Žrtve je umoril, razkosal in pojedel – da bi očaral Svetlano!

V začetku tega tedna je sodišče v Irkutsku na vzhodu Sibirije nekdanjega policista Mihaila Popkova iz Angarska obsodilo na dosmrtno zaporno kazen, ker je med leti 1993 in 2007 umoril 55 žensk in policista, obenem pa so ga spoznali za krivega še desetih posilstev. To pa ni bila njegova prva kazen. Pred dvema letoma je namreč že bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen zaradi uboja 22 žensk. S skupno 78 umori je tako postal najhujši serijski morilec v sovjetski ter ruski zgodovini in je premagal tudi zloglasnega Ukrajinca Andreja Čikatilo, mesarja iz Rostova, ki je bil obsojen 52 umorov in o življenju ter morilskem pohodu katerega smo že pisali.

A Popkov in Čikatilo nikakor nista osamljena primera na ruski neslavni lestvici okrutnih serijski morilcev. Nanjo zagotovo lahko umestimo tudi danes komaj 30-letnega Aleksandra Bičkova iz mesta Belinsky, ki leži 550 kilometrov jugovzhodno od Moskve: umoril naj bi sicer 'samo' 11 moških, obsojen pa je bil za umore 9 ljudi, a je svoje žrtve zaklal, razkosal in nekaterim celo izrezal srce in jetra, ju skuhal ter pojedel. Svoje zločine je skrbno in do potankosti opisoval v dnevniku, ki ga je tudi razkrinkal, ko so policisti na njegovem domu opravljali hišno preiskavo zaradi povsem drugega, mnogo nedolžnejšega zločina.

Pomagala sta sosedom in zbirala staro železo

Alexander Vladimirovič Bičkov se je rodil 1. aprila leta 1988 materi Irini in očetu Vladimirju Bičkovu. Družina je živela v hiši, ki jo je kupila Alexandrova babica po očetovi strani, v bližini mesta Belinsky, majhnega mesteca z okoli 8 tisoč prebivalci, ki leži 550 kilometrov jugovzhodno od Moskve. Dve leti za Alexandrom je na svet prijokal še brat Sergei, s katerim sta že v ranem otroštvu spletla posebno vez. Kaj drugega jima niti ni preostalo, saj sta bila tako mama kot oče huda odvisnika od alkohola. Večino dni sta bila tako povsem opita in nezmožna vzgajati sinova ali hoditi v službo. Oče Vladimir se je pri vsega štirideset letih obesil. Glede na pričevanja sosedov naj bi bila za njegov samomor kriva vsesplošni obup in soprogina domnevna nezvestoba, najhujši davek pa sta plačala prav Aleksander in Sergei, ki sta morala že od malih nog trdo garati za preživetje.

Mama Irina je sinova silila opravljati težka dela na domačem zelenjavnem vrtu. Po očetovi smrti sta bila fanta prisiljena hoditi po vasi in sosedom pomagati pri raznovrstnih opravilih ter upati, da bosta s tem zaslužila nekaj rubljev. Prav tako sta morala zbirati tudi staro železo in če sta se ob koncu dneva domov vrnila brez denarja, ju je mati hudo pretepla. V obupu sta brata že kot otroka zagrešila nekaj manjših tatvin, pri večini katerih so ju sicer ujeli, a so se ju oškodovanci vsakokrat usmilili, saj so poznali njuno težko zgodbo in jima kraje niso mogli zameriti.

Kmalu po prelomu tisočletja je lokalna tolpa hudo pretepla Sergeia in ga vrgla iz vozečega avtomobila. Pri tem je utrpel hude poškodbe glave ter možganov in čez nekaj tednov se je izkazalo, da bo ostal invalid. Ker je želel skrbeti za svojega invalidnega brata, je Bičkov pustil pedagoško fakulteto v domačem kraju Belinskoye, s tem pa so se razblinile njegove sanje, da bi postal učitelj in otrokom pomagal stopati po poti pravičnosti in učenosti. Večino časa je tako preživljal doma, kjer je rad gledal dokumentarne serije o serijskih morilcih ter prebiral kriminalno in kanibalistično literaturo.

Je moriti začel zaradi Svetlane?

To, da praktično ni zapustil doma, je šlo vse bolj v nos njegovi punci Svetlani, s katero sta se spoznala na fakulteti. Nekega dne je imela vsega dovolj, zato ga je poklicala in mu jasno povedala, da ga zapušča, saj da je »šleva in copata brez hrbtenice, ne pa Rambo«, kot se je rad nazival. Njene besede so Aleksandra motivirale, da začne uresničevati načrt, o katerem je že dolgo fantaziral. Zaradi travmatičnih izkušenj s staršema je naravnost sovražil alkoholike in je bil prepričan, da jih je potrebno iztrebiti s tega sveta, zato se je odločil, da bo naredil vtis na Svetlano in bo začel moriti.

Svoje umore je skrbno načrtoval, vse pa je zabeležil tudi v dnevniku, ki ga je pisal. »Rekla je, da sem šleva ... Pokazal ji bom ... Morda se bo nehala pritoževati in bo razumela, da sem volk samotar,« je zapisal ob pripravah na prvi morilski pohod, ki se je zgodil 17. septembra leta 2009, ko mu je bilo vsega 21 let. Njegova prva žrtev je bil 60-letni Jevgenij Židkov, ki ga je srečal v lokalni gostilni. Židkov je v Belinsky pripotoval z namenom, da izpolni in vloži dokumente, potrebne za črpanje pokojnine iz okrožnega arhiva. Ker je bilo hitro jasno, da rad pogleda globoko v kozarec, je bil popolna tarča. Bičkov mu je ponudil prenočišče za eno noč. Ko je ostareli možakar zaspal, ga je gostitelj zabodel do smrti in ga razkosal.

Bičkov je v naslednjih nekaj letih izvršil več umorov, njegova tarča pa so bili v glavnem moški, ki so bili odvisni od alkohola ali brezdomci – oboji so se mu zaradi nekonvencionalnega načina življenja naravnost gnusili. Svoje žrtve je zvabil na svoj dom ali kakšen osamljen kraj, kjer jih je umoril s kladivom ali nožem in jih nato razkosal. Ostanke je zakopal na domačem dvorišču ali jih zavrgel na mestnem odlagališču odpadkov. »... in potem sem ga zabodel v glavo. Prav tako sem ga večkrat zabodel v hrbet, da bi se prepričal, da je zares mrtev,« je zapisal v svoje dnevniku. »Nato sem truplo zvlekel v grmovje. Uporabil sem železno strešno pločevino in veje, da sem ga dobro skril. Jeseni sem ubil novo žrtev. Prerezal sem mu vrat in ko je umrl, tudi njega zvlekel v grmovje. Razrezal sem mu želodec in prsni koš ter mu izrezal srce. Truplo sem skril, srce pa shranil. Ko sem prišel domov, sem ga skuhal in pojedel skupaj s kosom kruha in kečapom. Bilo je dobro, malo preveč mastno, vendar sem vseeno užival v hrani,« se glasi zapis v njegovem dnevniku.

Psihični bolnik je priznal zločine, ki jih morda ni zagrešil

Bičkov se je odločil ubijati v toplejših mesecih leta, da bi policiste speljal na napačno sled in bi umorov osumili začasne delavce migrante. Umoril je tudi človeka, ki ga je nekega dne videl med razkosavanjem trupla in ga začel sumiti umorov ter ga poskušal izsiljevati. Prvo razkosano truplo so preiskovalci našli spomladi leta 2010. Kmalu so ugotovili, da pripada pogrešanemu Sergeiju Berezovskemu, bivšemu ljubimcu Alexandrove matere Irine. Septembra istega leta so preiskovalci naši še dve razkosani moški trupli. Zaradi okrutnih zločinov so 19. septembra istega leta aretirali duševno bolnega meščana Aleksandra Župlova in ga obtožili umora treh ljudi in oskrunitve njihovih trupel. Župlov je v svoji duševni zablodi priznal vse tri umore, ki so mu bili očitani, in bil po hitrem postopku spoznan za krivega ter poslan na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico.

Aleksander Bičkov pa je tako dobil nov zagon za nadaljevanje svojih okrutnih zločinov, čeprav ga je odkrivanje trupel glede na zapis v njegovem dnevniku nekoliko prestrašilo. »Vse je bilo super, dokler niso začeli odkrivati trupel. Govorilo se je, da je v mestu serijski morilec, ki ubija, obglavlja in razkosava moške,« je zapisal in dodal, da so na srečo obtožili in obsodili nekoga drugega, kar mu je ponovno dalo nekaj več manevrskega prostora. »Na mestnih ulicah je bilo veliko policistov. Umori so postali glavna novica v okolici. Ugotovil sem, da bi bilo pametno nekaj časa počivati, preden bom ponovno udaril.«

In potem, ko so njegovih zločinov obtožili ubogega norčka, se je njegova 'zabava' lahko nadaljevala. Svoje žrtve je začel enotno vabiti k sebi domov z obljubo, da jim bo častil vodko. Namesto pijače jim je nato pokazal kuhinjski nož, jih z njim razkosal, nekaterim celo odstranil jetra in srce, ki ju je pozneje skuhal ter pojedel, ostalih ostankov pa se je znebil: šest jih je zakopal na domačem dvorišču, preostale pa je skril bodisi v grmovju bodisi na mestni deponiji z odpadki.

Razkrinkal ga je rop trgovine

Bičkov bi lahko mirno nadaljeval s svojim morilskim pohodom, če v noči na 21. januar 2012 ne bi storil usodne napake. Ker ni imel denarja, je vlomil v lokalno trgovino s strojno opremo, iz katere je ukradel nekaj manj kot 10 tisoč rubljev (132 današnjih evrov) in tri kuhinjske nože. Ker ni bil pazljiv pri zakrivanju sledi, mu je policija čez nekaj dni prišla na sled in ga aretirala. Da bi našli dokaze o njegovem prestopku, so policisti na njegovem domu opravili hišno preiskavo, pri tem pa naleteli na dnevnik, v katerem so bili do potankosti opisani vsi umori. Bičkov, ki se je v dnevniku nazival z Volk Samotar, je zapisal tako načrte kot tudi njihovo izvedbo ter občutke, ki so ga prevevali ob tem. Poleg tega je v knjigi z velikimi črkami zapisal tudi ime osebe, ki je kriva za njegov morilski pohod: njegova nesojena ljubezen Svetlana.

Ko so ga preiskovalci soočili z najdbo na njegovem domu, se ni niti trudil zanikati svojih dejanj. Ponovno je zelo podrobno in natančno opisal, kaj je storil, in jasno potrdil tudi, da je jetra in srca dveh svojih žrtev izrezal, jih skuhal in pojedel, ostanke pa zakopal na domačem dvorišču. Preiskovalci so nemudoma prekopali celotno zemljišče ob Bičkovi hiši in res našli posmrtne ostanke šestih moških. Vse svoje žrtve je prepoznal na fotografijah pogrešanih, ki so mu jih pokazali. Prav tako je priznal tudi, da je umoril trojico moških, katerih umore so pripisali Aleksandru Župlovu. Sam sebe in svoje umore je označil za »Krvavi lov predatorja, rojenega v letu zmaja.«

Sodni izvedenci psihiatrične stroke so Bičkovu diagnosticirali mešano osebnostno motnjo, ki pa naj ne bi vplivala na njegovo prištevnost, zato naj bi bil duševno sposoben za sojenje. Kot so v svojem poročilu zapisali strokovnjaki, je obtoženi »izoblikoval negativen odnos do ljudi, ki so zlorabljali alkohol in imeli beden, podel in sleparski življenjski slog«. Kanibal je skrbno načrtoval svoje zločine. Previdno je preučil vso kriminalno in kanibalsko literaturo. »Sestavil je kriminalni načrt, pripravil orožje in naštudiral primere podobnih zločinov drugih serijskih morilcev. Prav tako je obvladal tudi različne strategije in metode za prekrivanje sledi svojih kriminalnih dejanj, vključno s trupli umorjenih žrtev,« je zapisano v uradnem poročilu.

Preostanek življenja bo preživel v strogo varovanem zaporu

Psihiatri so zapisali tudi, da je Bičkov zločine storil zato, da bi pridobil verodostojno v očeh svojega dekleta. Umori naj bi ga delali samozavestnega. Prenehal naj bi biti sramežljiv, kar je bila glavna kritika njegove Svetlane, ki ga je pogosto zmerjala, da je copata. Načrtoval naj bi celo, da jo v naslednjih dneh obišče. A namesto k svoji ljubezni se je Aleksander iz pripora odpravil na obisk v sodno dvorano, kjer ga je sodni senat spoznal za krivega devetih umorov in tatvine. Trupli še dveh žrtev, omenjenih v dnevniku, niso nikoli našli. 22. marca leta 2013 so na zveznem sodišču Penza Oblast takrat 25-letnega Bičkova obsodili na dosmrtno zaporno kazen, ki jo prestaja v strogo varovanem zaporu za najhujše zločince na Ognjenem otoku (Ognenny Ostrov), majhnem otoku na jezeru Novozero v severozahodnem zveznem okrožju Vologdska oblast.

V omenjenem zaporu naj bi kazni prestajali samo tisti, ki so obsojeni na smrt ali doživljenjsko zaporno kazen in čeprav na prvi pogled v primerjavi s kolonijami za prisilno delo ne deluje preveč strašljiv, naj bi bil po navedbah številnih virov pravi psihični uničevalec. Režim v zaporu naj bi bil tako nepopustljiv in nehuman, da slej ko prej klonejo tudi duševno najmočnejši posamezniki. Po dva zapornika si 22 ur in pol delita miniaturno celico, preostalo uro in pol pa zaporniki kot predatorske živali stojijo strpani v več majhnih kletk na strogo zastraženem dvorišču. Zapor naj ne bi imel toaletnih prostorov niti kopalnic, pojem osebna higiena naj torej tam ne bi obstajal.

Zaporniki naj bi imeli pravico dveh obiskov na leto, ki lahko trajata vsak po največ dve uri. Po desetih letih so upravičeni do dveh daljših in dveh krajših obiskov, a ker družine obsojenih običajno živijo več ur vožnje stran, v tem času že praktično vsi izgubijo vsakšne stike t domačimi. Zaporniki imajo prav tako pravico prevzeti dva paketa na leto, ki pa ju osebje zapora pred predajo skrbno pregleda. Polovico zapornikov naj bi imela po poročanju medijev tuberkolozo, veliko naj bi bilo klinično blaznih. Ko kakšen zapornik umre, njegovo truplo v prisotnosti dveh stražarjev pokopljejo v manjši grob blizu zaporniške zgradbe. Zapornikom obisk pogreba ni dovoljen. Po podatkih obveščevalnih služb v tem zaporu še nihče ni preživel 25 let brez psihičnih težav: večina zapornikov je po nekaj letih psihično povsem uničenih in prav zanimivo bi bilo vedeti, v kakšnem stanju je po petih letih za rešetkami Aleksander Bičkov.