Trupla kot markacije: To je kruta realnost Everesta

Med vzpenjanjem na Mount Everest ali med spuščanjem s te gore, ki je z 8.848 metri najvišja na Zemlji, je umrlo že več kot 200 ljudi. Sprva so se nanjo vzpenjali izkušeni alpinisti, prihod na vrh je veljal za prestiž. A komercializacija je terjala svoj davek. Ljudje plačujejo več deset tisočakov vodnikom, da jih privedejo do vrha te gore. A žal se na pot ne podajo dovolj pripravljeni, nekateri ne znajo uporabljati alpinistične opreme, nekatere, tudi zelo izkušene, pa so ustavili vreme, mraz, poškodbe. Trupla ležijo ob poti, naslonjeni na skale, kjer so omagali, nekateri so zamrznjeni zgrudeni, saj so se skušali greti z zadnjimi atomi energije, a jim ni uspelo.  Leta 1996 je recimo huda nevihta vzela življenja 11 ljudi,dva večja plazova sta pod seboj pokopala 35 ljudi ... a avantur željnih premožnih turistov to ne ustavi.

Zdaj mnoga trupla uporabljajo za selfije, kar je prav ostudno, nekaterim so nadeli vzdevke in služijo kot markacije.

Zeleni čevlji

Hoja mimo trupel je za marsikaterega alpinista najbolj travmatično doživetje med vzponom na vrh. Med najbolj poznanimi trupli, s katerimi se srečajo po poti, je truplo Tsewanga Paljorja (oziroma ostanki le-tega), in sicer je ime ta 'markacija' dobila po zelenih čevljih, ki jih je nosil. Paljor, mlad Indijec, je na višini 8.600 metrov obtičal 11. maja leta 1996, po tem ko se je ločil od skupine. Skoraj 20 let so vsi stopali čezenj, nato pa je truplo skrivnostno izginilo. Lokacije, kjer je dolgo ležalo truplo, se je prijelo ime Green Boots Cave.

David Sharp

Njegova smrt je povzročila veliko polemik, saj je šlo mimo njega, ko je umiral, proti vrhu in v dolino kar nekaj alpinistov. Nekateri so mu skušali pomagati, nekateri so mirno odkorakali mimo. Po nekaterih podatkih naj bi šlo mimo njega kar 40 alpinistov. Bil je še živ, ko mu je telo zmrzovalo, ud za udom so ledeneli. Nepokreten je sedel zgruden v jami, nato pa izdihnil. Številni naj bi mislili, da se nahajajo pri točki 'Green Boots' in se zato niso ustavljali. Nekdo naj bi naposled le slišal, da David stoka. Poskušal mu je pomagati, mu nudil kisik in ga dvignil, a je bilo prepozno.

Francys Arsentiev

Rancis je bila prva Američanka, ženska, ki se je na vrh povzpela brez kisikove bombole. To ji je uspelo 22. maja 1998, a njenega dosežka mnogi ne štejejo za kaj posebnega, saj se z gore ni nikoli vrnila. Po težki noči v kampu jo je mož pogrešil. Vrnil se je nazaj, da bi jo poiskal, na poti srečal alpinista iz Uzbekistana, ki mu je povedal, da so ji skušali pomagati, a so morali nadaljevati pot, saj jim je začelo primanjkovati kisika. Dva alpinista sta jo našla naslednji dan, bila je še živa, a v izjemno slabem stanju, ni se mogla več premikati. Umrla je v enakem položaju, kot so jo zapustili – leže na boku. Stara je bila 40 let. Njeno truplo so poimenovali 'Sleeping Beauty' (speča lepotica). Nekaj let so truplo srečevali vsi, ki so se vzpenjali na vrh, nato so ga prestavili nekoliko niže, stran s poti.

Malce stran od nje so našli vrv in sekiro za led njenega moža. Njegovo izginotje so pojasnili leto kasneje, ko so nedaleč stran našli njegovo truplo. Usoden naj bi bil padec, do katerega je prišlo, ko je skušal priti do svoje žene.

Everest, streha sveta, 8.848 metrov skalovja, ledu, snega, viharjev, mraza in redkega ozračja, naj bi nastal naj bi pred 60 milijoni let, kot posledica trka Indije in Azije in še vedno vsako leto ’zraste’ za nekaj milimetrov. Goro v Himalaji, ki leži na meji med Tibetom in Nepalom, so poimenovali po britanskem raziskovalcu Georgu Everestu, ki je prvi izmeril njegovo višino. Prva sta jo osvojila Novozelandec Edmund Hillary in šerpa Tenting Norgay, od davnega maja 1953 pa je nanjo stopilo že mnogo plezalcev.

Število žrtev narašča

V povprečju se vsako leto na goro povzpne nekaj sto alpinistov, 150 jih pripleza do vrha, 5 pa jih vzpon plača z življenjem. V vsej zgodovini vzponov so zabeležili več kot 235 smrtnih žrtev, polovica preminulih pa je za vedno ostala na pobočju. Do vrha vodi 18 smeri, alpinisti za vzpon v povprečju potrebujejo dva meseca, da se njihovo telo privadi ekstremni višini. Na vrhu Everesta je v ozračju 70 odstotkov manj kisika kot na morski gladini.

Največ alpinistov se ponesreči ob sestopu. Višina, pomanjkanje kisika, ekstremne vremenske razmere, hitrosti vetra, ki presegajo 300 km/h, temperature do –60 °C in utrujenost predstavljajo nevarno kombinacijo, ki se nemalokrat izkaže za smrtonosno. 55 oseb so zasuli plazovi, 55 jih je omahnilo v globino, 25 jih je zmrznilo, 9 jih je podleglo višinski bolezni, za 8 alpinistov je bil usoden infarkt, sedmerica je umrla zaradi izčrpanosti, 5 jih je prizadelo otekanje možganov, 22 vzrokov smrti je neznanih, 15 alpinistov pa je preprosto izginilo. Smrt je bila včasih še bolj zvesta spremljevalka alpinističnih odprav, saj je znašala smrtnost pred letom 1990 kar 37 odstotkov, v tem tisočletju pa se je zmanjšala na 4 odstotke. Upoštevajoč dejstvo, da se na vrh Everesta lahko povzpnete že za dobrih 20.000 evrov, je varnost alpinistov resnično napredovala.

Rekordni dosežki

1953 – Edmund Hillary in Tenzing Norgay se povzpneta na vrh.
1980 – Reinhold Messner sam osvoji vrh.
1978 – Japonka Junko Tabei kot prva ženska stopi na vrh.
1987 – Reinhold Messner ponovi vzpon brez dodatnega kisika.
1996 – Hans Kammerlander se po severni steni do vrha povzpne v 16 urah in 45 minutah.
2000 – Šerpa Babu Chhiri premaga južno steno v 16 urah in 56 minutah, leto poprej je na vrhu vztrajal 21 ur, leta 2001 pa je med fotografiranjem padel v ledeno razpoko in umrl.
2001 – 15-letni šerpa Temba Tsheri postane najmlajši človek, ki je osvojil Everest.
2013 – Japonec Yuchiro Miura v starosti 80 let in 223 dni postane najstarejši Zemljan na vrhu.
2001 – Erik Weihenmeyer kljub slepoti doseže vrh.
2000 – Appa Sherpa enajstič stopi na vrh.
1996 – Vrh osvoji 98 alpinistov, 15 jih izgubi življenje.
2000 – Davor Karničar opravi prvi spust s smučmi.
1975 – Kitajska odprava je štela 410 članov.
1993 – 10. maja je vrh doseglo 40 alpinistov.
1996 – 10. maja je snežni vihar terjal 8 življenj, 20 alpinistov pa je bilo težko poškodovanih.

Alpinist dnevno ’pokuri’ 40.000 Joulov energije (10.000 kalorij), med vzponom na sam vrh pa se ta količina še podvoji.

Šerpe so ljudstvo, ime pa se uporablja tudi za imenovanje pomočnikov, ki alpinistom prenašajo težko opremo. Šerpa se uporablja tudi kot priimek, večina šerp pa dobi ime po dnevih v tednu, na katere so se rodili.

Najmlajša smrtna žrtev Everesta je štela 20 let, ko jo je zasul snežni plaz, najstarejši alpinist pa je v 82. letu starosti med vzponom podlegel posledicam višinske bolezni.