Večina se nas najbrž vsaj malo še spominja dni, ko smo v srednji šoli morali brati roman ruskega realista Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega z naslovom Zločin in kazen. V njem kot glavni lik nastopa revni študent Rodion (Rodja) Romanovič Raskolnikov, ki mori za denar in svoje zločine upravičuje kot dejanja, ki so v prid celotni družbi. Sam sebe želi predstaviti kot redkega posameznika, ki je dovolj močan, da lahko vzame pravico v svoje roke in zagreši tudi zločin, če se mu zdi to potrebno. Gre za zgodbo, ki se kljub temu, da sega več kot 150 let nazaj, zdi še kako aktualna tudi danes. To je pred nekaj leti dokazala ruska serijska morilka Irina Gaidamačuk, ki je kot 'Razkolnikov v krilu' pod lažnim imenom vstopala v domovanja upokojenk, jih brez slabe vesti pokončala s sekiro ali kladivom ter jih oropala vsega denarja, ki ga je našla. Tega ni porabila za kakšne drage stvari ali investicije, temveč ga je v celoti zapravila za ... vodko!
Vsega je bil kriv alkohol
Irina Viktorovna Gaidamačuk (rusko Ирина Викторовна Гайдамачук) se je rodila 26. septembra leta 1972 v mestu Njagan, v avtonomnem okrožju Khanty-Mansi v takratni Sovjetski zvezi. Že kot otrok je bila strašna upornica, ki je staršema povzročala nemalo težav. Vse od zgodnjih najstniških let je rada žurala ter popivala in hitro postala močno odvisna od alkohola. Še preden je dopolnila 18 let, je zanosila in se kljub temu, da ni vedela, kdo je oče, odločila otroka obdržati. Toda popivanju se ni mogla odpovedati niti v nosečnosti. Kmalu zatem, ko je rodila, so pri novorojeni deklici zdravniki opazili, da kaže znake zasvojenosti. Sledila je podrobnejša preiskava, v kateri so odkrili materino zasvojenost, zato je Irini socialna služba odvzela starševsko pravico.
Videti je bilo, da jo je odvzem otroka vendarle streznil. Na zahtevo staršev je dokončala srednjo šolo in se nato v zgodnjih devetdesetih letih preselila v mestece Krasnoufimsk v pokrajini Sverdlovsk Oblast na področju Urala, kjer je spoznala privlačnega Yurija in se z njim kmalu zatem tudi poročila. V zakonu se jima je rodila deklica, ki sta jo poimenovala Anastasija. A Irina je padla v kremplje hude poporodne depresije in se začela ponovno zatekati k alkoholu. Njeno popivanje je po poročanju ruskih medijev kmalu postalo tako ekstremno, da ji je Yuri prenehal dajati denar za gospodinjstvo, saj naj bi se bal, da ga bo v celoti zapravila za vodko.
Optimalna tarča: upokojenke!
Irina je bila povsem obupana. Ni imela potnega lista, ni imela denarja in sovražila je že samo misel na to, da bi si morala poiskati službo ter delati. Ker je nujno potrebovala denar, je leta 2002 začela sestavljati svoj morilski načrt, za žrtve pa si je izbrala upokojenke iz širše regije. Zanje se je odločila, ker so bile fizično šibkejše od isto starih moških, prej naj bi zaupale, prav tako pa je bila tudi zmotno prepričana, da ljudje v tej starostni skupini doma hranijo večje zaloge denarja za svoj pogreb.
Preden je napadla, je več dni oprezala za svojimi potencialnimi žrtvami, da bi videla, kako živijo, kdaj zapuščajo svoje domove, kako zdrave so videti in ali ter kako pogosto jih obiskujejo sorodniki, prijatelji in sosedje. Ko je imela zbrane vse informacije in se je prepričala, da žrtve niso kaj preveč obiskane, je pozvonila na njihovih vratih in se predstavila kot socialna delavka, ki naj bi jo oblasti poslale, da pri upokojencih v regiji preveri, kako živijo, in povpraša, kakšnih izboljšav ter privilegijev bi si želeli. Ker je delovala sila prijazno in je bila lepo oblečena, so ji žrtve brez težav verjele in zaupale ter jo spustile v svoje domovanje. Tam pa se je kaj kmalu začel masaker.
Po uvodnih nekaj besedah je Irina z nekaj udarci uboge gospe spravila na tla, pograbila sekiro ali kladivo in jim razsekala ali razbila glave. Ko je bila prepričana, da so mrtve, je prečesala njihova stanovanja in pobrala ves denar ter vredne predmete, nato pa domovanje razmetala, kolikor se je dalo, da bi bilo videti, kot da je šlo za roparski napad. V nekaterih stanovanjih je odprla plin, na štedilnik pristavila ponev z oljem ali pustila prižgan likalnik ter tako zanetila požar, ki naj bi pomagal zabrisati sledi in dokaze o njeni vpletenosti ter dajal vtis, da je šlo v resnici za nesrečo. Po zagrešenem umoru je na zunanjo steno vsake izmed hiš, v katerih je morila, pogumno napisala zaporedno številko svojega umora.
'Razkolnikov v krilu'
Večino umorov je Irina zagrešila v njenem domačem mestu Krasnoufimsk, nekatere pa tudi v Jekaterinburgu, Serovu, Achitu in Druzhininu. Preiskovalci seveda niso bili neumni in so že glede na stanje trupel vedeli, da gre za umore, a so potrebovali kar nekaj let, da so primere povezali med seboj. Leta 2005 je bilo že jasno, da je na delu serijski morilec – oblasti so bile namreč prepričane, da mori moški, saj naj bi bil lahko samo moški storilec tako brutalen pri svojih dejanjih. Nato so sredi leta dobili namig, da gre v resnici za žensko s svetlimi lasmi in dolgim krilom. V naslednjih tednih so preverili kartoteke vseh dotedanjih svetlolasih obsojenk in zaslišali praktično vsako žensko z blond lasmi v okolici. A s tem niso bili niti korak bližje razkritju storilca. Domnevali so, da smrt seje moški, preoblečen v žensko.
A javnost je bila prepričana, da je na delu ženska. Mediji so ji nadeli različna imena: 'Satan v krilu', 'gospa Razkolnikov' ter 'Razkolnikov v krilu'. Irina pa je medtem veselo morila in ropala po pokrajini ter se opijala z vodko, ki si jo je končno lahko sama kupila. V osmih letih (med 2002 in 2010) je umorila 17 upokojenk, starih med 61 in 89 let ter jim ukradla tisto malo denarja, kar so ga imele v torbicah ali omarah. V vseh umorih naj bi si prisvojila zgolj okrog tisoč evrov gotovine. Včasih je morila celo za pičlih 20 evrov, njen največji izplen pa naj bi znašal okrog 350 evrov na umor – vsekakor je bilo jasno, da ni imela sreče pri izbiri žensk, ki naj bi varčevale za svoj pogreb.
V okolju, v katerem je živela, nihče ni niti slutil, da za brutalnimi umori stoji prav ona. Med znanci je bila namreč znana kot vzorna mati, ki je rada sodelovala pri vseh aktivnostih na šoli njene hčerke Anastasije. Leta 2010 je poskušala umoriti Bilbinur Makšaevo, a se je starejši gospe uspelo obraniti pred napadalko in pobegniti. Napad je nemudoma prijavila policiji, a se v šoku ni točno spomnila, kdo jo je napadel. Zagotovo pa je vedela, da je šlo za žensko in to je bil ključni dokaz v preiskavi, saj je policija vse do takrat še vedno domnevala, da je morilec moški.
Namesto Irine so za zapahe strpali Marino
Policisti so se lotili intenzivne preiskave dogodka in že čez nekaj dni aretirali ter umorov obtožili takrat 29-letno Marino Valeevo. Ta je po številnih zaslišanjih klonila pod pritiski oblasti in priznala zločine, ki jih v resnici ni zagrešila. Preiskovalci so torej izterjali priznanje od povsem nedolžne osebe in jo strpali v pripor prepričani, da je morije konec. Irina pa se je medtem pripravljala na svoj naslednji napad – ki je bil tudi njen zadnji. A tokrat je ubrala drugačno taktiko. Žrtev je bila Aleksandra Povaritsjena, Irina pa se ji je predstavila kot notranja opremljevalka ter se ponudila, da nič hudega sluteči 81-letnici zastonj redekorira in prenovi dom. Ko naj bi se lotila dela, se je s sekiro namesto stene lotila lastnice, jo pokončala, pobrala denar in odhitela iz stanovanja.
Skoraj bi ji torej uspel še en morilski pohod, če je pri odhodu ne bi videla Aleksandrina soseda. Njeno pozornost je pritegnila, ker se ji je hudo mudilo in ker je imela na oblačilih rdeče sledi, ki so spominjale na kri. Takoj je poklicala sosedo in ker se ta ni oglasila, je iz previdnosti o videnem obvestila policiste. Ti so nemudoma prihiteli do sosednje hiše, a je bilo za 81-letno upokojenko žal že prepozno. Preiskovalcem je postalo jasno, da imajo v priporu napačno osebo. A na srečo se je soseda dobro spominjala, kako je bila videti oseba, ki je pred vsega dobro uro zapustila stanovanje umorjene in jo je natančno opisala risarju, ki je izdelal fotorobota napadalke.
V naslednjih dneh so policisti zaslišali več kot 3 tisoč ljudi in konec leta 2010 vendarle ujeli pravo morilko – spretno in pretkano Irino. Ta je že prvi dan zaslišanj priznala vse umore. Preiskovalcem je najprej povedala, da je denar potrebovala za osnovno preživetje, saj da ni želela delati. A kmalu je spremenila svojo zgodbo in dejala, da je načrtovala zgolj rope, umori pa so bili samo nujna posledica. "Morila sem zaradi denarja. Želela sem biti samo normalna mama, a sem neznosno hlepela po alkoholu. Soprog Yuri pa mi nikoli ni dal denarja za vodko," naj bi povedala na zaslišanju. Oblasti so potrebovale več kot leto dni, da so proti njej spisale obtožnico, ki je obsegala kar 443 zvezkov; na koncu so ji očitali 17 umorov in 18 ropov. Eni upokojenki je namreč uspelo pobegniti.
Za 17 umorov le 20 let zaporne kazni
Sojenje Irini Gaidamačuk se je pričelo februarja leta 2012 na sodišču v Jekaterinburgu, četrtem največjem ruskem mestu. Njen primer je odmeval po celotni državi in pritegnil velik medijske pozornosti. Na sodišču je ena izmed njenih prijateljic dejala: "Preprosto ne morem verjeti, da je Irina serijska morilka. Bila je prijazna in nežna mati, vedno je bila pripravljena priskočiti na pomoč." Kot priča je nastopil tudi njen takrat že nekdanji soprog Yuri, ki si je medtem že našel novo življenjsko sopotnico. "Z njo sem živel 14 let, a nikoli nisem ničesar posumil," je dejal pred sodnim senatom.
Čeprav je Irina v uvodnih zaslišanjih priznala vse umore, si je v dobrem letu dni do sojenja premislila: pred senatom je tako vse zanikala, našla tisoč in en izgovor za izpodbijanje svojih preteklih izjav ter se celo izgovarjala na neprištevnost. Forenzični psihiatrični pregled, ki so ga opravili na Državnem tožilstvu Serbsky GNSSP, je razkril, da je bila Irina, čeprav je kazala nekaj osnovnih znakov duševne bolezni, v času umorov povsem prisebna in se je zelo dobro zavedala tega, kar je počela. "Dokaz njene krivde je priznanje, v katerem je navedla točne naslove krajev zločinov in podrobno opisala situacije, v katerih so se zgodili. Poleg tega so se njeni prstnih odtisi ujemali s tistimi, ki smo jih uspeli pridobiti na nekaterih krajih tragedij," je povedal policijski predstavnik za odnose z javnostmi Aleksander Shulga.
Sojenje se je vleklo vse do junija leta 2012, ko je sodišče Irino spoznalo za krivo 17 umorov ter enega poskusa umora in jo obsodilo na enotno kazen 20 let zapora. Sorodniki žrtev so bili nad razsodbo ogorčeni, češ da gre za mnogo premilo kazen, saj naj bi Irina dobila le nekaj več kot leto dni zaporne kazni za vsak posamezni umor. Prepričani so bili, da zločinci njenega kova nikoli ne bi smeli biti izpuščeni na prostost. Toda v skladu s 57. členom Kazenskega zakonika Ruske federacije je največja možna izrečena zaporna kazen za ženske (kot tudi za moške, mlajše od 18 let in starejše od 65 let) 25 let za rešetkami. Sodnik je pojasnil, da jo je obsodil na pet let manj zato, "ker je mati". Poleg zaporne kazni je morala plačati še za okrog tisoč evrov sodnih stroškov.
Irina kazen prestaja v zaporu v Jekaterinburgu in bi v primeru lepega vedenja in upoštevanja časa pripora že čez nekaj let lahko odkorakala na svobodo. Prebivalce pokrajine Sverdlovsk Oblast to dejstvo navdaja s strahom in neprijetnim občutkom: bojijo se namreč, bo ponovno začela moriti. Morda zaradi denarja, morda iz užitka. In to bi lahko pomenilo, da so ogrožene tudi druge skupine prebivalcev, ne zgolj upokojenci.
