Po več kot 60 letih se še vedno ne morejo vrniti domov

Nivo sevanja na nekaterih predelih otočja je po več kot šest desetletjih še vedno skoraj dvakrat večje od sevanja, ki je še sprejemljivo za življenje, navajajo v novi študiji ki so jo opravili na univerzi Columbia in jo predstavili v publikaciji Proceedings of the National Academy of Sciences. 

Med letoma 1946 in 1958 so ZDA na Marshallovih otokih verigi atolov v Pacifiškem oceanu s populacijo okoli 52.000 prebivalcev, testirale 67 jedrskih orožij. Najmočnejša vodikova bomba, ki so jo odvrgli nad atolom Bikini (tega sestavlja kar 23 otokov) leta 1954, znana kot 'Bravo shot', je imela moč eksplozije 15 megaton in je bila tisočkrat močnejša od bombe, ki so jo odvrgli na Hirošimo. Sunek je bilo čutiti tudi 200 kilometrov daleč, šestkilometrska ognjena krogla pa je za seboj pustila kilometer in pol širok in 73 metrov globok krater. Ljudi, ki so nekoč tam bivali, so že leta 1946 preselili z otočja, ki je do sedaj še vedno neposeljeno. Nekateri so se vmes že vrnili v svoje domove, a so morali zaradi prevelikega sevanja znova zapustiti otočje.

Raziskovalci so ugotovili, da radioaktivne snovi na atolu Bikini še vedno proizvajajo skoraj dvakrat toliko sevanja, kolikor naj bi bilo sprejemljivo za življenje. Na nekaterih predelih je doza sevanja še vedno kar 6-kratna. Leta 1958, ko so uradno prenehali s testiranji na otočju, so ZDA financirale 45 milijonov dolarjev vreden program 'čiščenja', v sklopu katerega naj bi očistili 60 prizadetih otokov in omogočili prebivalcem, da se vrnejo, a so ugotovili, da so posledice testiranj trajne. Otočanom so nekaj časa izplačevali odškodnine (tožnikom so dodelili dve milijardi dolarjev odškodnine), a je sklad presahnil. Skupaj z domovi so prebivalci ostali tudi brez svoje kulture, načina življenja, tradicionalnih navad in še vedno iščejo zadoščenje.