Dnevnik Zvoneta Šeruge: Zelo krvava pot do ozdravitve

Mančong 8. december - Prepotentni smo. Zaverovani sami vase in pijani od moči, ki je ne znamo več nadzorovati. Gospodarji vsega. Višek stvarstva. Virus, ki uničuje vse preveč stvari okoli sebe. Ne, tokrat začuda ne bom govoril o razvitemu zahodu in njegovi aroganci do vsega manj popolnega od sebe. Kar tako, malo na čez bom razmišljal. Ker mi je bilo doživetje dajaške noči nekje v osrčju Bornea dokaj kruta izkušnja.

Ena hiša za eno vas
V Mančong smo se pridrseli sredi popoldneva, skozi ozko zavite pragozdne kanale, s katerih so nas gledale opice, na ovinkih pa so včasih na kolih nizko nad vodo ždele lesene kolibe. Dajaki, pleme Benoat, mi je povedal Rusdy. A po ničemer jih nisem ločil od preprostih bivališč, ki so ostajala za nami niže ob reki. In tudi redki ljudje, ki so gledali za nami, so bili skorajda istih potez kot staroselski Malajci ali sveži priseljenci iz Jave in Sulavesija. Mogoče manjši. In z nekoliko bolj kitajsko poševnimi očmi. A komaj opazno. Po čem Rusdy ve, da je to dajaška vas? "Ker je prazna, vsi so v džungli. Lovijo in nabirajo. In komajda kakšen čoln vidiš. Sicer tudi ribarijo, a le občasno in le za svoje potrebe."

Mančong pa se je kmalu zatem razvlekel v dolgo vas, ležečo na obeh straneh ozkega kanala. Privezali smo se poleg 'rumah panjanga' sredi vasi. Še pred generacijo ali dvema so vsi vaščani živeli v eni sami tovrstni dolgi hiši z verando in desetinami sob – ena soba za eno družino, ena hiša za eno vas. Mnoga tovrstna bivališča danes sicer še vedno stojijo, a le za posebne priložnosti ceremonij in praznikov. Vaščani pa so si okoli njih zgradili prostrane kolibe, kot so se naučili od prišlekov z obale. Več prostora nudijo. In več zasebnosti. Večino njihove zemlje so pokupile velike korporacije z drugih otokov, pod zemljo so bogate zaloge premoga, na tisoče hektarjev rodovitne površine pa je zasajenih z oljnimi palmami. Mnogi vaščani so danes delavci na svoji nekdanji lastnini. A denar prihaja z vsakim mesecem in v dolgih hišah živijo le še reveži.

Z Rusdyjem sva se naselila pri gospoda Deku, pripravil nama bo večerjo iz ogromnih rečnih škampov in na tleh pod visečo mrežo bova lahko prespala. Gospodar ima tri hčere, vse so poročene in vsi trije možje delajo v rudnikih; vsako jutro se še v temi z mopedi odpeljejo na 'šiht'. A nekaj dodatnega zaslužka vseeno ne bo odveč. Ne pridejo vsak teden tujci v vas! In Deka nam je povedal, da bo ponoči v vasi ceremonija. San, njegov sosed, je hudo zbolel, zdravniki mu ne morejo pomagati. Vsa družina je tako zbrala dvajset kokoši in osem prašičev in nocoj jih bodo vrači žrtvovali duhovom prednikov. To bi moralo pomiriti njihovo jezo, karkoli že je razlog zanjo. Kajti bolezni in nesreče vedno prinašajo nezadovoljni duhovi.
"In če ne uspe?" sem bil vseeno skeptičen. "Pomeni, da je njegova pogodba za ta svet potekla. In mora oditi." Kako preprosto je biti v teh krajih vrač. Ne moreš zgrešiti!

Naj cvilijo in naj teče kri!
Šli smo na obisk k bolniku. Hiša je bila velika, s tremi zračnimi prostori in s sveže narejenim oltarjem v predprostoru. Na ogrodju iz bambusa je bilo navešeno cvetje, sadje in okrasje nerazumljivega pomena. Poleg pa je ležalo osem prašičev, vsak od njih kot v mumijo povezan z ratanskimi lijanami. Le z očmi je kateri še lahko pomignil in to gotovo niso bili pogledi srečnih živali. Gospod San je bil res videti slabo. Že dva tedna ne je in le vrači mu še lahko pomagajo. S temo se bo začel ples in obredno petje, opolnoči bodo žrtvovali živali. Kri bodo vrgli hudičem, z dušami žrtvovanih se bodo nasitili in pomirili duhovi, meso bodo pojedli ljudje.

In o tistem, kar je sledilo zvečer, sem razmišljal v uvodu. Začetek je bil sicer prijazen, čeprav morda ne tudi za prašiče. Kakih dvajset vaščanov je tolklo na glasbila, ves čas en in isti ritem. Štirje šamani so poplesovali okoli žrtev in prepevali. Nad vsem tem pa je v kotu visela slika Jezusa Kristusa. "Uradno so kristjani", je razložil Rusdy. "V resnici pa je to le zaradi misijonarjev, ki so jih kupovali z darili. Že malo pod kožo so še vsi animisti." Proti polnoči se je ritem pesmi stopnjeval. Zatem pa je vse skupaj ušlo z vajeti, začel se je divji ples in ženske, ki so še malo pred tem spale po kotih, so pograbile peteline in začele plesati v krogu. In potem prek zvezanih prašičev. Vse trše in vse težje so za šamani skakale po nemočnih trebuhih. Pulile iz repov vreščečih kur perje, vlekle iz prascev šope kocin, ponovno skakale in nekatere med njimi očitno padale napol v trans.

Grdo je bilo. Nisem vegetarijanec ali kakšna silno nežna duša in lahko sem fotografiral, ne da bi se mi tresle roke. A ni pošteno. Ni pošteno, kaj ljudje delamo iz živih bitij, ki so menda manj vredna od nas. In vseeno je, ali se to dogaja na ogromni farmah razvitega zahoda ali v transu dajaške ceremonije. Ni pošteno! Na koncu sta dva fantina izza pasu privlekla dolga noža in revežem na hitro in brez prehude ceremonije prerezala vratove. Preprosto. In zatem še petelinom; nekaj žensk je še vedno norih oči skakalo naokoli in škropilo s krvjo okoli sebe. Jaz pa sem si oddahnil. Smrt je bila v tistemu trenutku edino mogoče odrešenje.

Zvonetove dogodivščine s poti po Afriki in Aziji si lahko preberete, ogledate in doživite na spletni strani www.zvoneseruga.com.