Brane, pomagaj

Mož se ji gnusi: eno je oprostiti, drugo pozabiti!

N.J.

24. 06. 2015 08.11

Z možem sva skupaj 7 let, 1 leto poročena. Imava 2 leti starega otroka in enega na poti. 3 leta nazaj sem dobila njegov skrivni mail z veliko ogabnega pisanja z neznanimi osebami. Do takrat je bilo vse super – razmerje, prosti čas, skupno življenje, seks … V 5 ih minutah sem spakirala, zmetala vanj vse, kar mi je prišlo pod roke, in s polnim prtljažnikom prtljage odšla. Sledilo je grozno obdobje sestavljanja razbitega popolnega sveta. Po nekaj tednih opravičevanja, joka in prošenj sem privolila, da greva h svetovalki. Šla naj bi samo z njim, da se reši »odvisnosti od dopisovanja«. Ker je drugače dober človek, sem privolila v pomoč. Šlo pa je za zakonsko svetovalko, ki je svoje delo odlično opravila in me prepričala, da zadeva ni tako grozna. Po petih terapijah sem nekako razumela in oprostila. Baje je tako krepil svojo samozavest, ki je ni imel zaradi neurejenih družinskih razmer v otroštvu. Oprostila mogoče, pozabila pa ne… Razmerje je še vedno dobro. Razen… spolnosti. Tu se mi vse upre. Vedno se spomnim na vse tisto. In se mi zagabi. Še dobro, da mu kar hitro pride. Svoje domišljije niti pod razno nisem pripravljena uporabiti. Zdi se mi kot »da si ne zasluži mojega truda«. Vsakič je enako. Še njegovi poljubi med seksom se mi gnusijo – si mislim »pa dobro a moram res cela pod tuš po seksu, da te sperem s sebe«. Karkoli me vmes vpraša, mi gre na živce v stilu »a nebi bil tiho, se skoncentriral, da se čim prej kipneš z mene«. Pride mi vsakič. Zadnjih 15 min je vedno ok tudi zame, prvih 15 pa groznih. Vse te odvratne misli… Prej je bilo drugače – vse na njem me je privlačilo, domišljija je delala v teoriji in praksi. Če odštejemo seks, ki ga je zaradi zgoraj navedenega vse manj, je najina zveza dobra. Lepo se razumeva, imava skupne hobije, prijatelje, humor,… Je super oče in dober mož. Vedno bolj pogosto se najdem, da hrepenim po drugem, več ali manj neznanem moškem, s katerim bi lahko spet izživela svojo strast in domišljijo. Načeloma želim ostati zvesta, popraviti, kar je narobe med nama, a ko pridem pred dejstvo, si želim le roditi, se spraviti k sebi in dobiti ljubimca. Malo, da mojemu »vrnem«, bolj pa zato, da spet postanem ženska. Vem, da ne delaš čudežev, pa vendar… lahko narediš izjemo in poveš par krepkih, da si negativne misli izbijem iz glave, spet postanem ženska ob svojem možu in odmislim željo po strasteh v objemu drugega…

Pozdravljena! Nisem čarodej, in ničesar ne bom mogel pričarati. Poskusil ti bom pomagati, da si boš pomagala sama…

Da bi lahko dal pravo, svojo sodbo o “stopnji” ogabnosti moževega skrivnega elektronskega dopisovanja z neznanimi osebami (domnevam, da so bile ženske, ali…?) in o tem zakaj je to počel, bi moral prebrati vsaj nekaj… odlomkov. Glavno je seveda, kako si to “ogabnost” doživela ti. Prva reakcija je bila razumljiva: spokala in odšla si v petih minutah. Bila si zelo razočarana. Bolj popoln ko je partner v naših očeh, večje je razočaranje, ko v njegovem skrivnem svetu odkrijemo nekaj, kar razbije sliko te popolnosti in težje jo je obnoviti. Tudi tvoja druga reakcija je razumljiva: pristanek na to, da mu pomagaš odpraviti “odvisnost od dopisovanja” v pogovorih z zakonsko svetovalko, ki je ugotovila, kar je ugotovila in te prepričala, da “zadeva ni tako grozna”, in potem odločitev, da mu oprostiš. Navsezadnje so bila prva štiri leta zakona, dokler nisi pred tremi leti “dobila” njegovega skrivnega mejla, popolna.

Tri leta kasneje skoraj vse spet štima. In ne samo to: vmes sta postala starša in ti si drugič noseča. Ob prvem otroku si ugotovila, da je ne samo dober mož, ampak tudi super oče… Razumljivo je tudi to, da (še) nisi pozabila vsebine njegovega dopisovanja z neznanimi osebami in da se nanj spomniš med seksom, po čemer sklepam, da je šlo za seksualne “ogabnosti”. Oprostiti je lažje kot pozabiti. Ravno o vajinem seksu si v svojem pisanju posejala precej zmede. Praviš sicer, da se ti med seksom zagabi, a vseeno ti vedno pride. Praviš tudi, da mu kar hitro pride, a obenem tudi, da seksata po pol ure (napisala si: zadnjih 15 min je vedno ok tudi zame, prvih 15 pa groznih).

Če je imel prej on skrivni svet, ga imaš zdaj ti, vsaj med seksom. Tvoj skrivni svet je poln negativnih in sovražnih misli (napisala si: še njegovi poljubi med seksom se mi gnusijo – si mislim »pa dobro a moram res cela pod tuš po seksu, da te sperem s sebe«. Bilo kaj me vmes vpraša, mi gre na živce v stilu »a nebi bil tiho, se skoncentriral, da se čim prej kipneš z mene«). V ozadju vseh teh misli pa je še vedno, tri leta kasneje, želja po maščevanju, ki si jo sicer lepo zapakirala (“vedno bolj pogosto se najdem, da hrepenim po drugem, več ali manj neznanem moškem, s katerim bi lahko spet izživela svojo strast in domišljijo”), vendar tudi zastrašujoče razpakirala (“želim le roditi, se spraviti k sebi in dobiti ljubimca”). Nehaj s tem!!!

Si mu oprostila ali nisi? Če mu nisi, zakaj si se odločila za prvega in potem za drugega otroka? Nehaj z negativnimi in sovražnimi mislimi hraniti svojo željo po maščevanju. Potegni črto pod to, kar se je zgodilo… Pomisli na to, kaj vse lahko izgubiš, če ne boš še naprej premlevala tri leta staro razočaranje, in izpeljala maščevanje, ki ne bi bilo ravno zob za zob, a ne? Misli na bližnjo prihodnost. Osredotoči se na to, da boš spet mamica.

Tvoj mož ni ravno Mr.Hyde (gotovo si že slišala za Jekylla in Hydea – izraz za dvojno osebnost, ki je nastal po romanu “Strange Case of Dr. Jakyll and Mr. Hyde”, škotskega pisatelja Roberta Louisa Stevensona), ni poosebljenje zla, ni zločinec. Na svojo pobudo je želel odpraviti svoj problem, da bi mu oprostila in da bi ostal s teboj. Ni te prevaral. Z nobeno drugo ni spal. Dober mož je. Super oče je. In, da ne pozabim, očitno zelo dober ljubimec. Imeti boš morala veliko srečo, da boš našla ljubimca, ki bo seksal pol ure kot si ti vajena (čeprav praviš, da si zdaj želiš, da se čim prej spravi s tebe, bi njegovo vztrajnost ob kakšnem udo-hitrem moškem zelo pogrešala). In s katerim ti bo vedno prišlo… Srečno!!!