Je spet lulala ob cesti?!

Ne, mama se ga ni nabliskala in ni lulala sredi parkirišča.

Njej ni treba piti, da je čisto ubrisana.

Malo po drugi svetovni vojni je bila manekenka. Zaslužila je za mini avto, ki je vžgal samo na potisk in se z njim važno vozila v službo. Ravno danes zjutraj, po več kot 60 letih, se je hotela s svojim rumenim fičkom odpeljati v službo. Pozabimo, da je že 30 let v penziji.

Fička ža 50 let nimamo več, ona pa na telefon in , hop, halo policija! Tako vreščala je v telefon, da so poslali še specialce in helikopter.

Ko sem jo prepričala, da je malo zamutila, se je spravila name, da sem ga jaz ukradla. Ubogi sosedje, kako so bili razočarani, ko so videli, da nas niso oropali in pobili, temveč se je samo mami čisto odpeljalo.

Zgodbe s krajami so pri nas na tapeti vsak dan.

Prejšnji teden je poštarja obtožila, da ji je ukradel spodnji del zobne proteze. Čez nekaj dni smo ga našli v pečici. Položenega v pekač za muffine.

Včeraj je ugotovila, da ji nekdo krade posteljnino. Na sumu ima sosede, ki so na vrtu postavili šotor. Ponoči je hotela iti v vizito, če so mogoče zašiti iz njenih flanelastih kapn, in se je zataknila v živo mejo. Še dobro, da se je Bor domov privlekel malo pred nočjo in je slišal jok in stok sredi grmovja. Zadnjič se je zaklenila v kopalnico in ni znala ven.

Živo smo porinili v kopalnico skozi okno in ostali brez obeh.
Po dveh urah sta le našli ključ in prišli ven.

Živa se je postrigla po vrhu glave na bundesligo, mama pa si je pomotoma obrila pol obrvi na Vanilla Ice.

Največje težave ji zadnje čase delajo imena. Živa in Tina sta Vida in Marica, Bor pa Lado Bizovičar. Bor sicer vsakokrat popeni, jaz pravim, da je bolj Lado kot Mario.

Zavedamo se, da je mama vsak dan bolj dementna in jo vozimo k zdravniku, da ji zmešajo pravo kombinacijo zdravil, ki bi demenco upočasnila. Včasih bi lahko kar umrla od žalosti, a se trudim, da na njene peripetije gledam z nasmejane strani in verjemite mi, da je tako veliko lažje.

Tablete ji trikrat na dan pripravim na njen najljubši krožniček in pazim, da vse pridno pohrusta. Res ne bi rada, da začne med svojimi sprehodi po mestu še igrati na harmoniko in prepevati partizanskih pesmi.

Včeraj zvečer sem ji spet pripravila tablete na krožnik, se obrnila okrog in zalotila Miho, kako si reže tofu na njen krožnik. Najprej sem ga natulila, ker je z njenega krožnika, potem, ker malica brez mene in na koncu zato, ker je tofu res zanič zadeva.

Hladnokrvno je jedel naprej, takrat me je pa prešinilo:
»Miha, kje so mamine tablete?«
»Kako pa naj jaz vem, kje jih skrivaš?«
»Miha, ne me hecat, tablete so bile na krožniku.«
Debelo me je gledal:
»Jaz jih nisem videl ...«
»Mah,« sem si mislila, »če jih lahko je moja mama, najbrž tudi njega ne bodo ubile.«
A očitno sem se zmotila.
Čez pol ure je spal na kavču kot ubit.
Najprej sem bila prepričana, da me zafrkava. Potem sem dala na športni program in mu na ves glas predvajala tekmo med Barcelono in Madridom, pa ni niti trznil. Takrat mi je bilo jasno, da je moški zakomiran. Mrtev. Fertikšlus.

Moram naslednjič prepričati zdravnika, da mi jih predpiše dvojno dozo. Pol za mamo in pol zame.