Malo nervozni Brryan Jackson je pred tedni vstopil v sodno dvorano, kjer je že čakal moški, oblečen v zaporniška oblačila. Čeprav se nista videla, odkar je bil otrok, je jasno vedel, da tam sedi Bryan Stewart, njegov oče. Mladenič je v sodni dvorani sodišča v ameriški zvezni državi Missouri sedel na prostor za priče, da bi povedal zgodbo svojega življenja v upanju, da bo pomagala očeta obdržati za rešetkami. Šlo je namreč za razpravo, ki je odločala o tem, ali bodo Stewarta pomilostili in ravno Jacksonovo pričanje bi bilo lahko pri tem odločilno. S pogledom, čvrsto usmerjenim pred sebe, je Bryan začnel pripovedovati žalostno zgodbo svojega otroštva.
Vse samo zato, ker ni želel plačevati preživnine?
Njegova starša sta se spoznala v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja med usposabljanjem za vojaške zdravnike. Sredi leta 1991 je mama zanosila. »Ko sem se rodil, je bil oče zelo vznemirjen in vesel, vse pa se je spremenilo, ko je odšel v vojno. Potem, ko se je vrnil s Savdske Arabije, je imel povsem drugačen odnos do mene,« je Brryanovo pričanje povzel britanski BBC. Steward naj bi pričel dvomiti, da je Brryan njegov sin, zaprosil je za DNK test očetovstva, postal je nasilen do svoje soproge.
Ko je imela ta končno vsega dovolj in ga je zapustila, so se začele težave zaradi neplačevanja preživnine. »Tvoj otrok ne bo dočakal petega rojstnega dneva. Ko te bom enkrat zapustil, ti ne bo ostalo nič mojega,« naj bi svoji sedaj že nekdanji soprogi večkrat zabrusil Stewart, ki je v času razhoda ravno začel delati kot laborant in se je vsakodnevno srečeval z vzorci okužene krvi. Na skrivaj jo je začel nositi domov in se občasno pošalil: »Ko se odločim koga izmed vas okužiti z enim od teh virusov, nihče ne bo vedel, kaj ga je zadelo.«
Še preden je Brryan dopolnil leto dni, sta njegova starša prekinila vse stike. A ko je zaradi napada astme štiriletni malček pristal v bolnišnici, je mama obvestila očeta o tem, da je otrok zbolel. »Predpostavljala je, da bi želel oče vedeti, da mu je sin bolan,« je pričal Brryan. Na materin klic so se oglasili očetovi sodelavci in ko jih je prosila, naj mu predajo sporočilo, da je njegov sin bolan, so se čudili, saj naj bi jim Bryan povedal, da nima otrok.
Bolezen je izkoristil za to, da ga je okužil
Na dan, ko bi morali malega Brryana odpustili iz bolnišnice, se je oče vendarle pojavil. »Ni si želel stikov z otrokom, zato so bili vsi presenečeni, ko se je pojavil v bolnišnici,« je dejal sin na pričanju. Mamo je poslal v bolnišnično kavarno, češ da si želi nekaj trenutkov preživeti sam s sinom. Ko sta ostala sama v sobi, je izvlekel epruveto, v kateri je bila kri, okužena z virusom HIV, in jo vbrizgal svojemu sinu. »Upal je, da bom v kratkemu umrl, da mu ne bo treba plačevati preživnine,« je danes prepričan 24-letni Brryan.
Ko se je mama vrnila v bolnišnično sobo, je bil Brryan že sam in je na ves glas jokal. Bil je vročičen, srce pa mu je ponorelo. Ne samo, da ga je oče okužil z virusom HIV; kri, ki mu jo je vbrizgal, je bila drugačne krvne skupine, kot jo je imel sam in zato povsem nekompaktibilna. Zdravnikom se ni niti sanjalo, da se mu po žilah pretaka smrtonosna bolezen. Stabilizirali so njegov srčni utrip, mu znižali telesno temperaturo in ga poslali domov v upanju, da bo imel zdravo ter veselo otroštvo.
V tednih zatem se je Brryanovo zdravstveno stanje konstantno slabšalo. Naslednja štiri leta ga je mama vozila od zdravnika do zdravnika, ena za drugo so si sledile diagnoze, ki so se izkazale za napačne. Nekega večera je njegovega pediatra prešinila nora ideja, kaj bi lahko bilo narobe, zato je takoj zahteval testiranje na virus HIV. Testi so razkrili, da ima Brryan AIDS in še tri infekcije, povezane s tem virusom. Zdravniki so dvignili roke nad njim in dejali, da nima možnosti za preživetje. »Želeli so, da živim kolikor toliko normalno življenje. Dejali so mi, da mi je preostalo še največ pet mesecev življenja in me poslali domov,« je na sodišču pričal Brryan.
Odpustil mu je, toda ...
A pet mesecev se je raztegnilo na pet let. In še več. Mladenič je leta je jemal vsa mogoča zdravila in se boril za svoje življenje. Celotno otroštvo je živel iz dneva v dan. »Vse je bilo v najlepšem redu, a že čez eno uro se je pojavila neka infekcija in ponovno sem pristal v bolnišnici,« se je svojega otroštva na sodišču spominjal Brryan. Koje začel obiskovati šolo, je bil jasno izobčen, zaznamovan. Družbena stigma okoli AIDS-a ga je spremljala na vsakem koraku. Vse do danes.
A v devetdesetih je bilo veliko huje, kot je danes, priznava Brryan, saj so takrat AIDS smatrali za kugo, zato so se ga vsi izogibali v velikem loku. Bali so se, da se bodo okužili, že če bodo samo v istem prostoru, kot je bil on. »Ni me samo poskušal ubiti, temveč me je tudi zaznamoval in mi povsem spremenil življenje. Na slabše. Odgovoren je za vse zlorabe, ki sem jih bil deležen v šoli, odgovoren je za leta trpljenja in muk v bolnišnicah. On je edini razlog, zakaj moram danes biti pozoren na vsako malenkost, ko gre za moje zdravje in ne morem brezskrbno uživati življenja,« je dejal Brryan.
A če je bil na začetku hudo jezen na svojega očeta, je z leti našel uteho v veri in očetu tudi odpustil. »Oprostil sem mu, a to ne pomeni, da mu ni treba nositi posledic svojega dejanja,« je dejal Brryan pred sodnikom. Njegov oče je namreč obsojen na dosmrtno zaporno kazen, od leta 2011 pa se bori za pomilostitev. Na podlagi Brryanovega pričanja je sodišče odločilo, da bo Bryan Stewart še vsaj pet let preživel za rešetkami, nato pa bo imel ponovno priložnost zaprositi za pomilostitev. To mu dopušča zakonodaja. Ali si tako priložnost moralno gledano zasluži, pa je že druga zgodba.
