Za ekstremne gurmane

Vsaka kultura ima neke svoje posebnosti kar se tiče hrane in nekateri se določenih 'jedi' ne bi dotaknili niti v najhujši nočni mori, po drugi strani pa bi marsikateri avanturistični gurman katero od njih vseeno poskusil. Oglejte si deset nenavadnih jedi, ki marsikomu obrnejo želodec.

Olje dende (Brazilija)
Olje dende je produkt posebne vrste palme, ki raste v Braziliji in Afriki in ga pogosto uporabljajo v regiji Bahia. Ima zelo močan vonj in okus, zato ga mnogi, ki tega niso vajeni, enostavno ne morejo prebaviti. Večina gurmanov, ki jed, narejeno na tem olju, poskusijo pravi, da jih spominja na vonj neumite podpazduhe.

Kava kopi luwak (Sumatra)
Kava kopi luwak je najdražja kava na svetu, kljub temu pa ne bi zadišala prav vsem. Težava pri tej kavi je namreč priprava. Kavne jagode morajo namreč pojesti cibetovke, nato pa pridelovalci iz njihovih iztrebkov izbrskajo zrna, jih operejo, posušijo, ocvrejo in iz njih skuhajo kavo.

Balut (Filipini)
Balut je napol dozorel zarodek race ali kokoši v jajcu, ki ga skuhajo in postrežejo s čilijevim kisom. Specialiteto pa je potrebno pojesti po določenem postopku. Sprva mora gurman spiti tekočino ob lupini, nato pa pojesti vsebino, pri tem pa mora paziti, da dodobra prežveči kosti zarodka. Na koncu je potrebno vreči luščino po tleh za srečo.

Ocvrta kamela (Maroko)
Največja težava pri ocvrti kameli, ki jo v mnogih primerih za lačnega popotnika lahko ocvrejo kar v mesariji kjer je meso kupil, je v tem, da je izjemno trda, skoraj kot guma. Poleg tega so mnoge mesarije okrašene z morbidnimi glavami kamel, ki jih popotniki in domačini jedo.

Sperma polenovke (Japan)
Ta popularna jed na Japonskem je točno to kar pove ime. Jed mora biti sveža in v nekaterih primerih jo pripravijo rahlo kuhano. To je jed, ki marsikaterega ljubitelja eksotičnih jedi spravi na kolena.

Dušeno pasje meso (Kitajska)
Tudi pri tej jedi je pravzaprav priprava tista, ki še dodatno 'zagreni' jed. Kuharji namreč pogosto pse pretepajo, ko so ti še živi saj verjamejo, da adrenalin pomaga pri spolni moči tistega, ki ga uživa. Kot je dejal neki gurman, ogorčen nad jedjo: „Še eno mučenje živali zaradi nevednosti neumnih impotentnežev.“

Trsna podgana (Kitajska)
Težava s to jedjo je verjetno bolj v naših glavah kot želodcih. Dejstvo, da bi jedli podgano je enostavno odbijajoče, čeprav trsna podgana ne izgleda ravno kot tipičen prebivalec kanalizacije in nenazadnje v Peruju je morski prašiček specialiteta. Kakorkoli že, trsna podgana v nobenem primeru ne slovi kot kulinarična umetnost med gurmani.

Durian (jugovzhodna Azija)
Mnogi hoteli, avtobusi in vlaki imajo oznake, da je nanje prepovedano nositi sadež z imenom durian. Razlog pa leži v njegovem vonju. Okus sadeža namreč ni neprijeten, vendar mora kulinarični avanturist najprej premagati vonj za katerega pravijo, da lahko človeku na sto korakov olušči kožo iz obraza.

Airag (Mongolija)
Za Mongolce pravijo, da se rodijo in umrejo v sedlu. Vsekakor drži, da so konji sestavni del njihove nomadske kulture in tudi velik del njihove prehrane. V povprečju naj bi odrasel Mongolec spil okoli štiri litre kobiljega mleka na dan. Airag je kobilje mleko, ki ga fermentirajo v kravjih kožah tako da dobi okoli 5 odstotkov alkohola.

Hákarl (Islandija)
Hákarl je morski pes, ki ga zakopljejo v zamrzjeno zemljo za približno 12 tednov, nato pa ga še nekaj mesecev sušijo. Seveda je tudi hákarl stvar okusa, a prav ta morski pes velja pri mnogih kulinarikih za najslabšo jed na svetu.