To mora vedeti vsak smučar ...

Smučanje je šport, ki zahteva dobro kondicijsko pripravljenost, mišično vzdržljivost, eksplozivnost, gibljivost ter občutek za ravnotežje, poleg tega pa mora imeti vsak nadobudnež, ki se odpravi vijugati na bele strmine, ustrezno smučarsko opremo, določeno stopnjo znanja, poznati mora pravila na smučišču in seveda svoje zmožnosti, sicer se lahko hitro zgodijo neželeni padci in poškodbe.

Pri smučanju se največkrat zgodijo poškodbe kolenskega sklepa, in sicer v kar 30 do 40 odstotkih, nekoliko redkeje pa tudi ramenskega sklepa, ki so sicer pogostejše pri deskanju na snegu. Poškodbe glave so zastopane nekje med 10 in 20 odstotki, pogost je tudi tako imenovani smučarski palec, in sicer v 5 odstotkih vseh poškodb.

1. SKLOP: Blage smučarske poškodbe

Sem štejemo razne udarce, odrgnine, zvine (najpogostejši je zvin kolenskega sklepa), udarec v prsni koš, udarec v golenico in blažji udarec v glavo. Tovrstne poškodbe ne zahtevajo pregleda pri zdravniku, poškodovanec lahko doma počiva, si hladi prizadeti predel in čez približno 14 dni lahko normalno deluje naprej.

2. SKLOP: Srednje težke smučarske poškodbe

Najpogosteje gre za težje zvine kolenskega sklepa, ki vključujejo tudi izliv v kolenski sklep, zlome, rupture vezi in podobno. Pri težjih poškodbah kolenskega sklepa so najbolj  zastopane poškodbe notranje stranske vezi in sprednje križne vezi, pogost je tudi zlom golenice ali gležnja, ki je v večini primerov posledica premehkega smučarskega čevlja glede na smuči. Tudi poškodbe glave so lahko hujše od samih udarnin, predvsem pri trkih z drugimi smučarji, pri padcih v primeru nenošenja čelade ali pri nepravilnem sestopanju s sedežnice. Največkrat gre za pretres možganov. Velikokrat nastanejo tudi težje poškodbe ramenskega sklepa, kot rečeno večkrat pri deskanju na snegu. Tu naj omenimo predvsem zlom ključnice ali poškodbo sklepa med ključnico in lopatico, poškodbo rotatorne manšete (skupina mišic, ki zagotavlja stabilnost ramenskemu sklepu), predvsem pri sunkovitih gibih, ter zlom glavice nadlahtnice pri padcih neposredno na ramo. Pri ramenskem sklepu je velikokrat potreben operativni poseg predvsem pri zlomih vratu nadlahtnice, pri hujšem zlomu ključnice ali pri tretji stopnji poškodb vezi med lopatico in ključnico. Pri deskanju na snegu je zelo pogost tudi zlom zapestja ali zlom posebne zapestne koščice (če to poškodbo spregledamo, lahko nastanejo hude obrabne spremembe zapestnega sklepa), ki prav tako zahteva operativni poseg. Zelo značilna poškodba pri smučanju je tudi tako imenovani smučarski palec, predvsem pri tistih, ki imajo v rokah palice in padejo. Omenjene poškodbe zahtevajo zdravniško oskrbo oziroma pregled pri kirurgu travmatologu, ki bo predpisal ustrezno zdravljenje ali morebitni operativni poseg.

3. SKLOP: Hude smučarske poškodbe

Večinoma gre za visoko energijske poškodbe (poškodbe notranjih organov), ki so predvsem posledica napredne tehnike smučanja in večjih hitrosti. Tu lahko omenimo rupturo vranice, jeter, raztrganine pljuč (če so recimo zlomljena rebra) in krvavitve v možganih. Mehanizem same poškodbe je podoben, kot bi se z avtom zaleteli pri 100 km/h v zid. Med hujše poškodbe lahko štejemo tudi poškodbe hrbtenice, predvsem fleksijski in hiperekstenzijski mehanizem poškodbe, ko pri padcu pride do pretiranega upogiba ali iztega v hrbtenici. Največkrat je prizadeto prvo ledveno vretence, pri samih padcih so možni tudi kompresijski zlomi, ko se obremeni cela hrbtenica pri padcu z višine. Večina poškodb hrbtenice zahteva kirurško zdravljenje.

Najbolj ogrožen je kolenski sklep

Kot rečeno, pri smučanju največkrat nastanejo poškodbe kolenskega sklepa, zato jim bomo namenili nekaj več besed. Najpogostejša je poškodba sprednje križne vezi, zraven je lahko pridružena še poškodba stranske zunanje križne vezi in tudi poškodba meniskusa. Sam mehanizem poškodbe sprednje križne vezi lahko razdelimo na tri tipe.

Prvi je padec smučarja nazaj in rotacija trupa, kjer pride do pretiranega upogiba kolena in notranje rotacije; drugi tip poškodbe je, ko smučar pade naprej in prav tako rotira trup, kjer se zgodi valgus stres na koleno (to pomeni, da sila padca koleno sili v obliko črke x), zraven je pridružena še zunanja rotacija; tretji tip poškodbe se zgodi takrat, ko želi smučar izvesti neki skok in ga med skokom vrže nazaj – takrat se pretirano iztegne koleno (hiperekstenzija) – pri padcu na repe smuči pride se potisne smučarski čevelj golenice navspred, zgodi se translacija golenice naprej in takrat tudi križna vez poči.
Da se križne vezi poškoduje, morajo biti zagotovljeni določeni pogoji. Največja verjetnost za raztrganino sprednje križne vezi je takrat, ko je smučar obrnjen pravokotno na površino smučišča, levo roko ima dvignjeno nad glavo, leva noga ni obremenjena (je pri padcu dvignjena), vsa teža je na notranji nogi, kolki so pod nivojem kolen, telo pa je obrnjeno z obrazom proti podlagi (smučišču). V tem položaju je torej verjetnost poškodbe sprednje križne vezi maksimalna.

Kaj pa 'muskelfiber'?

Čeprav ga ne moremo šteti ravno med poškodbe, je muskelfiber, ki se strokovno imenuje DOMS (delayed onset muscle soreness), zelo pogosta posledica smučanja, predvsem pri tistih, ki ste bili med letom bolj ali manj neaktivni ali se pred odhodom na smučišče niste ogreli in raztegnili. Dejanski vzrok za pojav bolečine so mikropoškodbe mišičnih vlaken. Velike sile, ki nastanejo v mišici med ekscentrično mišično aktivnostjo, mehansko poškodujejo kontaktilne mišične strukture in vezivno-tkivni skelet mišične celice, čemur sledi vnetni proces. Mišična vlakna se po poškodbi sicer zacelijo, vendar niso več popolnoma enaka kot prej. Mišica postane postopno bolj odporna in bolečine se ne pojavljajo več. Pri visokih obremenitvah se v mišicah kopiči mlečna kislina, vendar se koncentracije te drastično zniža že nekaj minut po prenehanju aktivnosti in se v nekaj urah popolnoma normalizira, zato je prepričanje, da je muskelfiber posledica kopičenja mlečne kisline v mišicah, zmotno. Dolgo časa je bila prisotna miselnost, da se z muskelfibrom ne sme trenirati, kar ni res. Lahko trenirate, vendar mora biti vadba manj intenzivna, najbolj je primerna aerobna vadba zmerne intenzivnosti, lahko trenirate druge mišične skupine ali izvajate koncentrične in izometrične vaje. Na smučišču tako raje naslednji dan izberite manj zahtevne proge in vijugajte počasneje.

Katere so najpogostejše napake rekreativnih smučarjev?

Sicer ne za vse, ampak za večino poškodb so smučarji krivi sami. Prvo napako marsikateri rekreativni smučar naredi že pri samem nakupu smučarske opreme, saj bi jih večina želela imeti vrhunske smuči, h katerim pa sodijo tudi ustrezni smučarski čevlji in seveda temu primerno smučarsko znanje. Večina poškodb je namreč posledica ravno predobre smučarske opreme in preslabega smučarskega znanja ali slabe telesne pripravljenosti. Ljudje, ki so celo leto fizično neaktivni, gredo z vrhunskimi smučmi na težko smučišče, torej si izberejo prezahteven teren, ne nadzirajo svojih zmožnosti, smučajo po neoznačenih progah in verjetnost poškodb se zato močno poveča, prav tako se poveča tudi zaradi izposojene smučarke opreme. Ena najpogostejših napak je tudi, da se posameznik pred odhodom na smučišče ne ogreje. Tako kot pred vsakim športom se je namreč tudi pred smučanjem treba ogreti. Vzemite si od pet do deset minut za ogrevanje in nato naredite nekaj razteznih vaj, tako bo verjetnost poškodb veliko manjša. Za piko na i pa si zapomnite tudi, da je treba upoštevati pravila na smučišču, paziti nase in seveda tudi na druge udeležence v 'prometu', predvsem na tiste manj izkušene.