Slavne osebe, ki so se na smrt bale, da bodo žive pokopane

Neracionalen strah pred mislijo, da bomo živi pokopani, je še kako resničen in ima celo svoje ime – tafofobija. Medicinski izraz je zrasel na plečih italijanskega psihiatra Enrica Morsellija in je skovanka grških besed za grob (taphos) in strah (phobos). Strah je vodil v nastanek t. i. varnostnih krst, za primer, če vas pokopljejo žive. Zasnovane so bile v 18. stoletju, pokopanim pa so omogočile, da opozorijo nase, če se znajdejo živi zakopani. Nastalo več deset različnih modelov, vsem pa je bilo skupno, da so vključevali mehanizem, ki je pokopanim omogočal komuniciranje z ljudmi na površju.

Od kod tako močan prvinski človeški strah, da bi bili pokopani živi? V 18. in 19. stoletju je bil strah pred prezgodnjim pokopom močno razširjen zaradi hude epidemije kolere, kar je vodilo v to, da je veliko znanstvenikov patentiralo varnostne krste, ki pa so večinoma imele pomanjkljivosti. Danes potrebe po tem ni več ni, saj obstajajo učinkovite metode, s katerimi preverimo, ali je človek živ ali ne.

Slavne osebe, ki so trpele za tafofobijo:

Hans Christian Andersen

Danski pisatelj Hans Christian Andersen se je na smrt bal misli, da bo živ pokopan. Svoje zadnje dni je preživel v hiši prijateljev v Kopenhagnu in prosil prijateljico Dorotejo, da mu prereže žile, ko bo enkrat umrl. Ta se je šalila, da naj ob postelji pusti listek z napisom ''Samo videti sem mrtev''. Napis je bil zvezda stalnica na Andersenovi nočni omarici, nekateri pa trdijo, da je imel napis celo obešen okoli vratu. Sloviti pisatelj je bil sicer sila nevrotična oseba in tafofobija še zdaleč ni bila njegova edina fobija. V kovčku naj bi tako vedno prenašal vrv, saj se je bal ognja, bal se je tudi psov ter zavračal svinjino, saj se je bal trihineloze, bolezni, ki jo povzroči okužba z zajedavcem trihino.

Frédéric Chopin

V svojem poslednjem pismu naj bi na smrtni postelji slavni poljsko-francoski skladatelj in komponist v francoščini izrazil željo, da bi mu po smrti izrezali srce, ki ga je razumel kot simbol nesmrtne duše. Zapisal je: ''Svet se duši (v nekaterih prevodi tudi ''Kašelj me duši'' – trpel je namreč za tuberkulozo). Prisežite, da boste odprli moje telo, da slučajno ne bi bil pokopan živ.'' Uradno je umrl zaradi tuberkuloze, čeravno so znanstvenki dolgo želeli preučiti njegovo srce, saj menijo, da je umrl zaradi cistične fibroze in ne tuberkuloze, saj je imel številne simptome, ki so značilni za to bolezen – vnetje dihal, stalna vročinska stanja, neplodnost in zakasnela puberteta. Skladatelj je bil eden tistih slavnih, ki je želel, da njegovo srce pokopljejo ločeno od preostalega telesa. Balzamirano srce je končalo v rodni Poljski in je danes v steklenem kozarcu z alkoholom vgrajeno v steber varšavske cerkve svetega Križa, medtem ko je preostanek telesa enega najbolj priljubljenih in vplivnih pianistov in skladateljev klavirskih skladb v 19. stoletju končal v Parizu na tamkajšnjem sloveteim pokopališči Pere Lachaise.

George Washington

Nekaj ur pred smrtjo 4. marca 1797 je prvi predsednik Združenih držav Amerike in eden od njenih ustanovnih očetov George Washington svoji tajnici dejal: ''Odhajam. Uredite mi dostojen pogreb in ne dovolite, da moje telo v grobnico položijo prej kot tri dni po smrti.'' Želja ni bila tako neobičajna za tisti čas. Pred iznajdbo stetoskopa je bilo namreč trohnenje telesa edini res zanesljiv in očiten znak smrti.

Alfred Nobel

Švedski kemik, izumitelj in inženir Alfred Nobel, ki je najbolj znan kot izumitelj dinamita, je kljub svojemu prepričanju v pacifizem za časa svojega življenja ustanovil 90 tovarn za oboroževanje, čeprav je bila uporaba dinamita mišljena za povsem miroljubne namene. Tik pred smrtjo je uvidel, da njegove tovarne dinamita služijo smrti in ker se je zbal za svoje dobro ime in čast, se je začel vneto zavzemati za pacifizem. K temu je pripomogla tudi pomotoma objavljena osmrtnica v francoskem časopisu leta 1888, ko so namesto njegovega brata, za mrtvega razglasili njega, k osmrtnici pa zapisali ''Trgovec s smrtjo je mrtev.'' V svoji oporoki je večino svojega premoženja namenil vzpostavitvi Nobelove nagrade. V njej je tudi izrazil željo, kaj naj naredijo z njegovim telesom po smrti. ''Moja velika želja je, da mi po smrti prerežejo žile in da ko usposobljen zdravnik potrdi mojo smrt, ostanke kremirajo v t. i. krematoriju.''

Arthur Schopenhauer

Nemški filozof Arthur Schopenhauer je eden najpomembnejših filozofov 19. stoletja, ki se je tako kot mnogi bal, da bo pokopan živ – in tega ni tajil. Njegova poslednja želja je bila, da njegovega trupla ne pokopljejo prej kot v petih dneh po smrti, da bo torej že dodobra začelo razpadati. Avtor znamenitega dela Svet kot volja in predstava je umrl leta 1860 doma v Frankfurtu, predvidevajo da zaradi srčnega napada.

Nikolaj Vasiljevič Gogolj

Tudi ruskega pisatelja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, ki ga poznamo predvsem po pripovedki Plašč, je plašila in hkrati vznemirjala misel na to, da je človeka lahko živ pokopan, kar je izrazil v pismu prijatelju. Po nekaterih teorijah se je njegov strah uresničil. V svoji oporoki je zapisal, da ne sme biti pokopan, dokler ni brez srčnega utripa in njegovo telo ne zgnije. Domnevno je njegovo truplo več desetletij kasneje, ko so ga izkopali – ruske oblasti so se za izkop odločile, saj so uničili pokopališče, kjer je bil pokopan – ležalo na boku, s čimer se je po prepričanju mnogih ljubiteljev teorij zarote uresničila njegova največja mora, da bo živ pokopan. Kljub temu je to malo verjetna teorija, saj se telo med trohnenjem premika, prav tako so za to lahko krivi zemeljski premiki.