Največja jedrska katastrofa vseh časov

V Pripjatu so nekoč živeli zaposleni v černobilski jedrski elektrarni s svojimi družinami. Približno 45.000 je bilo prebivalcev, katerih starost je bila v povprečju 25, 26 let, med njimi pa ogromno otrok, kar je videti tudi na fotografijah, kjer je med drugim mogoče opaziti veliko otroških igrač.

Fotografiranje opustošenega mesta je za številne fotografe, snemalce velikanski izziv, saj vstop na to območje vsem ni dovoljen zaradi sevanja. Fotograf Phillip Grossman je eden tistih, ki mu je uspelo. Ob videnih prizorih ni ostal ravnodušen. "Med hojo po ruševinah sem na tleh opazil veliko otroških igračk. Najbolj me je prizadelo, ko sem zagledal otroške posteljice. To je bil nekoč kraj, kjer so bili otroci veseli in nasmejani, danes pa ni več tako," je dejal mož, ki ga sicer menda že od nekdaj zanimajo predvsem katastrofe, jedrske elektrarne pa mu že od nekdaj predstavljajo prav poseben izziv. Lani je za RT povedal, da verjetno tudi zato, ker je odraščal le 11 kilometrov stran od Three Mile Islanda v Pensilvaniji, ki je prizorišče ene najhujših jedrskih eksplozij na ozemlju ZDA. "Želel sem ustvariti nepristranske posnetke. Pri fotografiji in filmu obožujem to, da je vsaka slika vredna tisoče besed. Rad imam, če si oseba, ki gleda posnetke, sama ustvari svoj film v glavi."

Grossman je eden redkih, ki so mu dovolili tudi vstop v nadzorno sobo četrtega reaktorja, kjer se je katastrofa, ki se je zgodila 26. aprila 1986, pravzaprav dejansko začela. "Uspelo nam je vstopiti v sobo. Bil sem navdušen, ko smo končno dobili dovoljenje. Sicer nismo imeli na razpolago veliko časa. Stal sem sredi sobe, fotografiral in snemal in se šele čez kakšnih 30 sekund zavedal, kje dejansko stojim," je povedal.

Atomski bombi Little Boy in Fat Man, odvrženi 6. in 9. avgusta 1945 nad japonski mesti Hirošima in Nagasaki ter eksplozija reaktorja številka štiri v Černobilu 26. aprila 1986 so tri največje jedrske tragedije na svetu.

Med eksplozijo bombe Little Boy (dolga je bila okoli tri metre, obseg 60 cm, napolnjena pa je bila s 65 kg urana), je eksplodirala okoli 600 metrov nad tlemi, pri čemer se je sprostilo približno 16 kiloton energije. Umrlo je okoli 70.000 ljudi, približno toliko je bilo tudi poškodovanih. Uničenih je bilo okoli 70 odstotkov stavb, kasneje pa je še na tisoče ljudi umrlo zaradi sevanja. Uničujoča je bila tudi bomba Fat Man (šest kilogramov plutonija), ki je tri dni kasneje eksplodirala nad Nagasakijem, pri čemer se je sprostilo okoli 21 kiloton energije. Umrlo je med 45.000 in 70.000 ljudi, približno 75.000 je bilo poškodovanih. A na obeh območjih zdaj življenje teče dalje. Tam živi okoli 1,6 milijona ljudi. Medtem ko je mesto Pripjat v Černobilu še vedno mesto duhov. 30-kilometrski pas okoli nuklearke je močno kontaminiran z radioaktivnimi izotopi cezija 137 in stroncija 90.

Velika razlika med eksplozijama na Japonskem in v Černobilu je že ta, da se je slednja eksplozija zgodila na tleh, prvi dve pa v zraku, poleg tega pa je bilo v reaktorju kar 180 ton jedrskega goriva. Ob katastrofi je umrlo 28 ljudi, evakuirali so več kot 300.000 ljudi. Kar 800.000 hektarjev obdelovalnih površin in 700.000 hektarjev gozdov je bilo uničenih, sevanje pa se je razširilo nad velik del Evrope. Koliko ljudi je umrlo zaradi posledic sevanj, ni znano. Se je pa pojavljalo veliko primerov raka ščitnice, do leta 2005 kar okoli 7.000 primerov. V prvih dneh je umrlo 59 ljudi, v naslednjih letih več kot 4.000, skoraj četrt milijona je hudo bolnih.

Leta 2011 sta se v mesta okoli černobilske jedrske elektrarne, kamor se je po 25 letih na svoje domove vrnila le peščica nekoč evakuiranih prebivalcev, odpravila tudi naš fotograf Miro Majcen in novinarka 24UR Katja Horvat. "Drevesa so prerasla ulice in prazne bloke obdala kot oklep. V stanovanjih so raztreseni razpadajoči deli pohištva, s sten visijo še vedno pisane tapete. Velik del mesta je pospravljen, saj so ga pospravili delavci že pred 25 leti," sta tedaj dejala. Pogovarjala sta se z zakoncema Mario in Ivanom Ivanovičem, ki sta morala ob tragediji zapustiti svojo kmetijo, a sta se vrnila in obdelujeta zemljo. Sta zadnji živeči zakonski par, sokrajanov naj bi bilo od nekdanjih okoli 500 le še pet. Tedaj 74-letni Ivan jima je zaupal: "Ženske so bile lepe, sedele so zunaj in pele, pele so na poti v službo. Tu se je takrat vse razvijalo, dela je bilo dovolj in ljudje so bili veseli."

Kaj pa živalski svet?

Če so ljudje množično zapuščali kontaminirano območje, to za živalski svet ne velja. Živali so se v glavnem prilagodile. V njihovih organizmih je visok odstotek radioaktivnih snovi, a to za lose, jelene, bobre, divje svinje, vidre, jazbece, divje konje, race, labode, štorklje, medvede, rise in volkove nima tolikšnega pomena, kot bi mislili. Njihov videz je še vedno normalen, mutacije rastlin pa so vidne le na najbolj izpostavljenih mestih.