Bila je druga najlepša na svetu, a doletela jo je tragična usoda

Nikica Marinović se je rodila leta 1947 v Dubrovniku, v skromnem domu ribiča in gospodinje. Vzgajana je bila v konservativnem slogu in kot zgledna katoličanka redno hodila k maši ter zakramentom. Sredi leta 1965, ko je obiskovala srednjo ekonomsko šolo v Dubrovniku, jo je na cesti ustavila urednica ženske revije Bazar in jo povabila na tekmovanje za miss Jugoslavije.

Omenjeno lepotno tekmovanje je bilo v socialistični državi novost, saj je pobudo zanj prav tistega leta, ob pomoči znanega novinarja Pavla Lukača, dal britanski veleposlanik v Beogradu. Jugoslovanski politiki so tekmovanju hitro prižgali zeleno luč, licenco za organizacijo pa je dobila ženska revija Bazar.

Doma z lahkoto osvojila naziv najlepše, v svetu jo je prehitela samo Indijka

Ker urednica revije med prijavljenimi dekleti ni našla takega, ki bi lahko konkuriralo lepoticam po svetu, se je sama odpravila na lov za bodočo miss sveta. V Dubrovniku je naletela na mlado Nikico, ki je bila nad idejo, da se predstavi, navdušena, skupaj z urednico pa sta nato prepričali še njene močno konservativne starše. Ko je Nikica z lahkoto pometla z vso konkurenco v državi, jima verjetno ni bilo žal, da sta hčerki dovolila nastopiti. A tu se je njena zgodba o uspehu šele pričela.

Nikica je bila prva predstavnica Jugoslavije na izboru za miss sveta. Leta 1966 je v londonski dvorani Royal Albert Hall zastopala cvet jugoslovanske lepote in navdušila tako občinstvo kot tudi žirijo. Na koncu se ji je zmaga za las izmuznila – po prepričanju mnogih samo zato, ker ni bila pripravljena takoj po koncu tekmovanja odpotovati v Vietnam in obiskati ameriških vojakov, ki so se tam borili proti komunističnemu režimu.

Iz Dubrovnika v Beograd

Obiskovalci dogodka naj bi odločitev žirije sicer glasno izžvižgali, saj naj bi si želeli, da zmaga predstavnica Jugoslavije, ne Indijka Reita Fario, ki ji je na koncu pripadla krona najlepše. A tudi lenta prve spremljevalke in s tem druge najlepše Zemljanke je bila za Nikico in Jugoslavijo tako kot zmaga in veselje ob njeni vrnitvi v domovino je bilo nepopisno. Upravičeno, saj je bila edina predstavnica Jugoslavije, ki se je na največjem in najprestižnejšem lepotnem tekmovanju uvrstila tako visoko. Njen dosežek je po razpadu Jugoslavije, leta 1995, ponovila le miss Hrvaške Anica Martinović, ki se je v domovino prav tako vrnila z nazivom druge najlepše na svetu. Prehitela jo je samo Venezuelka Jacqueline Aguilera.

Leto po osvojitvi naziva druge najlepše na planetu se je Nikica iz rodnega Dubrovnika preselila v Beograd, kjer se je ukvarjala z manekenstvom. Vztrajno je zavračala vse, ki so ji ponujali igralsko kariero in zvezdniško življenje. Raje se je odločila za modno delo v domovini, kjer so jo častili kot boginjo. Delala je kot manekenka, fotomodel, delila modne ter lepotne nasvete za revije in televizijske oddaje. Bila je skromna, plašna, ponosna in preprosto lepa, s svojim nasmehom pa je omrežila prav vsakega, se spominjajo tisti, ki so jo poznali in delali z njo.

Sreča v poslu, nesreča v ljubezni

Kariera prelepe Nikice je torej cvetela, manj sreče pa je imela v zasebnem življenju. Poročena je bila dvakrat: prvič z 10 let starejšim beograjskim plejbojem in režiserjem Vukom Vučem, drugič s 14 let starejšim režiserjem Zdravkom Šotro. S prvim je zdržala manj kot štiri leta in soprogu v tem času rodila sina Đorđeja, z drugim je sreča trajala nekoliko dlje, v osmih letih zveze pa se jima je rodil sin Mark.

Leta 1980 se je Nikica še drugič ločila in svoje življenje zatem v celoti posvetila otrokoma ter vodenju modnega butika na glavni beograjski promenadi Knez Mihailova, ki je (tudi na račun njene udeležbe na svetovnem lepotnem tekmovanju) odlično posloval. Čez nekaj let je Nikica izginila neznano kam. V javnosti so se pojavila ugibanja, da je padla v kremplje depresije, a potrditi tega ni mogel nihče: družina se je namreč zavila v molk, s prijatelji pa je lepotica prekinila vse stike.

Tragičen konec

11. novembra leta 2008 je kot strela z jasnega udarila novica, da je Nikica Marinović naredila samomor. Za nekoč drugo najlepšo Zemljanko naj bi bil usoden smrtonosni odmerek uspavalnih tablet, v stanovanju pa naj bi jo mrtvo našel mlajši sin Mark, sicer režiser na srbski televiziji RTS. Nikičine posmrtne ostanke so upepelili, na beograjskem pokopališču pa so se od nje poslovili samo starši in sinova. To naj bi bila namreč njena želja, prav tako naj bi si želela tudi, da njen pepel raztrosijo po morju okoli rodnega Dubrovnika. S tem naj bi se ji uresničili življenjski želji: vrniti se domov in biti svobodna.