Posiljeval je žive in mrtve...

Theodore Robert Bundy je bil izjemno nadarjen in perspektiven mladenič, ki pa je v študentskih letih začel uničevati življenja lepih mladih žensk. Izkazal se je za karizmatičnega serijskega morilca. Njegova podoba je imela dva povsem različna obraza, kar mu je pomagalo, da je dolga leta slepil svoje najbližje in sodelavce.

Potem, ko je Ted Bundy preživel romantični konec tedna na smučanju s svojo staro ljubeznijo Stephanie, je začel postajati vse bolj hladen do svoje nekajletne partnerice Liz. Izogibal se je pogovorom o poroki, prihodnosti in vse več časa preživljal v službi. Do konca leta 1973 mu je uspelo dvojno ljubezensko življenje organizirati tako, da je lahko večino časa svobodno in sproščeno preživljal s Stephanie. Večkrat je prišla v Seattle, vodil jo je na romantične večerje v različne prestižne restavracije in užival v njeni družbi.

V začetku leta 1974 pa je Stephanie začutila, da se je nekaj začelo spremenjati. Ted je postajal vse manj ljubeč. Prenehal je govoriti o poročnih načrtih. Priznal ji je, da je imel afero z drugo žensko, postajal je hladen, kliničen, ni mu bilo več mar za njuno razmerje. Za božič je ni kupil niti darila. Čeprav se je na vso moč trudila, da bi izvedela vzrok njegove nenadne spremembe v odnosu do nje, Stephanie ni mogla ugotoviti, zakaj je Ted postal tako hladen do nje. Preprosto ji ni pustil blizu. Ko je po novem letu odpotovala nazaj v San Francisco, je deloval olajšan, da se je je znebil. Februarja leta 1974 ga je poklicala in jezno zahtevala pojasnilo, a je Ted preprosto samo odložil slušalko. V tistem trenutku se je odločila, da z njim nikoli več ne bo spregovorila niti besede.

Začetek nočne more

V prvih šestih mesecih leta 1974 je iz univerzitetnih kampusov v Washingtonu, Oregonu in Utahu izginilo osem mladenk. Če bi primerjali njihove fotografije, bi lahko hitro ugotovili, da so si bile vizualno zelo podobne. Vse so bile manjše rasti, privlačenga videza in vse so imele dolge lase s prečko na sredini. Vsaka izmed njih je bila na las podobna Stephanie Brooks in iz tega lahko sklepate, kdo je bil morilec: Ted Bundy. Seznam pogrešanih deklet se je iz meseca v mesec podaljševal, morilec pa nikoli ni pustil nikakršne sledi. Dejansko je bil vsak nov napad še nekoliko bolj dovršen od prejšnjega. Dekleta so bila ugrabljena v javnosti – kot da bi ugrabitelj izzival preiskovalce, naj ga poskušajo zaustaviti.

Bundy se je po pričevanju preživelih žrtev predstavljal kot privlačna in karizmatična oseba, ki je bila sposobna pridobiti zaupanje svojih žrtev. Do deklet je pristopil na javnih krajih, zaigral poškodbo, nezmožnost ali pa poosebil avtoritativno uradno osebo. Pri svojem delu je uporabljal obširno znanje metodologijo državnih služb za pregon kriminalitete in se na ta račun spretno izogibal identifikaciji ter prijetju. Njegov brilijanten um ga je naredil mojstva v plenjenju, saj so bile njegove ugrabitve načrtovane vsaj tako dobro kot vojaške akcije. Za Bundyja je bilo vse v znamenju nadzora. Trdil je, da ga nikoli niso vodili strast, maščevanje ali sovraštvo. Žrtve so ga prvilačile in jih je želel imeti v lasti, jih nadzirati. Zanj posilstvo ni bilo dovolj. Da bi jih resnično imel v lasti, jih je moral ubiti in v nekaterih primerih je celo užival določene dele njihovega telesa, da bi resnično postal eno z njimi. Veliko njegovih žrtev je imelo sledove udarcev na prsih, zadnjici, praktično na vseh delih telesa. Ena med njimi je bila tako hudo pretepena po oprsju, da je njena bradavica preprosto odpadla.

Bil je pametnejši od preiskovalcev

Bundy ni vedno čakal na priložnost, da bi ženske ujel na ulici. Pogosto je vlamljal v domove, razbijal vrata, vse z namenom, da bi posilil ter umoril mlade ženske. V noči na 4. januar leta 1974 je denimo vlomil v kletno sobo 18-letne študentke, jo onesvestil s kovinsko palico in jo brutalno posilil. Spolno jo je zlorabil celo z zrcalom in jo nato pustil ležati v mlaki krvi. Preživela je, a je bila že v komi, ko so jo našle sostanovalke. Imela je trajne poškodbe možganov.

Za svoje metode napada je izbral pretepanje in davljenje žrtev, dve dokaj tihi tehniki, ki se jo lahko doseže z gospodinjskim orodjem. Bundy se je striktno izogibal strelnemu orožju, povzročanju hrupa in ostalim prijemom, ki so puščali kakršnekoli dokaze. Bil je zelo moder in v zelo kratkem času je pregledal okolico in našel varne točke, kjer se je lahko skril in tam mučil žrtve. Šele v intervjuju v osemdedestih letih prejšnjega stoletja je priznal celotno razsežnost njegove spolne deviantnosti. Povedal je, da je potem, ko je svoje žrtve posilil in umoril, rad preživel noč s truplom, ki ga je iznakazil. Tudi po smrti jih je spolno zlorabljal in jih tudi pozneje še večkrat obiskal mesta, kjer jih je odvrgel ter se spolno izživljal nad njimi, dokler niso bila preveč razgrajena oziroma dokler jih niso našle divje živali. Bundy je obdržal glave 12 svojih žrtev – obesil jih je na žico, jim pral lase, jih ličil in jih uporabljal v spolne namene.

Od ugrabitve do ugrabitve je Ted postajal vse bolj pogumen, čutil je vse večjo moč in nadzor. Ne samo, da je potencialnim žrtvam svobodno povedal svoje ime, ugrabitve je izvajal ob koncih tedna, ob dnevni svetlobi in v množici ljudi. Jasno je, da se je počutil nepremagljivega. Ničesar ni bilo, kar bi uradniki kazenskega pregona lahko storili, da bi ga zaustavili. Bil je preveč pameten zanje. Na podlagi izjav očividcev je policija izdelala fotorobota ugrabitelja. Sliko so razdelili podolgem in počez po zvezni državi.  Na podlagi namigov javnosti, je policija pripravila seznam potencialnih osumljencev po imenu Ted. Tudi Bundy je bil med več kot dva tisočimi na tem seznamu.

Iz Washingtona v Utah

Sredi leta 1974 se je Ted preselil v Salt Lake City z zvezni državi Utah, kjer se je vpisal v pravno šolo. Takoj si je zagotovil skužbo v varnostni službi na univerzi in kmalu začel tudi svoj ubijalski pohod. 2. oktobra je iz majhnega mesteca Holladay blizu Salt Lake Cityja izginila 16-letna Nancy Wilcox. Odpravila se je do trgovine, da bi si kupila sladkarije.Nazadje jo je priča videla, kako je vstopila v svetlo rjavega Volkswagnovega hrošča. Nato se je za njo izgubila vsakršna sled. Vnovič je Ted udaril že 18. oktobra. Tokrat je bila žrtev hčerka načelnika policije v Midvalu. Tretja žrtva v Utahu je bila 17-letna Laura Aime iz mesteca Lehi, južno od Salt Lake Cityja. Bilo je na dan čarovnic, 31. oktobra. Laura je bila falirana srednješolka, ki se je potem, ko so jo izključili, odselila od doma in se nastanila pri prijateljih. Dogajanje v lokalnem baru jo je dolgočasilo, zato se je kmalu po polnoči peš odpravila proti domu. Nikoli več je niso videli.

Manj kot mesec dni pozneje je Ted ugrabil 18-letno dekle iz lokalnega nakupovalnega središča. Predstavil se ji je kot policist in jo prosil, če lahko za trenutek stopi z njim, da preveri njene dokumente. Na srečo se je uspela rešiti iz njegovega avtomobila le nekaj trenutkov zatem, ko ji je nataknil lisice na eno od njenih zapestij. Razočarani Ted je hitro speljal in se odpravil v nekaj kilometrov oddaljeni Viewmont High Schol, kjer je potekala šolska produkcija. Ugabil in ubil je 17-letno Debbie Kent. Leta 1975 je Ted našel novo območje za ubijanje – Colorado. Kot kaže je tudi tam umoril vsaj pet žensk v obdbobju šestih mesecev, njihova trupla pa pokopal v bizarne grobove v gorovju Taylor Mountains.

Ujet, a ne za dolgo

16. avgusta leta 1975 je policija v zgodnjih jutranjih urah končno prišla na sled Tedu Bundyju. Manjši prekršek v prometu je vodil do preiskave njegovega avtomoblia, v katerem so našli komplet orodja za vlamljanje, lisice in vrv. Oblasti so te najdbe kmalu lahko povezale z nasilnimi ugrabitvami ter podale kazensko ovadbo. Grozilo mu je do petnajst let zaporne kazni. Ted je bil trdno prepričan, da se bo na sojenju branil sam, s tem pa so mu morali omogočili dostop do pravne knjižnice Aspen, kjer je pripravljal svoj zagovor.

Na poti do pravne knjižnice se je 7. junija leta 1976 uspel izmuzniti skozi okno v drugem nadstropju in pobegniti. Odšel je do lokalnega rečnega obrežja in slekel svojo priporniško obleko, pod katero je imel oblečena druga oblačila. Nato se je mirno odpravil nazaj do središča mesta. Ker je policija postavila blokade, se je moral za nekaj časa pomešati v množico: znašel se je in si medtem, ko je policija preiskovala vsak delček okolice, čas krajšal ogledovanjem ponudbe po trgovinah. To je bil klasični Bundy. Po tednu dni na begu so ga ponovno ujeli, a se jim je samo šest mesecev pozneje ponovno izmuznil. 

Splezal je skozi luknjo, ki jo je naredil v stropu celice. Da je lahko ušel na prostost, je shujšal 13 kilogramov in tako uspel splezati skozi ozko odprtino. V priporu so šele 15 ur po pobegu ugotovili, da ga ni več. Tako so mu olajšali delo in mu dali prednost pri iskanju. Ted se je tokrat odločil izogniti možnosti, da bi ga ponovno prijeli, zato se je odpravil na Florido. Nastanil se je v bližini floridske državne univerze. Več kot leto dni je uspel obvladati svojo potrebo po posiljevanju in ubijanju, 14. januarja 1978 pa so demoni v njem ponovno prevzeli nadzor. Vlomil je v žensko študentsko društvo Chi Omega in za seboj pustil dve mrtvi in dve hudo pretepeni ter posiljeni dekleti.

Staršem žrtev je v zameno za milejšo kazen ponujal ...

V naslednjih tednih je Ted nadaljeval svoj divji ubijalski pohod. 9. februarja je ugrabil in ubil 12-letno Kimberly Reach, Njeno truplo je odvrgel na prašičjo farmo. Umoril je tudi 12-letno Lynette Dawn Culver, ki jo je zvabil z njene srednje šole, jo ugrabil, odpeljal v svojo hotelsko sobo, jo posilil, nato pa jo utopil v banji in njeno truplo odvrgel v reko Pocatello. Kmalu zatem je nameraval ugrabiti še eno. Ta punca, hčerka policijskega detektiva, je policiji pomagala pri izdelavi zelo podrobnega fotorobota in prav to je, poleg številnih napak, ki jih je Ted naredil pri svojem 'delu', pripeljalo do njegove ponovne aretacije 15. februarja leta 1978.

Tokrat zanj ni bilo več možnosti pobega. Po dolgotrajnem in mučnem sojenju, v času katerega je ves čas zatrjeval, da je nedolžen, je bil Ted spoznan za krivega. Obsejen je bil s tremi smrtnimi kazni v dveh ločenih sojenjih na Floridi na oddelku za umore. Še desetletje zatem je ves čas vlagal pritožbe zoper sodniško odločitev. Kot da družinam svojih žrtev ni povzročil že dovolj gorja in bolečine, je poskušal manipulirati z njimi, da bi ga rešili pred električnim stolom. Njegovo življenje je bila prioriteta, zato je pritiskal na družine, naj sodniku na Floridi pošljejo pismo in prosijo za bolj milo kazen – dosmrtni zapor. V zameno jim je bil pripravljen končno povedati, kje je odvrgel telesa njihovih otrok.

A nič ni pomagalo. 24. januarja leta 1989 je bil poslan na električni stol v zapor Raiford na Floridi. Po več kot desetletju zanikanja svojih dejanj je tik pred svojo usmrtitvijo priznal, da je zagrešil več kot 30 umorov v obdobju med letoma 1974 in 1978. Toda pravo število žrtev bo verjetno ostalo neznano za zmeraj. Različni raziskovalci špekulirajo, da je Bundy umoril okoli 100 žensk, nekateri med njimi omenjajo tudi večje številke. Bundy je občasno z različnimi špekulacijami podpihoval dejstva okoli številke svojih žrtev. Ko so agentje FBI-ja prišli do končnega števila 36 žrtev, se je Ted odzval z izjavo:˝Dodajte še eno številko in imeli boste prav.˝ Leta pozneje se je Bundy zaupal odvetnici odvetnici Polly Nelson, da je točna številka njegovih žrtev 35.

Sam sebe je imel za 'najbolj hladnokrvnega prasca' na svetu

Pisateljica Ann Rule, ki je napisala biografijo Ted Bundy, ga je opisala kot sadističnega sociopata, ki je zadovosljstvo lahko doživel le ob bolečini sočloveka in občutku popoldne kontrole nad njim. Bundy je sam sebe opisal kot najbolj hladnokrvnega ˝prasca˝, ki ga je svet kadarkoli videl. Odvetnica Ted-a Bundy-ija Polly Nelson pa ga označila za golo definicijo brezsrčnega zla. Ne glede na vse te negativne lastnosti pa je Ted pred smrtjo užival sloves prave legende. Njegova priljubljenost je iz dneva v dan naraščala, vse več je imel predvsem oboževalk ženskega spola, ki so se zaljubila vanj in mu pošiljala strastna ljubezenska pisma. Očitno so pozabile, da je prav ta človek eden najbolj hladnokrvnih serijskih morilcev v zgodovini človeštva.

Ted Bundy je bil zagotovo eden najbolj zloglasnih serijskih morilcev v zgodovini Združenih držav Amerike. Danes, desetletja po njegovi usmrtitvi, ga mnogi ohranjajo v spominu kot markantno osebnost, kot osnovno sliko okrutnega serijskega morilca. Njegova zgodba je pravzaprav paradoks. V njegovi preteklosti ni bilo nikakršnih znakov deviantnega vedenja, ki bi se kazalo v nenasitni strasti do krvi. Pravzaprav je bil na poti do brilijantne kariere na drugi, pravi strani zakona – kot tožilec.