Ultimativno smučanje v senci Mont Blanca

Predstavljajte si smučarski spust 20 kilometrov daleč z 2 kilometroma višinske razlike v neokrnjenem okolju alpskih štiritisočakov, in to brez pravega napora in brez prepadnih vesin. To je smučanje z Aiguille du Midi po Vallee Blanche proti Chamonixu. 

Začnemo 3800 metrov visoko, kamor nas odloži vrtoglava nihajka iz Chamonixa. V resnici sto metrov nižje, saj je treba od razglednih turističnih teras do izhodišča sestopiti po izpostavljenem grebenu, ki nam takoj pokaže, da prihajamo v resen visokogorski svet, ki ni za vsakogar. Dereze so kljub načeloma nadelani potki z vrvno ograjo pametna odločitev. Odločitev, ali nadaljujemo z eno ali dvema deskama pod nogami, pa je stvar navdiha, želja ali znanj.

Smuka, ki nas popelje skozi panoramo sten Grandes Jorasses, Dent du Géant in Aiguille Verte tehnično ni težavna in je v lepem vremenu pravzaprav v milem kontrastu s srhljivo brutalno prvobitnostjo okolja. Še posebno v vrhnjem delu, ko prečimo proti Punta Helbronner pod žicami panoramskih gondolic in nato izberemo možnost nadaljevanja ali okoli ali pred Gros Rognonom na Glacier du Geant.

A če naklon tudi v strmejšem nadaljevanju ne preseže 30 stopinj in tehnične težave tako ne presežejo neteptane strme črne proge, se moramo zavedati, da smo zelo daleč od varnosti urejenih prog v neodpustljivem visokogorskem svetu vremenskih preobratov, plazov in predvsem ledeniških razpok in tudi serakov. Razpoke pa se s spustom le stopnjujejo in povečujejo.

Najbolj razbrazdanemu delu Glacier du Geant se ognemo po severnem delu proti Refuge du Requin, ki je skoraj pravljična koča za postanek na pol med smučarskimi nebesi in plezalskim peklom sten na obzorju. Počitek pred nadaljevanjem je smiseln, saj nas čakata položnejši Glacier du Tacul in Mer de Glace, kjer bodo smučke imele prednost pred desko in kjer bomo med vse številčnejšimi ledeniškimi razpokami, ki jih je treba prečiti ali celo preskočiti, ugotovili, da vodnik in varovanje nista slabi ideji.

V današnjih klimatskih razmerah do Chamonixa ne bomo prismučali. A tudi dva kilometra višinske razlike je, glede na to, da nismo naredili niti koraka navzgor, impresivnih. Med decembrom in majem bomo prismučali do turistične ledene jame na nadmorski višini 1800, od koder nas čaka kratek vzpon in nove gondolice do ikoničnega Montenvesa, od koder nas vlak pripelje nazaj na izhodišče v Chamonix.

Oprema je seveda odvisna od posameznika, a dereze in cepin za greben niso slaba ideja, lavinski nahrbtnik in žolna za plazovita pobočja osrednjega dela tudi ne, vrv in plezalni pas za razpoke v zadnjem delu pa tudi ne bodo odveč. V idealnih razmerah je seveda mogoče lahkomiselno vse odpeljati tudi precej lahkotneje. A ker smo v Franciji, je ključno zavarovanje v primeru, da gre kaj drugače, kot smo si zamislili. Če najamemo vodnika, nas bo v manjši skupini stal dobrih 150 evrov.

Najstrašnejša stvar tega spusta je pravzaprav nihajka z največjo višinsko razliko na svetu – 2800 metrov, ki jih zmore v 20 minutah in nas izkrca 3778 metrov nad morjem. Zadnji višinski kilometer in pol brez stebra s fantastično izpostavljenostjo kakšnih 700 metrov nad tlemi. Lahko je strašljiva tudi gneča pri spodnji postaji, cena karte (vključno z gondolicami in vlakom) 90 evrov na osebo pa v današnji cenovni politiki smučišč niti ni takšen bavbav.

V Alpah je mogoče najti večjo višinsko razliko, z 1300 višinskimi metri tehnično nezahtevnega vzpona z najvišje točke smučišča Alagna Valsesia do Punte Gnifetti ali Zumsteinspitze – oboje nad 4550 metri – dobimo do izhodišča tri višinske kilometre smučanja. Če pa želimo strmejši variantni freeride, pa je ena najboljših možnosti le streljaj južneje od Aiguille du Midi – na italijanski strani Vallee Blanche oziroma Mont Blanca – s Pointe Helbronner 3462 metrov visoko, kamor nas potegne nihajka iz Courmayeurja. A to je zgodba za kdaj drugič ...