Je to prihodnost vojskovanja?

Že desetletja se urjenja recimo zračnih sil, pa tudi pehote, lahko izvaja tudi s pomočjo simulatorjev, v virtualnem okolju, kjer vojaki lahko preizkusijo svoje sposobnosti, v zadnjem obdobju pa lahko vojaki svoje sposobnosti preizkušajo tudi na območjih, kjer se vzpostavlja virtualna resničnost. Na čelade imajo tako lahko nameščene posebne ekrane (HMD), pametna očala, kot so recimo Oculus Rift, ter tako raziskujejo in vadijo različne možne scenarije, celo nudenje prve pomoči ranjenemu vojaki pod sovražnim ognjem v realističnem 360-stopinjskem 3D okolju, kjer se vidno polje spreminja z obračanjem glave in telesa. To je omogočeno s posebnim vgrajenim sistemom sledenja. Nekatere simulacije bojišča so tako zelo resnične, da je pravzaprav skoraj tako, kot bi se vojak znašel v resnični situaciji.

Vojaki prihodnosti, opremljeni z eksoskeleti, so dolgo veljali za plod bujne domišljije znanstvenikov, a postajajo resničnost. Pri eksoskeletu (beseda izhaja iz grščine in pomeni zunanji skelet), gre za posnemanje naravnih zaščitnih lastnosti določenih živali in kombiniranja le teh z bioniko, naravnimi značilnostmi gibanja, z namenom, da bi ustvarili zunanje ogrodje, ki bi človeku – vojaku – omogočalo dodatno zaščito, izboljšanje sposobnosti (moč, agilnost ipd.) in lažje izvajanje nalog. Zgled so predvsem ojačani ščiti različnih žuželk, kombinirani s hidravličnimi mehanizmi, da bi olajšali premike nog in rok tistega, ki bi imel oblečen eksoskelet, da bi za premike porabil manj energije in nosil veliko težje breme brez povečanja obremenitve mišic telesa.

Eksoskeletni sistem se močno razlikuje od protez, ki jih uporabljajo v medicini in se z njimi nadomešča izgubljene ude. Eksoskelet je tako sestavljen iz treh glavnih komponent: ogrodja, ki se ga pritrdi na človeka vzdolž udov, da se ga oprime kot nekakšen oklep, druga komponenta so elektromotorji oziroma hidravlični mehanizmi, ki pomagajo pri gibanju, tretja komponenta pa so najrazličnejši senzorji in računalniki, ki zaznavajo delovanje mišic, zaznavajo signale, ki jih možgani pošiljajo v določeno mišico, ter v realnem času pri istem gibu omogočijo vklop delovanja sistema, zaženejo mehanizme in pomagajo pri izvedbi giba.

Vojaški eksoskeleti se pojavljajo sicer že od 60. let preteklega stoletja, kot recimo Hardiman podjetja General Electric, ki naj bi lahko pomagal nositi več kot 600 kilogramov težko breme, a je bila sama struktura še tako težka, da ni bila uporabna. Pri dvigu bremena, težkega 11 kg, bi imel občutek, kot bi dvigoval 0,5 kilograma. A projekti iz preteklosti se niso izkazali za dobre rešitve.

HULC in super moč vojaka

Sistem naj bi omogočal dolgotrajen tek s hitrostjo nekaj več kot 11 km/h, poseben program pa omogoča celo tek s hitrostjo okoli 16 km/h, tudi v hrib, a za krajši čas.Vgrajeni računalniki omogočajo, da vojak upravlja telo s pomočjo zunanjega skeleta brez zunanjih ročic. Ker sistem sam podpira lastno težo, vojak ne čuti nobene dodatne teže, ko ima na sebi sistem HULC. Z enkratnim polnjenjem sistema HULC lahko vojak 20 kilometrsko razdaljo prehodi naložen z bremenom 90 kilogramov, izdelana pa je tako, da si jo vojak lahko preprosto nadene kar na bojišču. Izdelana je iz okvirja iz titana, teža tovora pa se prenaša neposredno na tla. Tudi ko se HULC sistemu izprazni akumulator, sistem še vedno sam nosi svojo težo. Testiranja HULC sistema so sicer začeli že leta 2011.

Uporaba eksoskeletov bi po mnenju mnogih pomenila manj človeških žrtev, možnost bolj ciljanega bojevanja in hitrejše ter še natančnejše izvajanje nalog. Nekateri menijo, da je prihodnost vojskovanja celo v robotiki in da nismo daleč od točke, ko bodo bojišča preplavljena z roboti, čemur pa je vsaj zaenkrat še zelo težko verjeti.