S čim je Japonska napadla ZDA

Preprosto …

Japonci so posebne papirnate balone s premerom 10 metrov napolnili z vodikom, jih opremili s 15-kilogramskimi pehotnimi bombami in 20 kilogrami zažigalnih bomb. Z otoka Honšu so smrtonosni tovor pošiljali v zrak. Na primerni višini je zračne popotnike zajel čezoceanski zračni tok, ki jih je ponesel čez Pacifik. Opremili so jih s posebnim krmilnim sistemov z višinomerom, ki je med popotovanjem nadziral višino leta – baloni so se v sončni svetlobi razširili in dvignili, v mraku pa skrčili in izgubili višino. Če se je plovilo spustilo pod višino devet kilometrov, je nadzorni sistem samodejno odvrgel dve vreči peska, če pa se je balon dvignil nad višino 11,6 kilometra, je poseben krmiljeni ventil izpustil nekaj vodika. Po treh dneh, toliko časa naj bi trajala 8000 km dolga pot čez Pacifik, je plovilo samodejno odvrglo smrtonosni tovor in ob tem prižgalo vžigalno vrvico. Ta je čez 84 minut aktivirala eksploziv, ki naj bi poškodoval ljudi, infrastrukturo in zanetil uničujoče požare.

Proti Ameriki je poletelo 9300 takšnih balonov, po japonskih izračunih pa naj bi jih cilj doseglo približno 10 odstotkov. Američani so jih v 18 zveznih državah opazili in odkrili 300, nekaj jih je doseglo Kanado in Mehiko, dva pa sta se celo vrnila na Japonsko. Operacija se je začela novembra 1944, ko so izkoristili močne jesenske vetrove. Japonska propaganda je sicer poročala o veliki gmotni škodi, ogromnih požarih in 10.000 človeških žrtvah, resnica pa je bila popolnoma drugačna – ubili so šest ljudi (nosečo žensko in pet otrok, ki so po naključju naleteli na strmoglavljeni balon) in povzročili nekaj manjših gozdnih požarov ter gmotne škode. Ameriška administracija je cenzurirala vsakršna poročanja o teh zračnih incidentih, da Japoncev ne bi spodbudili k dodatnim napadom. Ti so zaradi neučinkovitosti in visokih stroškov z operacijo prenehali spomladi 1945.

Ideja ni bila nova

Podobnih zračnih napadov so se posluževali Britanci. V obdobju med letoma 1943 in 1945 so se na podoben način lotili Nemčije. V zrak so poslali skoraj 100.000 balonov – polovica je nosila devet kilogramov zažigalnega eksploziva, polovica pa jeklene žice, ki naj bi povzročale kratke stike na daljnovodih. Zaradi krajše razdalje so leteli na višinah do pet kilometrov, s preprostim krmilnim sistemom pa je bila njihova izdelava poceni in je za posamezni balon znašala 80 evrov.

Bili so precej bolj uspešni od Japoncev, saj so zabeležili gozdne požare v bližini Berlina in Tilsita, izpad elektrike v bližini Leipziga, kratek stik je zanetil požar v transformatorski postaji, predvsem pa so baloni povzročali sive lase nemškim letalskim silam, ki so se jih lotili z vojaškimi lovci. Britanski napadi so zahtevali tudi zavezniške žrtve – na Švedskem je balon povzročil izpad električne železniške signalizacije, kar je vodilo v trčenje dveh vlakov. Britanci so zadnji balon proti Nemčiji poslali 4. septembra 1944.

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!