Bi se poslali po pošti?

S pošto na prostost

Prvi zabeležen poskus pošiljanja ljudi po pošti sega v leto 1849. Henry Brown je bil suženj na nekem posestvu v Virginiji. Njegovo ženo in tri otroke so lastniki prodali na drugo posestvo in Brown je sklenil pobegnit. S pomočjo dveh pomočnikov se je strpal v lesen zaboj in se poslal k sodniku v Filadelfijo. Po 26 urah v zaboju, ki jih je preživel obrnjen na glavo. Ko je sodnik odprl zaboj, je Brown skočil iz njega in vzkliknil: ’’Kako ste, gospodje?’’ V Filadelfiji je bil svoboden in zagotovo mislite, da je Henry pričel sodno bitko za osvoboditev svoje družine … in še kako ste v zmoti. Vrli Brown je dobil nadimek ’Box’ (zaboj), pričel potovati po deželi in poučevati o protisužnjelastniškemu gibanju ter postal ljubiteljski čarodej. Na družino je pozabil – za novo partnerko pa si je izbral Britanko, s katero sta zaplodila ogromno otrok. Svoje izkušnje je strnil v knjigi z dokaj neizvirnim naslovom ’Pripoved o življenje Henrya Boxa Browna’.

Britanec W. Reginald Bray je imel nenavaden hobi – po pošti je neizmerno rad pošiljal zakonite a nevsakdanje predmete. Med izbranimi artikli so se tako znašli klobuk, zajčjo lobanjo (nanjo je nalepil znamke in napisal naslov), žensko torbico, copat, krtačo za obleko, morsko travo, srajčni ovratnik, kovanec, repo (naslov je izrezljal v lupino), irskega terierja in pipo za kajenje. Kronski dragulj njegovih poštnih norčij pa je zagotovo njegovo pošiljanje samega sebe … in to dvakrat! Prvič se je poslal leta 1900, drugič pa se je priporočeno poslal leta 1903. Za razliko od ameriškega predhodnika se ni zapakiral v zaboj, ampak so ga na njegovi poštni poti spremljali uradniki … ’prosto hodeče’ bi lahko rekli.

Hoče otrok k starim staršem? Pošljite ga po pošti!

Dogodek se je pripetil v ZDA. Štiriletna deklica May Pierstorff je na vse pretege želela k starim staršem v 120 km oddaljeni kraj. Njenim staršem se je cena vozovnice zdela preveč zasoljena, zato so plašček male May polepili z zadostnim številom znamk, ’pošiljko’ pa so zavedli kot ’mali piščanček’. Tudi male deklice niso strpali v zaboj, pač pa se je do ciljne destinacije peljala v poštnem vagonu, na koncu pa so jo ’vročili’ starim staršem.

Sodobni poštni avanturisti

Tovrstni poštni ’turizem’ je priljubljen tudi dandanes. Leta 2003 se je v zaboj zaprl 25-letni Charles McKinley, prijatelji pa so ga iz New Yorka poslali staršem v Dallas. Poštni uslužbenci so paket naložili na letalo in ga dostavili na želen naslov. Mladenič je tam izskočil iz paketa in se poštnemu uslužbencu lepo zahvalil. Slednji je poklical policijo, Charlesa so aretirali in obtožili letalske vožnje ’na črno’.

Leto kasneje je na podobno idejo prišla Sandra De los Santos. Študentka prava s Kube. Ko je dopustovala na Bahamih, je vzela steklenico vode, mobilni telefon, se zaprla v leseni zaboj dimenzij 90 cm x 66 cm x 45 cm. Do letališča v Miamiju je potovala šest ur, kjer so letališke uslužbence pritegnili nenavadni zvoki, ki jih je ’spuščal’ eden od paketov. 23-letnici so odobrili azil in je ostala v ZDA.

Koliko bi to stalo pri nas?

Preden se spustimo v fiktivno razpravo o pošiljanju ’homo sapiensov’ v Sloveniji, zgolj drogna opazka – TEGA NIKAR NE POSKUŠAJTE SAMI! Nikar ne pošiljajte sebe (ali kakršnekoli druge življenjske oblike) po pošti!

Torej, kje smo ostali – pošiljanje paketa, ki tehta do 100 kg znotraj Slovenije stane ’okroglih’ 21,7787 evra … brez DDV. V države EU bi vas dostavili za približno 150 evrov brez DDV, v ZDA in Kanado za 250 evrov brez DDV. In še enkrat – nikar!