V Sloveniji bralci zelo hitro pozabimo, da imamo pravzaprav legendarne mojstre, ki so pisali in še pišejo znanstvenofantastične romane, ki se lahko brez težav postavijo ob bok tudi najboljšim tujim avtorjem, kot so Asimov, Phillip K. Dick, William Gibson, Stanislav Lem in drugi. Prav zato, ker je slovenska znanstvena fantastika v današnjih časih dokaj zapostavljen žanr, bomo ob svetovnem dnevu knjige predstavili vsaj nekaj slovenskih avtorjev.
Začetki slovenske znanstvene fantastike segajo v sredino 19. stoletja in prvo delo, ki ga lahko označimo za znanstvenofantastično oziroma fantazijsko, je Mikromega iz leta 1851, ki ga je napisal Simon Jenko. Delo je izšlo v dijaškem glasilu Slavija. Leto kasneje je Andrej Volkar izdal Dijaka v Luni, pod psevdonimom H. G. V tem času so znanstveno fantastične zgodbe pisali tudi Stritar (Deveta dežela), Mahnič (Indija Koromandija), Trdina (Razodetje) in Tavčar (4000). Tavčar je zelo lepo povzel bistvo znanstvene fantastike, ko je opisal svojo zgodbo 4000. Dejal je, da je to zgodba o njegovem času. Dogajanje je prestavil v prihodnost, prek katere bralec lažje vidi svojo sedanjost in napake, ki se pojavljajo v njej. Proti koncu devetnajstega stoletja je znanstveno fantastiko pisal še Šubič. Zelo pomembno delo je tudi Mencingerjev Abadon, ki kaže znake utopije in antiutopije. V tem času je izšla tudi Jakličev Pantheon.
20. stoletje
V začetku dvajsetega stoletja je Etbin Kristan izdal roman Pertinčarjevo pomlajevanje in približno dvanajst let kasneje je več zgodb izdal Damir Feigel, ki ga opisujejo kot slovenskega Jules Vernea. Feigel je imel kar nekaj sodobnikov, kot so bili Rehar, Vladimir Levstik, Brežnik in Novačan.
Leta 1929 je Ivo Šorli izdal zgodbo V deželi Čirimurcev, Vladimir Bartol pa nekaj let kasneje roman Al Araf in svetovno znanega Alamuta, ki je neke vrste popis totalitarnih družb. Čeprav Alamuta težko uvrstimo med znanstveno fantastiko, si vsekakor zasluži omembo. Bartol je bil namreč tudi prvi, ki je uradno uporabil izraz znanstvena fantastika.
Po drugi svetovni vojno smo dobili Borovo delo Vesolje v akvariju, Pečjak pa je napisal Drejčka in trije Marsovčki. Kasneje je Pečjak napisal še romane, kot so Pobegli robot, Adam in Eva na planetu starcev, Roboti so med nami, Kam je izginila Ema Lauš, Doktor živih in mrtvih, Beg med zvezde. Dela prežema njegovo poglobljeno znanje psihologije. Omeniti je treba tudi Gregorja Strnišo, ki je pisal pesmi in dve radijski igri.
Franc Puncer se je zgledoval po velikem pisatelju Stanislavu Lemu in je v svojih delih prikazal človeške neumnosti, kar je bil dokaj nov koncept v slovenski znanstveni fantastiki.
Eden od 'največjih' piscev slovenske znanstvene fantastike je poleg Pečjaka gotovo tudi Miha Remec, ki ga kritiki in oboževalci po kvaliteti uvrščajo v sam vrh svetovne znanstvenofantastične literature in trdijo, da je kar mala katastrofa, da njegove knjige niso bile prevedene v tuje jezike. Votlina, trilogija Iks, Iksia, Iksion, Mana, Ostrostrelka in še serija kratkih zgodb so vsekakor obvezno čtivo za vsakega ljubitelja znanstvene fantastike. Veliko kritikov in tudi bralcev Remca kritizira, saj njegova dela prežema erotika, ki je precej na meji pornografije, a se te meje zelo zaveda in je ne prestopi. Erotika v njegovih delih ni postavljena, da bi šokirala bralca, temveč kot del človeške narave. Vsekakor so njegova dela klofuta v obraz vsem svetohlinskim čistunom, ki se zgražajo nad lepoto telesa.
Antiutopična dela in futuristične romane sta pisala tudi France Tomšič in Boris Grabnar. V zadnjih desetletjih so pomembni še Marjan Tomšič, Žganjer, Sivec in seveda Gradišnik.
Gradišnikova dela so predvsem posvečena času, nad katerim je avtor očitno fasciniran. Dela, kot so Čas, Zemlja Zemlja Zemlja, Jona, Trije dnevi, ki so pretresli svet, Tuje obale, neznana morja, Kazen, Raziskovalec, Poizkus, Pionir časa, Povest o Ljubljani, so vsekakor izjemno pomembni za slovensko znanstveno fantastiko.
Omeniti je treba še Kuščerja in Meserka. Po Meserkovi predlogi Kmečka idila so posneli animirani film Dobrodošli na planetu Zemlja. Prav tako so pomembni Čerin, Jirašek in Cerar. Pomembno delo je tudi Bajtova zbirka esejev o znanstveni fantastiki z naslovom Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja.
V 21. stoletju so pomembni pisatelji tudi Edo Rodošek, Andrej Ivanuša, Sebastjan Koleša in zagotovo bi našli še koga.
V Sloveniji lahko pri znanstvenofantastični literaturi opazimo zelo žalosten pojav. Veliko je ljubiteljev te zvrsti literature, ki so izjemno zvesti bralci in navadno tudi dobri potrošniki, vendar pri slovenskih založnikih ni kaj prida posluha za tovrstno literaturo, in zato so mladi pisatelji in celo izkušeni velikani, prisiljeni izdajati v samozaložbah ali plačevati tisk.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV