Pri teoretikih zarote naj bi šlo za še ne povsem pojasnjeno 'drugačnost' v delovanju možganov. Novejša raziskava, ki so jo opravili na Univerzi v Chicagu, je pokazala, da kar 50 odstotkov Američanov verjame v vsaj eno teorijo zarote, naj bo to vpletenost ameriške vlade v izvedbo atentata 9/11 na WTC ali obstoj vesoljcev.
Trije raziskovalci, eden z nizozemske univerze Vrije Universiteit Amsterdam, drugi z NCSR na Nizozemskem in tretji z Univerze v Kentu (Velika Britanija), so raziskovali, ali obstaja povezava in kakšna je povezava med teorijami zarote in iluzorno percepcijo vzorca, tj. tendenco možganov, da zaznavajo določene vzorce, kjer jih v resnici ni.
Sodelujočim v raziskavi so pokazali naključno izbrane kovance in oceniti so morali, ali so postavljeni naključno ali gre za določen vzorec. V drugem delu so ugotavljali, ali je navodilo, naj najdejo vzorec, sodelujoče spodbudilo, da so dejansko našli vzorec ali so obstoj zanikali. V tretjem delu so vzorec morali poiskati v abstraktni umetnosti. Eni skupini so pred preverjanjem celo prebrali o teoriji zarote, kar je povečalo vero v neko teorijo. Tisti, ki so videli vzorce, so tudi bolj nagnjeni k temu, da verjamejo v teorije zarote in nadnaravne pojave, ugotavljajo raziskovalci.
Na podlagi izsledkov so postavili sklep. Človeški možgani so narejeni tako, da iz določenih pojavov ustvarjajo vzorce. Učimo se iz izkušenj in shranjujemo 'pokupčkane' informacije, kar vpliva na naša ravnanja v prihodnje. Dar vzpostavljanja povezav in korelacij omogoča razvoj človeka kot posameznika in družbe. Pretežen del človeške zgodovine so naši možgani prejemali relativno malo informacij v primerjavi z današnjim časom, ko smo zasičeni z informacijami iz množičnih medijev. A v štirih generacijah se našim možganom preprosto še ni uspelo prilagoditi novemu okolju, zasičenemu z informacijami, pišejo.
Pri nekaterih ljudeh tako prihaja do 'motenj' pri razumevanju informacij. Podzavestno se možgani, ki ne ločijo vedno, katere informacije so koristne, katere povezave so pomembne in katere ne, trudijo ustvarjati določene vzorce v kaosu, v katerem živimo. Nekateri tako lažje razumejo resnična naključja, saj njihovi možgani v kaosu z ustvarjanjem povezav in vzorcev omogočajo, da si lažje razložimo naključne dogodke in tako mislimo, da imamo stvari v svojih rokah, da smo mi tisti, ki nadziramo okoliščine, čeprav je v resnici ne. Težko si je priznati, da obstaja velikanska mreža priložnosti. Oblikovanje neke zgodbe vse skupaj olajša.
Vse skupaj še dodatno podpihujejo lahka dostopnost najrazličnejših člankov, literature o teorijah zarote ter številni videoposnetki, ki vsemu skupaj dajejo še večjo moč in težo. Kot je pokazala prej omenjena študija, izpostavljenost tovrstnemu materialu še povečuje vero v alternativne razlage dogodkov, kar poveča dvome pri ljudeh.
Dandanes smo na družabnih omrežjih tako rekoč ves čas izpostavljeni najrazličnejšim razpravam, teorijam zarote, in nekaj, kar je nekoč veljalo za teorije posameznih manjših skupin, je zdaj nekakšno širše razširjeno mnenje. In bolj kot je neko mnenje, teorija razširjena, večjo moč ima.
