Dnevnik Zvoneta Šeruge: BALIKPAPAN – na začetku cilja

A naj najprej razložim: jasno, prispel sem na začetek cilja. Balikpapan se imenuje mesto, Kalimantan je ena od indonezijskih provinc, otok pa poznamo pod imenom Borneo. In naj bo vsakomur odpuščeno, če še nikoli ni slišal za tisti prvi dve besedi. Ker je edino tretja – Borneo – razlog, zakaj zdaj kot en zanikrn džanki na šverc pijem topel pir. Vsaj dvajset let me namreč že po malem kliče: Borneo … džungle, neprehodna gorovja, lovci na glave in nagi divjaki, ki ždijo s strupenimi puščicami za vsaj vsakim drugim grmom … bo držalo, Borneo je ime, ki razburi domišljijo in vleče na pot.

In kje sem bil pred petsto leti?
A mi je seveda že ves ta čas tudi jasno, da sem žal kako stoletje prepozen. Na otok, velik za dobrih štirideset Slovenij, so namreč že pred pol tisočletja kot prvi belci prišli Portugalci – po tistem pa je šlo za nas, hrabre raziskovalce tretjega tisočletja, le še navzdol. Da, bili so goli divjaki in bili so lovci na glave, a vmes so bili tudi in predvsem angleški in nizozemski kolonialisti, japonski okupatorji in indonezijski gospodarji. Natančneje: Indonezijci so si pod imenom Kalimantan priključili južni dve tretjini otoka, Malezijci pa so na severu prek zemljevida zapisali Saravak in Sabah. Pa še za brunejski sultanat z njegovo nafto in palačami je ostalo nekaj malega.

Kdor je imel vmes sekiro in vsaj pet minut časa, pa je seveda sekal. Od otoških pragozdov, ki predstavljajo poleg Amazonije in osrednje Afrike tretja pljuča današnjega sveta, ostaja z vsakim dnem manj. Les je bogastvo, ki se mu ni moč upreti. Vse manj pa ostaja prostora, v katerem lahko svojo romantično nekdanjost živijo Dajaki, kot v svetu tam zunaj radi imenujemo desetine različnih plemen, prvotnih prebivalcev otoka.
Jasno mi je: o tem bi bilo smiselno še veliko govoriti. A sem že doma začutil, da na teh straneh to ne bo cilj mojih javljanj.
Ker so seveda veliko bolj pomembne stvari od nekakšnih domorodcev in njihovih težav. Recimo: zakaj sem jaz, svetovni popotnik in človek z izkušnjami, en tak butl in čisti amater.

Hotel za nostalgične spomine
Saj mogoče imam pa samo smolo. Ker na tistih treh letalih iz Ljubljane prek Frankfurta in Singapurju ničesar zares pomembnega nisem zamočil. Začel sem šele v taksiju, povedal sem ime prvega hotela iz Lonely planeta – jasno, pod budget, najcenejši sem ga našel- a bi moral biti v resnici tretji; sem le gospod, ki si lahko privošči zapraviti dvanajst evrov na noč – namesto petih! In tako imam zdaj namesto klime savno. In namesto pogleda na morje ventilator, ki spominja na soško fronto – le da je glasnejši! V čebru, ki ždi namesto tuša v kotu poleg luknje v tleh, pa ni vode. So pa zato komarji, zelo so me bili veseli. Ne, podgan ni, a bom zjutraj povprašal na recepciji.
Sem že omenil, da leži Borneo na ekvatorju, krasno vroče in vlažno da je tu?
Okno seveda gleda na glavno cesto. Aha, tudi mošejo z lepim minaretom imam tik nad glavo. In danes je praznik. Sveti mož tam gori ima že tri ure pevske vaje in raje ne pomislim, kdaj bo začel jutri zjutraj.