Dnevnik Zvoneta Šeruge: Raj tropskega otoka namesto pekla džungle

DERAWAN, 2. december - Se vselil v hotel, napisal do večera tri reportaže in uredil fotografije, se zvečer v mestnemu parku priklopil na brezplačno wi-fi internetno omrežje. Šel na pošten komad ribe in liter vode na obali – ha, piva še zmeraj ni! – se naspal in letel ob devetih naslednjega dne v Berau; tudi Tunjung Redep piše na nekaterih zemljevidih.

Kosmati divjaki z repi
V Berau sem šel z namenom. Na daljnemu jugu mi je eden od lokalnih vodnikov govoril o Dajakih, ki da v tamkajšnjih džunglah še vedno živijo v jamah; če bom šel en dan daleč s čolnom in potem nekaj dni peš, bom gotovo naletel nanje. Nomadi so, divji lovci in nabiralci. Malo sem postal sicer skeptičen, ko je omenil tudi, da so kosmati in imajo repe. A človek ne more biti ravno razvajen ob takemu pomanjkanju informacij. Bolje z repi kot satelitskimi telefoni.

V okolici Berauja ležijo rudniki premoga in na letališču je večja gneča kot na ljubljanski železniški postaji. Mesto z nekaj deset tisoč prebivalci je povsem prijazno, ljudje mahajo in se veselo nasmihajo: hello, mister … in naletel sem celo na enega z nadaljevalnim tečajem angleščine: Fuck you, mister! A je bil tako nasmejan in iz srca vesel srečanja, da je gotovo nekaj pomešal med sabo. S tem se je pa tudi končalo. V dveh turističnih agencijah bi mi znali prodati letalske vozovnice. Angleško ni znal nihče. Vodniki? Džungla? Dajaki – kakšni Dajaki, kaj to? Po enem dnevu mi je bilo jasno, da to nikamor ne pelje. Borneo je bogat od lesa, nafte, zlata in premoga – gotovo pa ne od turistov. Sredi Sahare bi jih srečal več kot v tukajšnjih hotelih. Tudi znašel bi se tam verjetno laže. In naprej?

Kot rak pokuhana lepota
Lonely planet – aleluje bibliji za vse izgubljene nekje daleč – je pisal o otočku Derawan nedaleč od obale v Javanskem morju, ki 'si bogato zasluži svojo svetovno slavo'. A?? Nikoli slišal, a spravil sem se na čoln in se dve uri zatem izkrcal na bel pesek pod palmami, levo in desno pa so se vlekle prijazne lesene hiške. Menda je bila vsaka druga hotel(ček), običajno z nekaj sobami na lesenih pomolih, ki so se vlekli v plitvo morje. Ogromna želva se je prve pol ure pasla točno pod mano.

Jutri najamemo čoln, smo rekli. In gremo skupaj naokoli. Kajti tam naokoli je namreč nametanih še kup otočkov in vsak od njih skriva kaj luštnega. Recimo Karaban – skoraj vso notranjost prekriva sladkovodno jezero, v katerem mrgoli meduz. Ampak res mrgoli, na milijone jih je – in to prijaznih! Menda je le še eno jezero na svetu, kjer ne pikajo in tresejo in so nasploh hudobne. Sonce je celo skozi vodo žgalo kot za stavo, jaz pa sem imel težavo. Saj sta bili obe luštni, še sploh Emma pa je bila obdarjena z nemarno popolnim telesom, nekaj med Heidi Klum in lepo pokuhanim mladim rakom, sploh po hrbtu. Zelo težko sem se koncentriral na tiste trapaste meduze, ki so smele laziti povsod po njej. In tudi kasneje, na koralnih grebenih Sangalakija, ni bilo nič laže. Mislim, da bi me zares zamotile edinole mante, veličastni podvodni jadralci, po katerih otok slovi. A kot se rado zgodi: vedno so bile tukaj, lahko si plaval med njimi in se jih dotikal – a danes jih seveda ni. Nekaj v zvezi z luno in tokovi, so mi razlagali kasneje v vasi – res, ni pravice na tem svetu! A kakorkoli že: dva dneva v sveži družbi sta mi dobro dela. In tudi nad džunglo ter Dajaki še nisem povsem obupal. Ker jutri bo nov dan!

Zvonetove dogodivščine s poti po Afriki in Aziji si lahko preberete, ogledate in doživite na spletni strani www.zvoneseruga.com.