Orožje za nadziranje množic

Cenzura, nenehni poskusi oblasti, da utišajo tiste, ki na družbeno stanje gledajo kritično, je bila prisotna skozi vso zgodovino. A cenzura ni stvar preteklosti. V današnjih časih je dobila samo malce bolj prefinjene oblike, saj so tisti, ki cenzuro izvajajo, ugotovili, da so prav cenzurirane knjige najbolj brane.

Navadno cenzuro izvajajo različne državne oblasti, kot je bila nacionalsocialistična oblast v Nemčiji ter razne socialistične oblasti po vsem svetu. Seveda tudi tako imenovane demokratične družbe brez velikih zadržkov cenzurirajo knjige, ki na takšen ali drugačen način niso v skladu z nekimi družbenimi normami. Zadnji primeri so se dogajali v ZDA po 11. septembru, ko je ameriška vlada začela na veliko cenzurirati knjige in sprožila pravi upor knjižničarjev. Drugi največji cenzorji so razne verske ustanove, ki navadno s pomočjo cenzure poskušajo držati ljudi v nevednosti. Zanimivo je uradno mišljenje vodje rimokatoliške cerkve glede romanov o Harryju Potterju.

"Pisateljičino pero je vodil hudič. Vsaka oblika magije je Satanovo delo. Vsako nadnaravno učinkovanje, ki se ne zgodi v imenu Boga, prihaja od Satana. To velja tudi za klicanje duhov iz onostranstva. Harry Potter s svojo magijo prisega na moč hudiča. Zaupal se je duhovom. Harry Potter se večkrat zlaže, kar pa ostane nekaznovano. Vse otroke sveta napeljuje h grehu, k laganju. Vsi, ki v knjigi vidijo le prijetno, privlačno zgodbo, ne vedo, da se Satan vedno skrije za tistim, kar je na prvi pogled nedolžno in je videti kot dobro. Satan je zvit in bojim se, da uporablja Harryja Potterja zato, da bi se razširil po svetu."

Na cenzuro lahko vseeno gledamo še iz drugega stališča, s katerim se pogosto srečujejo prav knjižničarji. V knjižnici si lahko vsako knjigo, ki je za to namenjena, sposodi, kdor hoče. In tu se knjižničarji soočajo z dilemo. Kaj če si otrok želi sposoditi knjigo, kako izdelati bombo iz vsakdanjih predmetov? Vsak bo takoj dejal, da si otrok tega ne bi smel sposoditi, a kje se potem tovrstna cenzura konča? Navsezadnje je v knjigi Skrivnostni otok avtorja Julesa Verna podrobno opisan postopek izdelave nitroglicerina. Večina bibliotekarjev bo brez problemov odpravilo to dilemo z besedami ''Knjige učijo, starši pa morajo vzgajati''.

Cenzura v Sloveniji
V glavnem se je cenzura na slovenskem prostoru izvajala v času Jurija Dalmatina in Trubarja, ko so protireformacijske komisije zasegle in zažgale skoraj vse knjige v slovenskem jeziku, predvsem so bile na udaru knjige protestantskih piscev.
Po letu 1801 je cenzuro pod okrilje vzela policija in se ukvarjala predvsem s preventivo. Vsako delo sta pregledala vsaj dva cenzorja. Avtor je imel običajno možnost popravljanja ali skrajševanja dela. Zakoni, ki so omejevali tisk ali urejali delovanje cenzurnih uradov, so bili napisani precej ohlapno. V njih je bilo prepovedano žaljenje cesarske rodbine, državnega poglavarja, uradnikov, prepovedani so bili deli, ki so spodkopavali vero (predvsem katoliško), zagovarjali socializem in podobno, dejansko pa je bila vsaka cenzorska odločitev še vedno subjektivna in je bila odvisna od cenzorja samega.
V bivši Jugoslaviji med letoma 1945 in 1991 ni bilo uradne cenzure, kljub temu pa so ves čas obstajale oblike neuradne cenzure, ki so bile morda še bolj učinkovite.
Prav tako cenzure uradno ni v Sloveniji, čeprav se marsikateri avtor/novinar s tem ne bi strinjal.