Tako kot izvirnik in deloma tudi sicer bolj medel drugi del se tudi Human Revolution (HR) ponaša z zelo zanimivo zgodbo, polno zarot in in skrivnih organizacij, ki si vsaka po svoje prizadevajo pridobiti čim večji vpliv. Vaš protagonist je Adam Jensen, bivši pripadnik posebnih enot SWAT in vodja varnosti pri podjetju Sarif Industries, ki je vodilno na področju biomehanskih nadgradenj človeškega telesa.
HR je časovno namreč postavljen pred izvirnik, zato so v njem glavna tema mehanske in ne 'nano' nadgradnje, ki so bile v ospredju v izvirniku. Celotna štorija se tako vrti okoli izboljšav človeškega telesa, ki pa marsikomu ni pogodu. Situacija se poslabša do nasilnih demonstracij, v katerih protestniki zahtevajo, da vlada krepko omeji mehanske nadgradnje človeškega telesa.
Podjetje Sarif nekega dne napade skupina 'izboljšanih' teroristov, Adam pa je v napadu hudo poškodovan, zato nima izbire in se mora tudi sam sprijazniti z mehanskimi nadgradnjami, ki precej izboljšajo njegove sposobnosti. Nadgrajeni Adam se tako odpravi poiskat krivca za krvavi napad na njegovo podjetje, a kmalu ugotovi, da stvari niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled. Igra nas popelje v pet svetovnim velemest, med drugim tudi v Detroit in Šanghaj. Mesta so zelo podrobno izdelana, med barvami prevladujeta črna in zlata, vsaka najmanjša podrobnost pa prispeva k še boljšemu vzdušju. Mesta so polna prebivalcev, od katerih nam ima vsak nekaj povedati, nekateri pa nam zadajo tudi stranske naloge, javni terminali pa pišejo o novicah, ki sledijo našim dejanjem.
Tako kot pri prvencu in drugem delu je največja odlika igre v tem, da se lahko problemov lotevamo na različne načine. Tako se lahko skozi vse težave in sovražnike preprosto prestrelite, in HR igrate kot malce bolj zapleteno streljačino. V prikritem načinu se držite senc in poskušate izogibati odprtim bojem s sovražniki in slednje odstranjujete od blizu in potihoma. HR v tem primeru precej spominja na igranje katerekoli izmed iger v seriji Splinter Cell. Obstaja pa še tretja možnost. Veliko stvari se da namreč doseči tudi s pametnim manipuliranjem z različnimi osebami v igri. Če moramo priti v zaprto stanovanje, imamo tako vedno na voljo več možnosti. V roke lahko vzamemo težko orožje in vrata preprosto razstrelimo, ali pa malce pogledamo naokoli in se v zaprt prostor splazimo skozi prezračevalne jaške. Sorazmerno z našim pristopom je različna tudi dolžina igre. V kolikor se odločimo vse postreliti, jo lahko končamo v 15 do 20 urah, medtem ko raziskovalni pristop, v katerem pokukamo pod vsak kamen, lahko traja tudi dvakrat dlje. Podobno velja tudi za prikriti pristop, ki nam razumljivo vzame precej več časa. Igra se tako kot prvenec odziva na vsako naše dejanje. Če na primer ubijemo enega izmed pomembnih likov, se slednji kasneje v igri seveda ne bo pojavil, tako da bomo morda prikrajšani za pomembne informacije. Vsako naše dejanje ima tako posledice, kar zopet ustvari samosvojo igralno izkušnjo.
Različnim pristopom v igri so v pomoč tudi nadgradnje, ki glede na izbiro zopet precej spremenijo pot skozi igro. Slednje odklepamo s pomočjo 'praxis' točk, ki si jih prislužimo z raziskovanjem in izkušenjskimi točkami, ki so se na veliko veselje oboževalcev po odsotnosti v drugem delu zopet vrnile. Na voljo nam je več ducatov pasivnih in aktivnih nadgradenj, od katerih nam nekatere olajšajo boj, druge skrivanje, spet tretje pa so nam v pomoč pri interakciji z drugimi ljudmi. Določene nadgradnje nam kasneje odprejo stranske naloge ali le drugačno pot do končanja primarne misije. Tako lahko izberemo nadgradnjo, ki nam omogoča lažje skrivanje pred sovražniki, izboljša naše sposobnosti v boju od blizu, izboljša hekerske sposobnosti, nam omogoča skoke z velike višine ali pa nam v pogovoru daje namige o sogovornikovih šibkih točkah in nam tako omogoča lažjo manipulacijo, s katero v pogovoru precej lažje dosežemo svoje.
Boji s šefi malce pretrgajo ritem igre, saj se jih ne moremo lotiti drugače kot s strelnim orožjem, kar je nekako skregano s celotnim konceptom igre, v kateri so stvari rešljive na več načinov. Na trenutka nas lahko neprijetno preseneti tudi umetna inteligenca likov v igri, saj se lahko zgodi, da nas v določenem primeru stražar ne opazi, pa čeprav dobesedno gleda v nas, spet drugič pa nas bo med plazenjem po sencah opazil na dvesto metrov. Motečo zna biti tudi dolgo nalaganje, ki nas doleti vsakič, ko vstopamo v novo ozemlje. Opazno je tudi 'konzolastično' poreklo, zaradi katerega grafika ni tako dobra, kot bi lahko bila, da je igra (zaradi precej večjega trga) namenjena predvsem konzolam, pa je še bolj očitno pri samem načinu igranja, ki nam vselej veleva pritisk določenih gumbov, prav tako kot to počnemo na konzolah.
Human Revolution tako ni brez napak, a skupno gledano gre za zelo dobro igro, ki bo igralce posrkala v kibernetični svet prihodnosti. Prav zaradi različnega pristopa k reševanju problemov in več različnih koncev novi Deus Ex kar kliče k večkratnemu ponovnemu preigravanju, v katerem lahko stvari postorimo povsem drugače, kar bo seveda spremenilo tudi odziv igre. Human Revolution je tako kljub nekaj težavam dostojni naslednik legendarnega prvenca, ki bo potešil apetite zagretih navdušencev nad serijo, ki so nanj čakali več kot desetletje.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV