Temačne skrivnosti ženske iz Hitlerjeve kadi

Millerjevo, rodila se je leta 1907 v Poughkeepsiju, ki je v mladosti delala kot fotomodel, nato pa postala vojna dopisnica, je neki njen prijatelj opisal, kot da je "ameriški svobodni duh, zavit v telo grške boginje". Slovela je namreč po svoji lepoti, s katero je omrežila številne moške, med drugim sta njenim čarom podlegla slovita Charlie Chaplin in Pablo Picasso. A Millerjeva ni bila le lepotica, ampak je bila inteligentna in sposobna ženska, verjetno ni naključje, da je bila ena od zgolj dveh žensk, ki sta kot dopisnici spremljali II. svetovno vojno, in ena redkih, ki so se podale v osvobojena koncentracijska taborišča. Posnela je fotografije, ki so prikazovale shirane preživele taboriščnike ter hudo pretepene nacistične paznike, ki jih rešujejo tisti, ki so bili malo pred tem njihove žrtve. Posnela je fotografije nacističnih družin, ki so naredile samomor, ko so se približevale zavezniške sile. To so fotografije, ki so javnosti že znane, sicer pa je nedavno prišlo na dan, da je Millerjeva zase obdržala na tisoče posnetkov, ki jih je našel njen sin Antony Penrose v hiši, kjer je živela vse do smrti, leta 1977, do starosti 70 let.

Nepojasnjen propad

Verjetno tudi te fotografije ne bodo mogle pojasniti tega, zakaj se je nadvse ustvarjalna in emancipirana ženska, ki je oboževala svoj poklic, odločila, da nenadoma odloži fotografski aparat ter se popolnoma posveti življenju gospodinje na deželi, kjer je večino svojega časa preživela, tako meni njen sin, "v stanju depresije in z zlorabo alkohola". Takšen propad ikone svojega časa poznavalci pripisujejo nediagnosticiranemu posttravmatskemu sindromu, ki je bil posledica vojnih grozot, ki jim je bila priča.

Pozirala je gola za svojega očeta

Razvpito fotografijo v kadi iz leta 1945 je posnel, kot že rečeno, njen spremljevalec na vojnih območjih, fotograf David Scherman, ki je bil v tistem času tudi njen ljubimec. A neka druga fotografija, na kateri je prav tako gola v kadi, bi lahko po mnenju biografov Millerjeve vsebovala razlago, zakaj je v poznejših letih trpela zaradi depresije. Posnetek je nastal leta 1930, ko je bilo Elizabeth 23 let, za objektivom pa je stal njen oče Theodore Miller, podobnih posnetkov pa je bilo še več, saj je redno pozirala gola za svojega očeta. Ta nenavadni odnos med očetom in hčerjo je prišel na dan na razstavi del umetnika Mana Raya, s katerim je Millerjeva tri leta ljubimkala, on pa je bil z njo dobesedno obseden. Ray je kmalu ugotovil, da ne more tekmovati s čustvi, ki jih njegova draga goji do svojega očeta. Ko ju je Theodore obiskal leta 1930 v Parizu, je naredil celo serijo njenih golih fotografij, kar se je Rayu zdelo precej nenavadno. Sam pa je posnel tudi serijo fotografij, na katerih je Millerjeva z očetom. Zakaj je to naredil, ni znano.

Pri sedmih letih žrtev posilstva

Antony, sin Millerjeve, je po njeni smrti začel pisati biografijo in ob tem odkril skrivnost, ki jo je odnesla s seboj v grob. Njena brata Erik in John sta namreč razkrila, da so Lee leta 1914, ko ji je bilo komaj sedem let, poslali k nekim družinskim prijateljem v New York, ker je bila takrat njena mama Florence v bolnišnici. Med bivanjem pri prijateljih so Lee posilili in okužili z gonorejo, ne ve se, kdo natančno je bil storilec. Dejanje namreč ni bilo nikoli prijavljeno, najbrž v strahu pred tem, da bi izbruhnil škandal. A še bolj kot ta odločitev je nerazumljivo obnašanje Elizabethinega očeta v tistem času. Theodore je bil inženir po izobrazbi, zaposlen pa je bil kot vodilni v neki tovarni v Poughkeepsieju. V podjetju naj bi zlorabljal svoj položaj tako, da je ljubimkal z delavkami. Kot piše Carolyn Burke, avtorica biografije o Millerjevi, naj bi imel moški več ljubic, zanimanje do svoje žene pa naj bi pokazal le takrat, ko je želel, da zanj pozira gola v umetniške namene. Nedolgo po tem, ko je bila Lee posiljena, je njen oče, ki mu je takrat bilo 43 let, začel fotografirati tudi njene akte. Prvo fotografijo je posnel komaj dva tedna po njenem osmem rojstnem dnevu, Lee stoji v snegu gola, obute ima copate. To nenadno zanimanje za hčer je vzbudilo nekaj sumov, da je posiljevalec prav Theodore, a sin Millerjeve ugotavlja, da ni nobenih dokazov v to smer. ''Te fotografije so vsekakor kršitev običajnih vezi med staršem in otrokom. A čeprav ta odnos ni bil normalen, mislim, da ni bil škodljiv,'' piše Penrose. Ravno nasprotno, pravi, te fotografije naj bi bile poskus očeta, da okrepi skrušeno samozavest hčerke. ''Prepričan sem, da ji je hotel povedati, da vedo za njeno bolezen. A da je še vedno lepa in čista oseba.'' A ta razlaga ne pojasnjuje dejstva, da je Theodore prepričal tudi Leejine sošolke, da so se slekle pred objektivom.

Leto 1927 je pomenilo preobrat v njenem življenju, saj se je začela zanimati tudi za delo za fotografskim objektivom, začel jo je zanimati položaj opazovalca. A tako v vlogi modela kot fotografinje ji je njena lepota močno pomagala, saj je imela podporo vplivnih moških. Tako je bil med njenimi oboževalci takrat 18 let starejši Charlie Chaplin, pa tudi sicer se je dobro počutila v družbi starejših moških. Leta 1929, ko je odpotovala v Pariz, je zahtevala, da postane takrat 39-letni Man Ray njen učitelj fotografije. Ray je takoj privolil v to in Lee je postala njegova muza, obseden je postal s tem, da je delal fotografije, na katerih je bila Lee predstavljena skozi posamezne dele telesa, na primer prsni koš brez glave ali noge, med katerimi so cirkuški pritlikavci. A s tem je Ray le še utrdil njen občutek iz otroštva, da je njeno telo platno, na katerega drugi projicirajo svoje fantazije, ugotavlja biografinja Millerjeve.

Moški so bili nori nanjo

Leta 1932 je Lee zapustila Raya in odpotovala nazaj v New York, kjer je imela razmerje s 16 let starejšim egiptovskim aristokratom Azizom Elouijem Beyem. Takrat je že bila iskana fotografinja za portrete. Od takrat je minilo še deset let, preden je odkrila svojo pravo strast, in sicer vojno dopisništvo. Do takrat se je poročila z Elouijem Beyem in ločila od njega ter začela razmerje s sedem let starejšim bogatim britanskim umetnikom Rolandom Penrosejem. S slednjim sta leta 1937 kot par odšla na počitnice v Francijo, kjer jo je Penrose predstavil Pablu Picassu. 57-letni umetnik je to poletje ustvaril šest portretov Millerjeve, na enem od teh ima tretje oko med nogami, kar naj bi govorilo o intimnem razmerju, ki naj bi ga imela. Le nekaj mesecev pred začetkom druge svetovne vojne je dokončno zapustila egiptovskega soproga in se preselila k Penroseju. Takrat je bila odločena, da je konec njene vloge seksualnega objekta.

Našla je svojo "moč"

Fotografija v Hitlerjevi kadi je morda na prvi pogled nasprotje njene odločitve, a dejstvo je, da sta se s Schermanom fotografirala izmenično, tudi on je bil gol v kadi in bil s tem tudi on objekt. V tistem času se je Millerjeva, podkrepljena z vlogo vojne dopisnice, odločno postavljala ob bok svojim moškim kolegom. Kar jo je nekoč tudi pahnilo v težave, saj je prekršila pravilo, da ženske dopisnice ne smejo v bližino bojnih črt, ko je sledila ameriškim vojakom v zadnjem napadu na nemške čete v francoskem mestu St. Malo. Zaradi tega jo je ameriška vojska za kratek čas aretirala. A kljub takšnim pripetljajem je bilo očitno, da je svoje poslanstvo našla prav v vojnem dopisništvu.

Nekaj jo je ustavilo

A kljub temu je leta 1949 po selitvi na domačijo v Sussexu s soprogom Rolandom, poročila sta se dve leti prej, vse fotografije odnesla na podstrešje, o vojni je komaj kdaj spregovorila. Njena biografinja ugotavlja, da je poleg adrenalina in dogajanja zagotovo pogrešala spoštovanje vojakov in moških kolegov. Ob tem je treba vedeti, da se je kot deklica naučila, da lahko pridobi naklonjenost očeta s tem, da odvrže "cunjice". Na vojnih območjih pa so jo moški prvič v življenju spoštovali zaradi njenega dela, in ne zaradi njenega videza. Zato je moralo biti po mnenju Burkejeve privajanje na vsakdanje življenje pravi izziv, glede na to, da je vedno govorila, da bi "raje posnela fotografijo, kot da je fotografija ona sama".