Svetovni dan knjige: slovenska znanstvena fantastika

Rojstvo ZF v Sloveniji 
Začetki slovenske znanstvene fantastike segajo v sredino 19. stoletja in prvo delo, ki ga lahko označimo za znanstvenofantastično oziroma fantazijsko, je Mikromega iz leta 1851, ki ga je napisal Simon Jenko. Delo je izšlo v dijaškem glasilu Slavija. Leto kasneje je Andrej Volkar izdal Dijaka v Luni, pod psevdonimom H. G. V tem času so znanstveno fantastične zgodbe pisali tudi Stritar (Deveta dežela), Mahnič (Indija Koromandija), Trdina (Razodetje) in Tavčar (4000). Tavčar je zelo lepo povzel bistvo znanstvene fantastike, ko je opisal svojo zgodbo 4000. Dejal je, da je to zgodba o njegovem času. Dogajanje je prestavil v prihodnost, prek katere bralec lažje vidi svojo sedanjost in napake, ki se pojavljajo v njej. Proti koncu devetnajstega stoletja je znanstveno fantastiko pisal še Šubič. Zelo pomembno delo je tudi Mencingerjev Abadon, ki kaže znake utopije in antiutopije. V tem času je izšla tudi Jakličev Pantheon.

20. stoletje
V začetku dvajsetega stoletja je Etbin Kristan izdal roman Pertinčarjevo pomlajevanje in približno dvanajst let kasneje je več zgodb izdal Damir Feigel, ki ga opisujejo kot slovenskega Jules Vernea. Feigel je imel kar nekaj sodobnikov, kot so bili Rehar, Vladimir Levstik, Brežnik in Novačan.
Leta 1929 je Ivo Šorli izdal zgodbo V deželi Čirimurcev, Vladimir Bartol pa nekaj let kasneje roman Al Araf in svetovno znanega Alamuta, ki je neke vrste popis totalitarnih družb. Čeprav Alamuta težko uvrstimo med znanstveno fantastiko, si vsekakor zasluži omembo. Bartol je bil namreč tudi prvi, ki je uradno uporabil izraz znanstvena fantastika.
Po drugi svetovni vojno smo dobili Borovo delo Vesolje v akvariju, Pečjak pa je napisal Drejčka in trije Marsovčki. Kasneje je Pečjak napisal še romane, kot so Pobegli robot, Adam in Eva na planetu starcev, Roboti so med nami, Kam je izginila Ema Lauš, Doktor živih in mrtvih, Beg med zvezde. Dela prežema njegovo poglobljeno znanje psihologije. Omeniti je treba tudi Gregorja Strnišo, ki je pisal pesmi in dve radijski igri.
Franc Puncer se je zgledoval po velikem pisatelju Stanislavu Lemu in je v svojih delih prikazal človeške neumnosti, kar je bil dokaj nov koncept v slovenski znanstveni fantastiki.
Eden od 'največjih' piscev slovenske znanstvene fantastike je poleg Pečjaka gotovo tudi Miha Remec, ki ga kritiki in oboževalci po kvaliteti uvrščajo v sam vrh svetovne znanstvenofantastične literature in trdijo, da je kar mala katastrofa, da njegove knjige niso bile prevedene v tuje jezike. Votlina, trilogija Iks, Iksia, Iksion, Mana, Ostrostrelka in še serija kratkih zgodb so vsekakor obvezno čtivo za vsakega ljubitelja znanstvene fantastike. Veliko kritikov in tudi bralcev Remca kritizira, saj njegova dela prežema erotika, ki je precej na meji pornografije, a se te meje zelo zaveda in je ne prestopi. Erotika v njegovih delih ni postavljena, da bi šokirala bralca, temveč kot del človeške narave. Vsekakor so njegova dela klofuta v obraz vsem svetohlinskim čistunom, ki se zgražajo nad lepoto telesa.