Kaj bo z mogočnimi ruskimi stadioni po svetovnem prvenstvu?

Organizatorji evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpijskih iger vsaka štiri leta prav tekmujejo v tem, kdo bo ustvaril oziroma zgradil večje, veličastnejše in bolj moderne stadione ter tekmovalne objekte. Za arhitekturne presežke porabijo ogromno denarja, nihče pa ne razmišlja o tem, kaj se bo zgodilo z njimi po velikem tekmovanju. Enako se bo po vsej verjetnosti zgodilo tudi z ruskimi stadioni. Ko bodo luči svetovnega prvenstva ugasnile, bodo na njih igrali lokalni klubi, katerih tekme v povprečju obiskuje največ 5 tisoč obiskovalcev. Če to primerjamo z obiskom in razmerami v prvi slovenski ligi, je 5 tisoč vsekakor lepa številka, a za nacijo, kot je Rusija, in standione, ki lahko sprejmejo 30 ali več tisoč obiskovalcev, je to strašno malo. To pomeni, da bodo ti objekti postali povsem nedonosni in bodo po vsej verjetnosti (če se ne bodo vmešali zasebni vlagatelji) kmalu začeli propadati.

Lokalni klubi ne bodo zmogli vzdrževati veličastnih objektov

Ko govorimo o stavbi, katere izgradnja je stala 257 milijonov evrov (govorimo o stadionu v Kaliningradu), se je kar težko sprijazniti z dejstvom, da bo objekt obsojen na propad. Podobno je tudi v primeru Arene Rostov. Na tem stadionu, ki lahko sprejme 45 tisoč obiskovalcev, bo po prvenstvu tekme igral NK Rostov, klub, ki je sicer prvoligaš - ne glede na to, da se v zadnjem času pogosteje nahaja v spodnji kot v zgornji polovici razvrstitve ruske prve lige. Tudi Rotor iz Volgograda bo po mundialu dobil stadion, ki lahko sprejme 45 tisoč obiskovalcev, čeprav njihove tekme običajno obišče okrog 3.800 gledalcev.

Najslabši primer nepreudarne porabe denarja na aktualnem svetovnem prvenstvu pa je vendarle olimpijski stadion Fišt v Sočiju. Povsem na novo zgrajeni objekt sodobnega dizajna in tehnološko dovršen brilijantni arhitekturni presežek namreč lahko sprejme 41.200 obiskovalcev, njegova izgradnja pa je stala kar neverjetnih 779 milijonov dolarjev (665 milijonov evrov). Na njem je bilo v času prvenstva odigranih vsega šest tekem, od nedelje naprej pa bo ta stadion domovanje moštva ... No, zaenkrat še nihče nima pojma, kaj bi lahko počeli s to arhitekturno mojstrovino po prvenstvu. Soči namreč preprosto nima profesionalnega nogometnega kluba. NK Soči tekmuje v tretji ligi, v pretekli sezoni je njihove tekme v povprečju obiskovalo okrog 6 tisoč gledalcev. To niti s prodajo vstopnic niti s kakršnimi koli medijskimi pravicami, nikakor ne more pokriti stroškov uporabe in vzdrževanja objekta, ki se ga ne bi sramoval prav noben elitni evropski nogometni klub.

Za pripravo prvenstva skoraj 12 milijard evrov

Za potrebe svetovnega prvenstva v nogometu 2018 je Rusija renovirala (in to večinoma od temeljev navzgor) številne stadione, 12 jih je celo zgradila povsem na novo. To je poleg prometne infrastrukture, še posebej letališč, pa hotelov, kampov za nogometne reprezentance in pomožnih igrišč ob stadionih gostiteljico domnevno stalo kar 11,8 milijard evrov. Analitiki ne verjamejo, da bi državi prvenstvo lahko prineslo dovolj dobička, da bi pokrili tako velikansko investicijo. A to je šele začetek izdatkov, s katerimi se bo država morala soočiti po razglasitvi zmagovalca: vzdrževanje mogočnih stadionov naj bi Rusijo namreč stalo med 3,2 in 6,4 milijona evrov na leto. Ne glede na ponos, ki ga Rusi kot nacija imajo, je na koncu pomembno samo vprašanje, ali se nekaj izplača ali ne. In v primeru svetovnih tekmovanj je odgovor žal večinoma NE.

Ko govorimo o svetovnih nogometnih prvenstvih, trend grozovitih dirk držav gostiteljic pri gradnji čim bolj luksuznih in čim mogočnejših novodobnih gladiatorskih aren presega vse meje že od leta 2002 naprej, ko sta svetovno prvenstvo gostili Južna Koreja in Japonska. Takrat so v 20 grandioznih nogometnih stadionov vložili kar sedem milijard dolarjev (skoraj 6 milijard evrov). Od teh 20 jih kar 16 že takrat ni imelo nikakršne perspektive ali upanja, da bodo po mundialu še kdaj napolnjeni. Oblasti v pokrajini Saitama denimo tudi danes, 16 let pozneje, ne vedo, kaj storiti z istoimenskim stadionom, ki se sicer lahko pohvali s kar 63.700 sedeži in katerega izgradnja je stala 667 milijonov dolarjev (570 milijonov evrov). Gre za največji nogometni stadion na Japonskem, vzdrževanje pa lokalne oblasti stane kar dobrih 5 milijonov evrov na leto.

Tudi Južnoafriška republika je razsipavala z denarjem

In očitno se iz te zgodbe na Japonskem niti v Južni Koreji nihče ni ničesar naučil. Ko je prvenstvo štiri leta pozneje gostila Nemčija, sicer nismo bili priča enormnim izdatkom, saj je imela država že pred velikim tekmovanjem izredno veliko objektov, ki jih je bilo večinoma potrebno samo renovirati in poskrbeti za nekaj tehnološke nadgradnje, a ko je bila leta 2010 na vrsti Južnoafriška republika, so se Afričani očitno odločili učiti od najhujših. Država, v kateri obstaja velik prepad med bogatimi in revnimi, so za svetovno prvenstvo porabili kar 2,5 milijardi evrov. Po mnenju večine preveč, pa čeprav je bil to izjemen trenutek in dokončno rušenje apartheida v državi.

Od tega so slabo milijardo evrov porabili za izgradnjo novih in širjenje že obstoječih stadionov. Država je vsekakor profitirala od tega, da je 1,3 milijarde vložila v gradnjo in modernizacijo železnic, cest in letališča, 392 milijonov pa je vložila v svoja glavna pristanišča. Veliko manj smotrna je bila gradnja stadiona Green Point v Cape Townu, mogočnega objekta, ki lahko sprejme 55 tisoč obiskovalcev in ki je stal 520 milijonov evrov. Na koncu sicer ni ostal prazen, saj na njem igra tamkajšnji klub Ajax, vseeno pa je zaradi potratnosti deležen glasnega neodobravanja in vsesplošnega nezadovoljstva.

Prvič ker mora klub vse svoje prihodke vložiti v vzdrževanje stadiona. Drugič, ker se je na ta stadion, zgrajen na robu elitne soseske, klub moral preseliti iz delovnega predmestja Parowa. Tretič, ker so bogati sosedje stadiona zelo nezadovoljni z zgradbo, za katero jim sicer milo rečeno 'dol visi', a jih nenadoma moti, da jo imajo tik pred nosom. Stadion je bil zasnovan kot neke vrste mejni prehod med bogatimi in revnimi, črnimi in belimi, a izkazalo se je, da je postal še ena finančno brezno brez dna. Prav tako se je leta 2010 prvič zgodilo, da je prizorišče tekmovalce in funkcionarje dočakalo nedokončano – tako kar zadeva stadione, kot tudi infrastrukturo. Mnogi danes trdijo, da so stadioni takšni, kot so izpadli, prinesli koristi samo združenju FIFA in gradbenim podjetjem ter da bi bilo potrebno v tej smeri iskati tudi vzroke za vse bolj iracionalno obnašanje organizatorjev svetovnih nogometnih prvenstev.

Rekorderka je vsekakor Brazilija

A niti Koreja in Japonska, niti Južnoafriška republika se ne moreta primerjati s potratnostjo Brazilcev, ki so svetovno prvenstvo gostili pred štirimi leti. Za mesec dni tekmovanj poleti leta 2014 so zapravili kar 14 milijard dolarjev (12 milijard evrov). Denar je šel za mnoge stvari, med drugim tudi za podzemno železnico v Sao Paulu, kjer je bilo iz načrtovane proge enostavno potrebno odstraniti določeno gomilo revežev iz tamkajšnjih favel, ki v tem mestu zavzemajo kar okrog petino površine. 3 milijarde evrov so porabili za javni prevoz, 2,2 za modernizacijo letališča, 680 milijonov pa samo za policijsko in vojaško zaščito in varovanje.

Za izgradnjo stadionov je Brazilija namenila 3,6 milijard dolarjev (okrog 3 milijarde evrov), kar je po mnenju mnogih najbolj nepremišljena investicija v zgodovini te države. Čeprav velja za eno najbolj nogometu zapisanih nacij na svetu, pa velikanski in presneto dragi stadioni v zadnjih štirih letih večinoma samevajo. Arena Amazonia v mestu Manausu sredi džungle je stala 256 milijonov evrov, kar se je organizatorjem zdelo zelo ugodno, čeprav v Braziliji od tam tradicionalno ne prihaja noben prvoligaš, tako da se je po svetovnem prvenstvu tukaj odvilo samo 11 dogodkov – pa še to so bili večinoma koncerti. Državi tako ni preostalo drugega, kot da začne nižati stroške. Kapaciteto 44.300 obiskovalcev so zmanjšali na 40.500, kot da se bo s tem kaj bistveno spremenilo.

Od najbolj občudovanega stadiona na svetu do parkirišča za avtobuse

Estádio Nacional Mané Garrincha v glavnem mestu Brasilia je še veliko hujša zgodba. Stadion, ki je prvotno lahko sprejel kar 73 tisoč obiskvoalcev s kiklopsko visokimi stebri na zunanji strani stadiona, je leta 2013 stal 900 milijonov dolarjev (okrog 660 milijonov evrov). V času svetovnega prvenstva je bil zato pričakovano deležen velike pozornosti, danes pa je znan predvsem kot veliko parkirišče za avtobuse. O nogometu je smešno celo razmišljati, ker na tem stadionu igrata samo dva manjša kluba, ki delujeta tukaj in na katerih tekme zahaja samo okoli 400 gledalcev. V mestu Belo Horizonte slavni Atletico Mineiro ne igra svoje tekme, ker si ne more privoščiti uporabe novega stadiona Estadio Mineirao, zato se je moral zadovoljiti s svojim starim Independencia.

Arena Pantanal v mestu Cuiabau, ki se lahko pohvali s 42 tisoč sedeži, je stala 185 milijonov evrov. Preteklo leto so stadion zaprli, ker je prepuščal dež. Garderobe so tako začeli naseljevati brezdomci, kljub temu pa od njega ne bi bilo nikakršne koristi, ker dva profesionalna kluba v tem mestu uspeta na tekme privabiti samo med petsto in tisoč obiskovalci. Nebeško oblikovana Arena das Dunas v Natalu, včasih uspe zaslužiti celo kakšen real, če dobijo dobro serijo za organiziranje porok in otroških zabav, nič bolje se ne godi niti Areni Pernambuco v Reciefu.

Bo naslednje svetovno prvenstvo gostil Katar?

A ne glede na to je že zdavnaj jasno, da se bo razmetavanje z denarjem na prihodnjem svetovnem prvenstvu še povečalo. Leta 2022 bo mundial namreč gostil Katar. Največja težava v tej državi je ta, da za gradbena dela množično izkoriščajo najbolj revne Nepalce in Indijce, ki na terenu umirajo od vročine in hudih fizičnih naporov, izvajalci pa jim za njihovo delo celo ne izplačujejo plač. Za izgradnjo stadionov namerava Katar porabiti nekaj manj kot 200 milijard dolarjev (nekaj več kot 170 milijard evrov), kljub temu pa je apeliral na združenje FIFA, da jim dovoli, da število stadionov z obljubljenih 12 zmanjšajo na 8 ali 9.

A štiri leta pred prvenstvom veliko stvari glede novega organizatorja ni dorečenih niti v sami osnovi, zato obstaja kopica odličnih razlogov, da se Katarju organizacija dogodka odvzame.