaj pa je precej lažje. Držim se tega, da pred pomembno tekmo nikoli ne eksperimentiram s hrano. Vem, da npr. večer pred tekmo ne smem pojesti preveč zelenjave. Zajtrk je pa vedno klasika: arašidovo maslo z marmelado. Pazim tudi, da jem tri ure pred tekmo. Veliko več problemov sem imela s prehrano med tekmo. Ko si res globoko v rdečem, ti res nič ne paše za jesti. Preizkusila sem že ogromno gelov, ki so na treningih bili okej, med tekmo pa ne, saj je tam "trpljenje" večje. Na srečo sem letos našla gele Maurten, ki mi res odgovarjajo, z lahkoto jih pojem, želodec pa ne protestira. (smeh)

Veliko tečeš navzdol, kar je svojevrstna umetnost. Kako treniraš tovrstno tehniko?

Teka navzdol nikoli zares ne vadim, saj si že tako na drugih treningih prevečkrat privoščim, da grem navzdol (pre)hitro. Spusti mi res ležijo in jih imam najraje. Da letiš po hribu navzdol, moraš imeti res stoodstoten fokus. Si eno s podlago, nič drugega ne obstaja kot samo ti in dva metra poti pred teboj. Takšni hitri spusti so tudi zelo utrujajoči, vendar meni res najlepši. Največjo razliko pri dobrem spustu po mojem mnenju naredijo veselje do hitrosti in igre z ovirami po poti – kamenje, korenine, skoki ... ter predvsem to, da te ni strah pasti. Ko je prisoten strah, obstaja velika verjetnost, da boš res padel. 

Lani si postavila rekorden čas v teku in sestopu s Triglava. Zakaj si se odločila za ta izziv?

Rekorden čas sem postavila že pred štirimi leti, kjer se mi ni vse poklopilo glede gelov in hidracije. Lani so bile vse tekme odpovedane in sem se zato odločila, da se še enkrat preizkusim, saj mi ta rekord ni dal miru (smeh). Čeprav, če bi "lahko" izbirala, bi si izbrala samo spust, vendar se za to nisem odločila, ker ne bi bilo varno z vidika pohodnikov ter nazadnje tudi mene same. Ko si spočit, greš lahko hitro prehitro. 

Ko smo ravno pri hitrosti. Eden od večjih strahov je tudi padec, še posebej pri teku navzdol. Kako se soočaš s tem, kako premagaš strah pred padcem?

Res je. Na žalost je največji problem ta, da bolj kot se padca bojiš, bolj boš imel nesproščeno telo in prej boš padel. Treba je poznati svoje zmožnosti in temu tudi prilagoditi hitrost. Sama, ko se npr. ne počutim dobro, imam "zaspane" noge, ne bom nikoli pretiravala v spustih, ker se to zagotovo ne bo dobro končalo. Strah pa lahko premagaš le z vajo. Po padcu ali po zvinu gležnja imam vedno malo več strahu pri spustih, kar res ni prijetno. Sčasoma strah zbledi, vendar ga nikoli ne izgubiš čez noč.

Ni običajno, da mimo pohodnikov na slovenskega očaka nekdo teče. Si med tekom naletela na kakšne zanimive poglede ali komentarje?

Sem. Na spustu je bilo na progi že kar nekaj pohodnikov. Predsodki in komentarji, da se v gorah ne teče in da tekaški copati tja pač ne spadajo, me žalostijo. Gre za samo pripravljenost posameznika. To posploševanje res ni v redu. Sama sem bolj varna s tekaškimi čevlji kot z gojzarji, saj tam nimam nobenega občutka glede podlage. Tovrstne komentarje tako samo preslišim. ''Najboljši'' komentar na grebenu pa je bil, da ima zaradi takih, kot sem jaz, gorska reševalna služba toliko dela. 

Katera tekma ti je bila najtežja? Katere tekme pa ne boš nikoli pozabila?

Najtežja tekma je bila Ultra trail Vipava valley tri leta nazaj, ko sem se borila z močnimi bolečinami v trebuhu, vrtoglavico, slabostjo. Kasneje sem izvedela, da imam endometriozo.

Veliko tekem je, ki mi bodo za vedno ostale v spominu. Najbolj se pa spominjam daljših tekem, saj tam doživiš ogromno stvari. Ena izmed najbolj posebnih je zagotovo Staffetta 3 Rifugi, kjer vedno odtečem zadnjo predajo – 4,7 kilometrov spusta z gore direktno v dolino. 

Treniraš tudi radijsko orientacijo. Nam lahko zaupaš kaj več o tem? Za kakšno disciplino pravzaprav gre?

Tako je. To je disciplina, ki hitro izgublja na prepoznavnosti. Večji pomen ima na Češkem, v Rusiji in Ukrajini. Ni toliko podobna orientaciji, kot bi nekdo sklepal glede na ime. Na startu dobimo zemljevid, to je res, ampak ta je prazen. Šport je sestavljen iz sprejemnikov in oddajnikov. Organizator skrije v gozd pet oddajnikov, ki jih potem mi s pomočjo sprejemnikov najdemo. Vsak oddajnik dela po eno minuto in oddaja Morsejevo abecedo. S pomočjo zemljevida in smeri, ki jo pridobimo s sprejemnikom, se potrudimo, da najdemo oddajnike v najhitrejšem možnem času. Tisti, ki najde vse zahtevane oddajnike prvi, zmaga.

Koliko časa dnevno posvečaš treningom in kaj najraje počneš, ko ne treniraš?

Zelo različno. Na začetku leta sem trenirala precej več, kakšnih 14–15 ur na teden oziroma okrog dve uri na dan. Trenutno lahko tedensko treniram samo 6 ur – če imam tekmo – ampak v povprečju bi pa rekla, da okrog 10 do 11 ur.

Najraje se ukvarjam s kakšnim drugim športom. (smeh) Drugače pa rada pogledam kakšen film, se dobim s prijateljicami in kaj dobrega skuham. 

Kaj ti je težje, tek v mrazu ali v vročini?

V vročini, 110-%! Res je ne prenesem. 

Postala si članica ekipe Salomon. Kako se ti je ob tem spremenilo življenje?

Na začetku mi je bilo malce stresno, saj sem bila kar naenkrat obdana z najboljšimi tekači na svetu, in tudi pričakovanja Salomona so bila visoka. Ko pa sem se nehala sekirati in sem se odločila za svojo pot – v smislu, da ni vredno žrtvovati vsega svojega časa samo za tek – je šlo vse na bolje. Vrhunski šport ni zame, saj se mi ne zdi vredno, da se v celoti temu podrediš, ker imam rada tudi ostale stvari. Je pa super izkušnja, veliko sem potovala, bila sem in še bom del močnih mednarodnih tekem, kar je nekaj, kar ni samoumevno. 

V tej ekipi so najboljši tekači na svetu, si spoznala kakšnega, ki ga tudi osebno občuduješ? Trenirala z njim oz. njo?

Vsak tekač ima svojo osebno zgodbo, ki ga dela unikatnega in zanimivega. Ogromno je stresa. Vrhunski tekači, ki jih spremljate prek družbenih omrežij, na prvi pogled izgledajo, kot da živijo svoje sanje, kar pa ni res. Ne tečejo samo za užitek, to je njihova služba. Hitro se lahko izgubiš. Ogromno je prilagajanja, odrekanja, dvomov, joka. Ta segment me je precej odvrnil od razmišljanja o vrhunskem športu. Ja pa res, da niso vsi taki. Nekateri so še vedno sposobni vzeti vse skupaj kot neko veliko igro, kar jim močno zmanjša stres. Najbolj občudujem Rachel Drake, saj je najbolj preprosta in prijetna tekačica z vrhunskimi rezultati in redno službo v bolnišnici.

Vse od marca 2020 se je življenje veliko ljudem obrnilo na glavo. Kako je tebi covid-19 posegel v življenje?

Največja razlika je zagotovo bila ta, da se je faks izvajal prek Zooma, posledično sva se s fantom preselila iz Ljubljane nazaj v Vipavsko dolino, kar mi je bilo super. Več sem bila zunaj, spet sem živela v naravi, ni bilo vse negativno. To, da so bile tekme odpovedane, me tudi ni preveč ganilo. Ne potrebujem tekmovanj, da tečem, moja motivacija je biti zunaj, v naravi, se odklopiti in uživati v premikanju. Imam srečo, da je občina Ajdovščina velika, tako da mi res ni nič manjkalo. Najbolj stresen je bil faks, saj smo se vsi lovili prek online predavanj. Mislim, da sem porabila več časa za faks, kot pa bi ga v primeru, da bi bilo vse v živo.

Veliko tekačev se je v tem času odločilo podirati tudi razne ‘lokalne’ rekorde ali se lotilo zanimivih izzivov – Kilian Jornet se je na primer odločil, da bo poskušal podreti rekord v 24-urnem teku na stadionu. Si tudi ti imela kak zanimiv izziv zase?

Edini tak "resnejši" projekt je bil samo Triglav. Sem pa prepričana, da ni zadnji. Sem že veliko razmišljala o prihodnjih projektih.

V zadnjih letih vse več ljudi teče. Imaš kakšen nasvet za njih, ko se začnejo spogledovati s tekmami?

Res je, gorski oz. trail tek je vedno bolj popularen in vedno več je tekmovanj. Mislim, da je najbolj pomembna postopnost. Da se ne poveča kilometrine čez noč. Telo se mora na napor navaditi, ojačati. Dolgoročno gledano bi tako svetovala postopnost in ukvarjanje še s kakšnim drugim športom ali pa vsaj enkrat tedensko delati vaje za moč in stabilizacijo kot dobro preventivo pred poškodbami, ki se lahko zelo hitro pripetijo zaradi ponavljajočih se udarcev pri teku. 

Si veganka. Da si nehala uživati živalske izdelke, je bila moralna in ne športna odločitev. Meniš, da te kaj ovira, ko gre za športne zmožnosti?

Nikoli nisem razmišljala, kako bo ta odločitev vplivala na moje zdravje. Na srečo je vplivala pozitivno. Zdi se mi, da imam več energije kot prej in tudi precej bolj zdrava sem. 

Endometrioza je dodobra zarezala v tvoje življenje in krojila tvoje športno udejstvovanje. Kako se s tem spopadaš danes?

Leto po operaciji, ko sem prenehala s tabletami, je šlo vse na bolje. Čeprav je še vedno težko, se ne more primerjati s prejšnjim obdobjem. Priznam pa, da mi preverjanje tekem, če bo katera sovpadala z mojo menstruacijo, povzroča stres in frustracijo. Že če si zdrav, je na tekmah težko konkurirati, kaj šele, če se boriš z bolečino, slabo prebavo, oteklim trebuhom. Ampak je nekaj, kar sem oz. se učim vzeti v zakup.

Kako se soočaš s trenutki, ko je težko, ko te je strah, ko ne moreš naprej?

Opomnim se, da vse enkrat mine. Težki trenutki me samo utrdijo, načeloma se hitro spet opogumim in zberem optimizem za vnaprej.

Kaj je tvoj naslednji veliki izziv?

V prihodnosti – mogoče že drugo leto – si želim odteči najdaljšo razdaljo do sedaj – 100 kilometrov. Trenutno je moja najdaljša 55 kilometrov. Mogoče sem preveč optimistična (smeh). Bomo videli. Vem, da bom morala precej povečati svojo kilometrino. Upam, da uspe.

Kaj ti sicer v življenju predstavlja največji izziv?

Biti srečen in zadovoljen s tem, kar imaš, ter ceniti vse, kar ti življenje da. Sliši se enostavno, ampak se mi zdi, da vsak hitro opazi samo napake, tisto, kar pa ima pred nosom, pa manj ceni.

Česa ne preneseš in kaj danes najbolj pogrešaš pri ljudeh?

Ne prenesem zahrbtnosti. Pogrešam pa seveda iskrenost in preprostost.