Predvidel je eno najhujših nesreč v zgodovini človeštva

Titanik se je potopil 14. aprila 1912. Navkljub splošnemu prepričanju Titanik nikoli ni bil v resnici opisan kot nepotopljiv niti se ni kot takšen obravnaval med posadko ali potniki. Sicer je obstajal priročnik, ki je ladjo opisoval kot praktično nepotopljivo, vendar ni bil nikoli uradno izdan.

Uradno poročilo glede potopitve Titanika je, da se je potopil zaradi trčenja v ledeno goro in zaradi velike hitrosti, ki jo je pri tem ladja imela. Titanik naj bi ob trčenju vozil s približno 23 vozli, kar je približno 44 kilometrov na uro. Strokovnjaki ugotavljajo, da bi Titanik morda "preživel", če ne bi spremenili smeri in bi raje čelno trčili v ledeno goro. Titanik je bil namreč narejen tako, da se je lahko obdržal na vodi s štirimi predelki pod vodo. Zaradi knjig in filmov se je nesreča vpisala globoko v zavest ljudi kot najhujša pomorska nesreča, a je po številu smrtnih žrtev, umrlo je namreč okoli 1.500 ljudi, šele na petem mestu, če izvzamemo potope ladij med vojnami.

Prav nenavadno naključje se je pripetilo ameriškemu pisatelju Morganu Robertsonu. Leta 1898, približno štirinajst let pred katastrofo ladje Titanik, je namreč napisal roman, ki opisuje transoceansko križarko z imenom Titan, ki se je potopila zaradi trčenja z ledeno goro. Tudi v romanu je bilo veliko smrtnih žrtev, predvsem zaradi pomanjkanja rešilnih čolnov. Kasneje je napisal knjigo Beyond the Spectrum, v njej je opisal futuristično vojno, v kateri so letala nosila tako imenovane "sončne bombe", ki so lahko uničile celotna mesta. V romanu se vojna začne tako, da Japonci napadejo oporišče na Havajih, kar se je leta 1941 tudi v resnici zgodilo.

Nekako preroške misli je imel tudi eden od pionirjev raziskovalnega novinarstva, William Thomas Stead, ki je večkrat dejal, da bo umrl zaradi linčanja ali utopitve. Stead je bil angleški novinar in urednik ter eden najbolj kontroverznih oseb viktorijanske dobe. Bil je velik zagovornik sveta brez vojn, zagovornik pravic žensk, pravic posameznika in borec za revne ter zatrte. A vendar je večinoma znan po tem, da je eden izmed 1.500 žrtev potopitve Titanika. Stead se je vkrcal na ladjo, da bi se v ZDA udeležil mirovnega kongresa. Čeprav bi se lahko vkrcal na rešilne čolne, je raje pomagal drugim. Eden od očividcev ga je še videl, kako je visel s splava. Njegovega trupla niso nikoli našli. Kasneje se je še izkazalo, da bi Stead tisto leto prejel Nobelovo nagrado. Podobno kot Robertson je tudi Stead napisal zgodbo o ladji, ki se je potopila zaradi trčenja z drugo ladjo, pri tem pa je bilo veliko smrtnih žrtev zaradi pomanjkanja rešilnih čolnov. Leta 1892 pa je napisal še zgodbo z naslovom From the Old World to the New, v kateri opisuje, kako se je potopila ladja, ki je trčila v ledeno goro.