Dalkhu: duhovi slovenskega undergrounda

Skupina Dalkhu je nastala že davnega leta 2003, ustanovil pa jo je J. G. Kmalu se mu je pridružil bobnar Kalki in leta 2006 sta posnela demo z naslovom Ars Goetia. Skupini sta se nato pridružila Jurij in Berstuk in skupina je posnela prvi studijski album imenovan Imperator, ki je bil izdan leta 2010. Skupino je nato zapustil Berstuk in se ji pridružil P. Ž., nato pa še Kalki in Jurij. Kljub temu je Dalkhu obstal in duo je nato izdal album Descend … into Nothingness. Prav s tem albumom je Dalkhu dobil svetovno slavo v underground krogih. Album so mnoge spletne strani in kritiki uvrstili med najboljše v letu 2015. Skupina pa je nato postala pravzaprav bolj projekt kot glasbena skupina. Že leta 2016 je J. G. začel delati na novih materialih in ponovno se je projektu pridružil Kalki, ki je posnel bobne za najnovejši album Lamentation and Ardent Fire, ki je izšel septembra 2018. Tokrat je vokale za album posnel Lucerus iz skupine Cvinger. In tudi najnovejši album žanje neverjetne kritike tako doma kot v tujini.

Dalkhu krasi predvsem dejstvo, da se ne osredotočajo ali obremenjujejo z žanri. Če je bil prejšnji album usmerjen bolj v death metal vode, je Lamentation spet nekoliko bolj v black vodah. "Naš cilj je, da je vsak album drugačen, da preseneti poslušalca in da je enota za sebe," so zapisali na spletni strani in tega se fantje tudi držijo.

Dalkhu je pravzaprav bolj projekt kot glasbena skupina. Ali za tem tiči kakšen poseben razlog?

J. G.: Drži. Že od samega nastanka skupine mi koncertiranje ni bilo v ospredju oz. prioriteta, zato smo bili koncertno aktivni le slaba štiri leta in od leta 2013 nismo odigrali nobenega koncerta več. Veliko mero spoštovanja imam do Bathory in Darkthrone, ki so zelo zgodaj pomahali koncertiranju v slovo in sta obe skupini ostali zvesti svojemu prvotnemu namenu. Sam sem vedno želel glasbo le ustvarjati, to mi da največje zadovoljstvo. Na koncertnem odru se nikoli nisem počutil najbolj domače, koncertov, ki smo jih odigrali, tudi nimam vedno v najlepšem spominu zaradi razlogov, ki jih mogoče raje zadržim zase in jih niti nima smisla po toliko letih vračati na plano. Ampak, kakorkoli, nikoli ne reci nikoli. Bomo videli, kaj prinese prihodnost.

Kakšno je pravzaprav stanje slovenske metal scene? Že od nekdaj se zdi zelo močna, čeprav nima veliko podpore v medijih.

J. G.: Čeprav nisem več tako intenzivno ali aktivno vpet v njo kot pred leti, sem vseeno prepričan, da je metal v Sloveniji zelo dobro razvit s kar nekaj skupinami, ki so res dobre, ampak žal se je večini zelo težko prebiti iz Slovenije. Neke obširne medijske podpore v medijih metal v Sloveniji ni nikoli imel, za tujino smo pa tako ali tako preveč eksotična država, da bi res neko veliko mero pozornosti svetovni mediji namenjali Slovenskemu metalu. Nimamo kakšne zares velike skupine, ki bi ime Slovenije ponesla med neko Evropsko ali svetovno metalsko elito. Ampak, dokler bodo mladi še vedno spoznavali metal in ga ustvarjali, se tudi v Sloveniji nimamo kaj bati za prihodnost Slovenske metal scene. Mislim, da dovolj informacij dobiš tudi, če ni neke velike medijske podpore. Sploh pa, če se vrnemo nazaj v stara leta metala, ko je bil še nekakšna tabu tema, prav tako ni imel medijske podpore, pa je vseeno zrasel v že skoraj prevelik žanr.

Pred kratkim ste izdali tretji album Lamentation and Ardent Fire. Nam lahko zaupate kaj več o njem?

J. G.: Res je, 17. septembra je izšel naš nov album pri poljski založbi Godz ov War Productions. Skladbe so v nekih grobih zametkih začele nastajati nekako še pred izidom prejšnjega albuma v letu 2015, aktivno pa se je začelo delati na novih skladbah po tem, ko se je vrnil v skupino prvotni bobnar Kalki leta 2016. Album predstavlja ponovno neko novo glasbeno pot za Dalkhu, saj je zopet nekaj drugačnega od tega, kar smo ustvarjali prej. Stilsko smo se tokrat vrnili nazaj v bolj black metal vode, k čemur je pripomogel tudi nov vokalist Lucerus, saj je vokalno lahko ponudil to, kar sem iskal za novo ustvarjanje. Album je zelo dinamičen, surov in hkrati melodičen. V recenzijah ga opisujejo tudi kot album z veliko atmosfere, kar nam je res v čast, da se atmosfera albuma čuti brez uporabe klaviatur, s čemer večina poslušalcev povezuje atmosferičen album. Ponosni smo, da smo uspeli narediti svoj zvok na albumu in ne neke kopije nečesa že velikokrat slišanega. Veliko mero sem posvečal vrstnemu redu skladb, kako bi album najbolje tekel. Razgibanost je razvidna tako tudi v vrstnem redu samih skladb. Album ima svojo identiteto. Za vsak album imam že pred snemanjem neko vizijo, kako naj bi produkcijsko izgledalo vse skupaj, kakšen zvok želim, da bodo skladbe zvenele tako kot je bilo mišljeno, tako da je to zelo pozitivno, če veš v katero smer želiš iti.

Lamentation and Ardent Fire je dobil izjemne kritike v tujini in tudi v Sloveniji. Kaj to dejansko lahko pomeni za slovenskega glasbenika? Slišali smo, da ste dobili precej ponudb za koncerte, tako doma kot v tujini.

J. G.: Album je bil v tem kratkem času od izida res zelo dobro sprejet tako doma kot v tujini, kar nam veliko pomeni, saj vložiš ogromno energije, financ, prostega časa v nastajanje albuma in je celoten proces zelo izčrpljajoč. Tako da pozitivne kritike ti dajo neko potrditev, da so tvoje delo in trud tudi drugi prepoznali. Dobili smo ponudbe za koncerte, videli pa bomo kako naprej. Leta 2013 sem Dalkhu umaknil od koncertiranja. Bomo videli, kako se zadeve odvijejo. Zagotovo ne bomo šli na kakšne turneje, ker mi to ni v interesu.

Nekako se zdi, da nek glasbenik v Sloveniji, ki ustvarja bolj kot ne nekomercialno glasbo, to počne zgolj za svojo dušo. Bi se dalo glede tega kaj spremeniti? Vemo, da so recimo v Skandinaviji stvari povsem drugačne.

Težko odgovorim na to, kaj bi se dalo spremeniti oz. dam kakšen pameten predlog. Država je do glasbenika brutalna v negativnem smislu, potem pa imamo razne “Sazase”, o katerih sploh nima smisla izgubljati besed. Skandinavija, predvsem Norveška, se je začela zavedati, da je black metal eden največjih izvoznih artiklov države oz. že kar blagovna znamka, in to podpirajo na vseh nivojih. V Sloveniji mislim, da sploh ni mogoče, da bi kadarkoli prišlo do takšne podpore s strani države. Sploh pa so sami Norvežani zelo ponosni na svoje metalske glasbene skupine, kar vsemu daje neko svojo identiteto, ki v Sloveniji mogoče včasih malo peša. Je pa tudi še en dejavnik. In sicer v osnovi moraš sam doumeti, zakaj delaš glasbo; zaradi denarja ali za svojo dušo? Za nekomercialnega glasbenika v Sloveniji se mogoče to bere kot malo smešno vprašanje, ker denarja tako ali tako ni, ampak menim, da vsak začne ustvarjati zaradi neke kreativnosti, ki jo čuti v sebi, ne zaradi denarja. Veliko glasbenih skupin pa tudi dokaj hitro obupa, če jim ne uspe nek preboj na hitro, saj za pico, pivo in za svojo dušo celo življenje tudi ne moreš igrati. Vaje, inštrumenti, oprema, snemanje albuma, to vse stane in ko denarja zmanjka, ga pač zmanjka. Vsak, ki je kdaj resno igral v kakšni glasbeni skupini točno ve o čem govorim. Po drugi strani, bi pa lahko država tudi za projekte metal glasbenih skupin namenila neko financiranje, ne samo za pop/rock/narodno sceno. Lahko, da je to bilo kdaj v preteklosti (sam se ne spomnim), ampak sem prepričan, da če je bilo, da lahko preštejemo na prste ene roke kolikokrat.

V nekem zapisu smo zasledili, da je album Lamentation and Ardent Fire nastajal drugače kot prejšnja dva. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Sam pristop k nastajanju skladb je bil tokrat popolnoma drugačen in zelo učinkovit, saj nismo imeli klasičnih vaj s preigravanjem na skupnih vajah, ampak sva s Kalkijem intenzivno ustvarjala nekako na daljavo. Poznava se že tako dolgo, da je praktično že po eni skladbi doumel, kaj želim od bobnarskih aranžmajev, kakšen način igranja iščem pri skladbah in je vsa stvar tekla res kot po maslu. Že po prvih demo posnetkih, ki sem jih naredil, je Kalki vedel oz. si je tudi on znal predstavljati končni izdelek. Veliko lažje je, če občutka, feelinga, ne rabiš razlagati na dolgo in široko, saj mora to vsak član v glasbi začutiti in videti pot do cilja. Jaz sem posnel kitaro, mu poslal posnetek, on je naredil aranžmaje, nato sva stvari predebatirala. Tako je bilo veliko bolj sproščeno, saj nisva bila vezana časovno drug na drugega in je vsak lahko delal na skladbah, kadar je imel čas in inspiracijo. Podobno je bilo z novim pevcem Lucerusom, ki je prav tako našel tisti pravi občutek za vokal in dodal svoj delček v mozaik albuma. Nekako se nam je vse poklopilo na koncu in s končnim izdelkom smo res zadovoljni.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Verjetno smo eni redkih, ki ne delamo dolgoročnih načrtov. O nekih konkretnih načrtih ne moremo govoriti, bomo videli sproti, kako se bodo stvari odvijale. Pri nas načrti nastajajo sproti in nikoli nismo prehitevali dogodkov.