Gimnastičarka Aleksandra Podgoršek: ''Če sem čisto iskrena, se mi je moj šport ogromnokrat zameril in sem se počutila le kot nek robotek''

Odličja ste zbirali kot za stavo, a šport je sestavljen iz vzponom in padcev, iz zmag in porazov. Prav iz slednjih se pogosto naučimo največ. Kako ohranjate psihično trdnost oz. zakaj menite, da ste tako uspešni? Ali če vprašam drugače - kaj je vaša ''konkurenčna prednost''?

Če sem čisto iskrena, na svoji psihični trdnosti delam že od malega s svojim športnim psihologom. Seveda se pa tudi meni kdaj pripetijo kakšni padci v psihični trdnosti, saj je v našem športu ogromno pritiskov z vseh možnih strani – od pritiskov s težo, mentalnih presingov, treningi, tekmovanja, poškodbe ... . Če pa gledamo, zakaj sem tako uspešna v tem športu, je po mojem mnenju samo zaradi svoje trme, discipline in želje po temu, da dokažem, česa vsega sem zmožna. Je bil pa zelo velik faktor, da sem v temu športu kar nekaj časa zelo uživala in trenirala z veseljem. Tako da se mi zdi, da so moje konkurenčne prednosti predvsem trma, disciplina in pa sebe pokazati tako, kot sem, in biti močna ne glede na vse stvari, ki se dogajajo v ozadju.

Se vam zdi, da je ritmična gimnastika v Sloveniji zapostavljena? Vendarle zanjo pri medijih ni tolikšnega zanimanja oz. prostora, kot za nekatere druge športe. Zdi se, da se ji dela velika krivica. Gre namreč za izjemno garaški šport, kjer tekmovalci pogosto kljubujete zakonom fizike oz. premikate meje telesa... V kakšen ''stanju'' je ta šport pri nas trenutno, ko nimam več poleg imen, kot sta Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek?

Ritmična gimnastika sama po sebi v Sloveniji že od začetka ni imela neke velike prepoznavnosti, a se mi zdi, da je razlog to, da Slovenija ni tista država, ki bi pobirala vse kolajne, kot recimo Rusija, Izrael in Belorusija. V našem športu na žalost zelo veliko pomeni, iz katere države si in Rusija tu vedno zmaga. Je pa res, da je ritmična gimnastika zelo garaški šport. Jaz sem preživljala svoje življenje v dvorani od šestega leta naprej in nekako povprečje treningov je bilo vsak dan po pet ur dnevno ali pa celo po dva treninga na dan. Sedaj si pa predstavljajte to usklajevati še s šolo oz. študijem.

Vrhunski šport je lahko zelo krut in neusmiljen. Kako ohranjate milino in ljubezen do njega, da se ne počutite le kot stroj?

Če sem čisto iskrena, se mi je moj šport že ogromnokrat zameril in sem se dejansko počutila kot le nek robotek. A na koncu ugotoviš, da si vseeno v ta šport vložil vsak košček sebe in brez tega športa ne bi bila to kar sem danes. 

Lahko na kratko predstavite svojo dnevno rutino, ko gre za treninge in prehrano. Koliko časa traja trening povprečno in kolikokrat tedensko ti potekajo? Kako strogo dieto imate?

Moja dnevna rutina gre nekako takole. Zjutraj se zbudim okoli 7. ure in naredim približno enourni kondicijski trening, nato pojem zajtrk – po navadi jajca ali kakšno ovseno kašo. Okoli 9. ure začnem z delom za faks, ki običajno traja do 13. ali 14. ure, nato se na hitro zrihtam, pojem kosilo – vsak dan kaj drugega – in se odpravim na trening. V dvorani sedaj, ko sem že malo starejša, preživim minimum tri ure dnevno. Po končanem treningu se vrnem domov, pojem večerjo – največkrat kakšno solato – in se začnem učiti za faks. Spat grem med deseto in enajsto. Kar pa se tiče diet, trenutno nimam nič posebnega, le pazim, da jem majhne količine vsega.

Katera je sicer vaša najljubša pregreha?

Kakšen Snickers sladoled.

Nazadnje ste na državnem prvenstvu pobrali štiri zlate kolajne. Že od prej imate kopico članskih naslovov. V mnogoboju in z vsemi štirimi rekviziti. Zakaj se ob tako ostri konkurenci ne osredotočite samo na enega? Z nepoučene torej – je to sploh mogoče?

Ja drži. V našem športu se ni možno osredotočiti na samo eno disciplino, tako da v tem pogledu nisem imela izbire.

Kako pa poteka priprava rutin? Kdo je zadolžen za to? Vi, trenerji? Verjetno delate na tem skupaj ...

Priprava vaj je eno samo ponavljanje, ponavljanje in še enkrat ponavljanje sestave. Vsak dan znova in večkrat na dan. Seveda pa na tem delamo jaz in trenerke skupaj.

Že v rani mladosti so v vas takoj prepoznali talent in nadarjenost za ritmiko. Kako pa je otroku v tem športu, kjer človeka ženejo do skrajnih mej in so drobne napake hudo kaznovane. V tem športu brez strogih trenerjev in stroge discipline verjetno ne gre, zato verjetno tudi solz na treningih ni manjkalo oz. ne manjka ...

Ja, v ritmiki so me že kot majhno prepoznali kot talent, saj sem bila zelo gibljiva. Ko sem bila majhna, mi je bilo čisto vseeno za vse in sem se tudi s trenerko redno kregala – bila sem mali hudiček v dvorani – a ko sem malo odrasla, sem spoznala, kako je pri nas pomemben vsak detajl. Pri nekje 10 letih so se začeli te strogi in disciplinirani treningi. Spomnim se, ko sem enkrat nekaj slabo trenirala in nisem poslušala in sem mogla na koncu v kosu odteči 100 krogov okrog dvorane s kolebnico, kar mi je vzelo tri ure, trenerka pa je štela vsak krog. Solz na treningu seveda nikoli ni manjkalo, saj zna vrhunski šport res vršiti ogromen pritisk, ne samo na treningih, temveč tudi na celo življenje.

Kako se motivirate takrat, ko raven motivacije ni na najvišjem nivoju?

Čisto zavisi od situacije. Preden sem se odločila za zaključevanje kariere, so me motivirale tekme in da bi se na njih dobro predstavila, se uvrščala v finale svetovnih pokalov ipd. Danes me pa motivira to, da vem, da se bo moja pot v temu športu kmalu zaključila in želim te trenutke uživati.

Imate kakšno posebno rutino, ritual pred nastopom? Ste vraževerni?

To se mi pa zdi, da imamo čisto vsi športniki. Jaz imam vedno pri sebi svojega kužka, ki me spremlja že od majhnega in vedno se mentalno pripravim z nekakšnim globokim izdihom, tik preden me pokličejo na tepih. Seveda sem rahlo vraževerna, saj na koncu tudi v vrhunskem športu vse na nek način zavisi od sreče.

Kako se odklopite? Kaj počnete, ko šport za kratko odložite na ''polico''? Kdo je Aleksandra Podgoršek, ko ni gimnastičarka?

Ko nisem v ritmiki, sem največkrat s prijatelji in družino in vedno poskušam biti nasmejana, dobre volje in vsem prinesti nek kanček sreče v življenje. Vedno sem bila pripravljena za kakšne zabave, potovanja in smotrne odločitve.

Če se ne motim, študirate tudi grafično oblikovanje na Naravnoslovnotehniški fakulteti. Kako težko je kombinirati študij in vrhunski šport?

Drži, letos končujem 1. letnik. Kombiniranje ni ravno najlažja stvar, ampak mi nekako kar uspeva. Seveda pa posledično nimam veliko časa za druženje s prijatelji in podobno. Se pa lahko pohvalim, da imam za narediti do konca letnika samo še dva izpita.

Zdita se dva popolnoma različna svetova, v resnici pa nista tako vsak k sebi. V prvi vrsti jima je skupna estetika. Se torej v prihodnosti vidite v svetu gimnastike ali kje drugje?

V gimnastiki verjetno ne bom ostala, saj si nikoli nisem želela biti trener. Definitivno se pa vidim, da bom potovala in raziskovala svet in spoznavala podrobneje svet grafičnega dizajniranja – mogoče je tu v igri tudi kakšno nadaljevanje študija v tujini.

Pa se da od ritmične gimnastike živeti pri nas?

Od ritmične gimnastike kot tekmovalec se v Sloveniji nikakor ne da živeti. Če sem iskrena, večino mojih tekem in vse kar sodi zraven, financirata moja starša že od majhnega. 

Na tekmovanjih ni pomembna samo izpeljava rutine, ampak tudi make-up in izbor glasbe. Cilj pri prvem je izpostavitev obraznih potez. Kdo izbira, kako boste videti in na katero glasbo boste izvedli vajo? Vi ali trenerki? Veliko je verjetno tudi odvisno od izbire rekvizita ...

Ko sem bila majhna, sta glasbo izbirali trenerki, a zadnje štiri leta so bile vse glasbe moje izbire, saj mi je bilo pomembno, da jaz uživam v vajah. Kar se tiče make-upa, pa si ga že zelo dolgo delam sama in kakor mi zapaše tisti dan. 

Kdo je vaš največji navijač?

Moja družina, prijatelji, trenerji in pa vsi oboževalci, ki jih imam s celega sveta.

Čeprav ste še zelo mladi, imate za sabo že bogate izkušnje. Kaj bi sporočili mladim, ki se šele podajajo v svet gimnastike. Kaj je po vaše recept za uspeh?

Res je. Za sabo imam zelo bogato kariero. Mladim bi rada sporočila, da se vse sanje lahko uresničijo s trdim delom in željo. Seveda bo naporno in bo bilo vmes ogromno težkih trenutkov, a na kocu se boste spominjali vseh vaših uspehov in boste sami sebi dokazali kdo ste in kako močni ste – ne glede na to, kaj govorijo ljudje okoli vas. Najpomebnejša stvar v življenju je premagovanje samega sebe in svojih prepričanj, da postanemo najboljša verzija sebe. Pa še, nikoli ne nosite v sebi zamer do drugih ljudi ali situacij. Vse v življenju se zgodi z nekim razlogom, čeprav tega v trenutku velikokrat ne vidimo. Vsaka stvar v življenju nas krepi za naprej in nam pokaže neko novo pot oz. nam odpre neka nova vrata, ki samo čakajo, da jih odpremo in zaživimo.

Česa vas je v življenju najbolj strah in kaj je najboljši nasvet, ki ste ga dobili?

Moj največji strah je, da v življenju ne bi našla same sebe. Želim si biti srečna in, če lahko tako rečem, biti nek mali sonček in pustiti v svetu nek kanček sebe, ki bo druge ljudi navdihnil, da živijo svoje življenjen in dosežejo svoje sanje.

Najboljši nasvet pa je bil, da se vsaka stvar v življenju zgodi z nekim razlogom in vsakič, ko se zaprejo ena vrata, se nekje drugje odprejo tri nova in boljša.