''Slovenska'' plavalka Tilka Paljk: '' V Zambiji je depresija bolezen zgolj belcev''

Glede na to, da imate slovenske korenine, govorite tudi kaj slovensko?

Žal ne. Slovenijo sem zapustila, ko sem bila še zelo mlada, zato nisem imela priložnosti, da bi jo pobliže spoznala. Mama mi je povedala, da sem med odraščanjem z očetom govorila slovensko, z njo pa angleško. A ker sem Slovenijo zapustila samo z mamo, ni bilo več priložnosti, da bi govorila tudi slovensko.

Vaš uradni jezik je torej angleščina?

Tako je.

Zagotovo govorite tudi kak afriški jezik?

Da. Ker sem živela z mamo, njenimi starši, naše pleme pa je bilo res veliko, sem se veliko naučila o jeziku, kulturi in tradiciji. Govorim jezik, imenovan nyanja.

V mladosti ste utrpeli veliko izgubo, potem ko vam je umrla mama.

Izgubila sem jo pri sedemnajstih. Za tem se šla v internat, nato pa sem živela bodisi s svojim varuhom, ki živi v Džerbi, bodisi z varuhom, ki živi v Lusaki.

V Sloveniji smo imeli podoben primer z Jakovom Fakom, ki je po plazu kritik odstopil od kandidature za nošenje slovenske zastaven na ZOI. Tudi sami ste, kot nosilka zambijske zastave na otvoritveni slovesnosti, naleteli na kritike, češ, da niste prava Zambijka.

Tovrstne kritike poslušam ves čas. V Zambiji me nimajo za temnopolto, ampak za belko. Že samo zaradi tega je težko, saj me nihče ne smatra za domačinko. Potem je tu še dejstvo, da v Zambiji nisem bila rojena. A ljudje morajo razumeti, da ne morem izbirati barve svoje kože, da ne more izbirati, kje sem bila rojena in da ne more izbirati narodnosti. Na žalost sem Zambijka, na žalost nisem bila rojena tam, toda predstavljam to državo in to počnem zelo dobro.

Katere misli so vam švigale po glavi, ko ste nosili zastavo na otvoritveni slovesnosti?

Edina stvar, ki mi je šla takrat po glavi, je bila: ''Kaj se dogaja?'' Res sem  tukaj in nosim zastavo. Če ste pozorno spremljali naš sprevod, ste lahko videli, kako naenkrat pogledam v nebo in se zavem situacije. Skoraj sem zajokala ... To je bila res velika čast zame.

Bojda se redno vračate v Slovenijo ...

Skušam priti vsako leto, a v Sloveniji nisem bila že vse od leta 2017, za kar so krivi študij in številna potovanja ... Za mesec dni sem želela priti po olimpijadi, a to verjetno ne bo izvedljivo. Na vse pretege pa bom skušala priti v Slovenijo decembra in preživiti nekaj časa s svojo družino.

Z vašim očetom ...

Tako je in s štirimi čudovitimi polbrati in sestrami, ki me vsi zelo podpirajo na moji poti. Z vsemi sem v odličnem odnosu.

Kaj pa Tilka še počne, ko ne plava?

Prostovoljno sem delala v montesorrijevem predšolskem programu, na montessorijski šoli pridobila pedagoško diplomo iz predšolske vzgoje in tudi delala tam. Kmalu si bom vzela šestmesečni delovni premor, da se pripravim na svetovno prvenstvo v plavanju, ki bo decembra, januarja pa bom nadaljevala s študijem (politologije, op. p.).

Ste vraževerni? Imate kakšen ritual pred tekmo?

Zgolj enega. Vedno moram na plavalni štartni blok priti z leve strani, da najprej stopim nanj z desno nogo. Sicer pa želim imeti pred tekmo kakovosten spanec, biti spočita in se pred tem dobro najesti.

Kje se vidite po karieri plavalke? V pedagoških vodah?

Glede na to, da študiram politologijo, bi rada delala za Združene narode ali Afriško unijo in se borila za šport ter skušala izboljšati razmere zanj na celotni afriški celini, ne zgolj v Zambiji. Posamezne države morajo stopiti skupaj in sistematično delati na tem, da bi se situacija obrnila na bolje.

Za Slovence ste bili do zdaj bolj ali manj neznani. Vas je morda kdo kdaj kontaktiral in skušal premamiti, da bi tekmovali za Slovenijo?

Zaenkrat me ni kontaktiral še nihče (smeh). Na tem mestu bi dejala, da zelo rada nastopam za Zambijo in bilo bi nepravično, da bi prišla v Slovenijo in zahtevala status, ki bi si ga morala zaslužiti z rezultati. Sicer pa menim, da bi bili številni športniki več kot zadovolji, če bi tekmovali za Zambijo.

Vem, da vas ni sram govoriti o depresiji, ki vas je skoraj pokopala. Kako ste jo premagali?

Zatekla sem se na pomoč k psihiatru in dolgo jemala antidepresive, ki so mi, vsaj mojem mnenju, zelo pomagali. Spopadanje z depresijo je bilo zelo težko, saj sem bila prepričana, da se tu moja pot konča. A sem uspela premagati te misli. Plavanje mi je pri tem precej pomagalo. V veliko pomoč mi je bila tudi teta, ki je bila ob meni v najbolj težkih trenutkih mojega življenja. Res sem delala na sebi in iz te bitke izšla kot zmagovalka.

V Zambiji je depresija bolezen belcev. Drugi za njo preprosto ne morejo trpeti. Takšno je tam prepričanje in sistem naredi zelo malo za duševno zdravje in država ne nudi kaj prida pomoči ljudem v tovrstni stiski. Zato sem zelo srečno, da sem imel ob sebi ljudi, ki so mi pomagali, me razumeli in me ves čas podpirali.

Na depresijo torej v Zambiji gledajo kot nekakšno bolezen bogatih?

Točno tako!