Smrt priporočeno!

Na poletno jutro 19. avgusta 1904 je Karl Fredrik Lundin, direktor Švedske centrifugalne družbe, na svojo mizo prejel nenavaden paket. Ko je Lundin odprl paket, je bila v njem zavita majhna zapečatena skrinjica. Pokrov skrinjice se je pri odpiranju zataknil, zato je Lundin močneje poprijel za pokrov in odprl skrinjico. Sledil je oglušujoč pok, iz skrinjice je bruhnil plamen naravnost v naslovnika. Lundin je skoraj oslepel, ob tem pa utrpel hude opekline po obrazu in zgornjem delu telesa. V prvem nadstropju stavbe je nato izbruhnil požar, nekateri zaposleni so v paniki skočili na cesto kar skozi okno. Čez nekaj dni pa je policija prejela dopisnico, kjer je bilo zapisano, da je bombo sestavil njihov nekdanji uslužbenec. Vendar so morali policisti zaradi pomanjkanja dokazov primer kmalu zapreti.

Izumiteljski storilec si je nadel ime Justus Felix. Po lastnih navedbah v anonimnem pismu naj bi pripadal t. i. samooklicanemu Socialdemokratskemu sodišču, oddelku za izvršbe. Felix je želel s poštno bombo kaznovati in opozoriti družbene zločince, bankirje in urednike časopisov ter jih je oklical za vampirje in parazite tedanje družbe. Obenem je dodal tudi, da iskreno verjame v učinkovitost bombe pri kaznovanju omenjenih oseb.

Drugi smrtonosni paket je sledil čez devet mesecev. Tokrat pošiljka ni prispela do pravega naslovnika. Naslovljena je bila na stockholmskega notarja Alfreda Valentina, ki paketa ni želel sprejeti, ker je bil ta premalo frankiran in bi moral doplačati poštnino, kar pa je notar zavrnil. Zato je paket odprl poštni uslužbenec, v njem pa je bila majhna steklenička parfuma. Ko je uslužbenec iz stekleničke potegnil zamašek, je to sprožilo manjšo eksplozijo. Nesrečni poštar je izgubil prst in utrpel hude poškodbe oči. Tudi tokrat je bila policija nemočna, saj so bili dokazni materiali ob eksploziji uničeni.

Nato je Felix za pet let poniknil in Švedi so večinoma že skoraj pozabili na eksplozivne dogodke. Leta 1909 pa je znova počilo. Tokratna žrtev je bil John Hammar, direktor Švedskega izvoznega združenja. Paket je poleg eksplozivnega telesa vseboval še iztrgano stran anarhističnega časopisa "Brand" in črno kartonsko cevko. Ob odprtju pošiljke je Hammar potegnil za majhno rumeno zanko, sledil je glasen krik: „Ustreljen sem bil!“ V pisarno pa so nato prihiteli Hammarjevi sodelavci. Hammar je ležal na tleh z odtrganim prstom, scefranimi oblačili in krvavim obrazom.

Tudi tokrat je po napadu sledilo pismo. Časopis "Dagen" je objavil Felixovo ročno napisano pismo, v katerem je Švede svaril pred svojimi dejanji. Švedi so potem množično začeli zavračati pakete na pošti in nekatere pošiljke v pregled prinesli tudi na policijske postaje.
Toda Felixu je sreča tedaj obrnila hrbet. Njegovo pismo, natančneje pisavo, je v časopisu videl in prepoznal njegov dolgoletni sodelavec Alf Larsson in o tem obvestil policijo. Povedal jim je, da za bombnimi napadi najverjetneje stoji zdravnik Martin Ekenberg.

Nesrečni izumitelj
Ekenberg je takrat živel v Londonu in se ukvarjal z mnogimi izumi. Med drugim je razvijal tudi postopek, kako meriti mlečno maščobo, iznašel pa je mlečni prah, s katerim bi lahko hranili ribe v ribogojnicah. Vendar se mnoge ideje, tudi omenjeni ideji, niso uresničile. Za njegove izume je zmanjkalo denarja, saj je ravno Karl Frederik Lundin preklical finančna sredstva za njegove izume. John Hammar pa je bil tisti, ki je Lundinu svetoval, naj ne financira več Ekenbergovih izumov, saj naj bi bili po njegovem mnenju nesmiselni. Tako je v Ekenbergu iz dneva v dan naraščalo sovraštvo do nadrejenih, vse dokler ni poslal prvega pisma.
Švedski policisti so kmalu po prijavi pripotovali v London. Sprva so bili zelo začudeni, saj je Ekenberg deloval zelo uglajeno in prefinjeno ter so začeli celo dvomiti o njegovi krivdi. Ko pa so preiskali njegov dom, so v njem našli pravo malo delavnico za izdelavo bomb. Dvom se je razblinil in Ekenberg se je znašel v priporu.