Dva obraza Afrike

Ko pristanemo na letališču v Lusaki, si ni težko domišljati, da smo pristali v kakem evropskem mestu. Glavno mesto Zambije sicer velja za enega bolj urejenih v Afriki in takšen vtis da že na prvi pogled. Zambijci slovijo kot prijazni, v svet odprti ljudje. Država, ki si skupaj z Zimbabvejem deli slavne Vikotrijine slapove, je turistična destinacija in prvi predsodek, ki ga prišlek izgubi, je tisti slavni predsodek o tem, da v takšnih državah ljudje ne vedo, kaj je resno in vestno delo. Kontrola potnih listin na letališču v Lusaki poteka morda celo hitreje kot kje v Evropi. Za okenci brezhibno urejeni uslužbenci vizum za obiskovalce izdajo bliskovito, brez nepotrebne birokracije. Naslednji predsodek o Afriki pade, ko se pelješ po ulicah Lusake. Blišča morda v tem mestu ni, a ulice so čiste in v večin hiš, ki stojijo v tem mestu, se ne bi branil stanovati še tako v svoj dom zaverovani Evropejec.

Skratka, Zambija te najprej prijetno preseneti. To ni dežela brez prihodnosti. Nasprotno, zdi se, da je dežela, kjer je večina prebivalcev mlajših od osemnajst let, dežela, ki bi prihodnost lahko nekoč pomagala krojiti. A kakšno prihodnost?

"Naučite se kitajsko in vaš svet bo še enkrat večji," vabi mlade domačine eden od številnih reklamnih plakatov ob cesti. Nasploh se Afrika z velikimi koraki odpira svetu, oblikuje se srednji sloj sposobnih in ambicioznih mladih ljudi. To niso ljudje, na katere bi svet pozabil, nasprotno, gospodarske velesile računajo na te kraje. Kitajska, Arabija ... Vsi si želijo biti del njihove zgodbe. In ko se tega zavemo, nam postane jasno, zakaj bi se morali Evropejci prej ali slej otresti predsodka o Afriki. Če se ga ne bomo, bomo mi postali pozabljena celina. Toda, ko mine to prvo navdušenje ...

Nekaj minut po tem, ko smo prispeli v hotel, kjer bomo prespali našo edino noč v glavnem mestu Zambije, je v hotel prispel drug del delegacije. Predstavniki slovenskega Unicefa, ki jih je tokrat spremljala Nuša Derenda, so v tej Lusaki, tej urejeni, živahni Lusaki, obiskali bolnišnico, kjer skrbijo za podhranjene otroke. Velik odstotek otrok v Zambiji še vedno trpi lakoto. O tem, kaj so videli tam, niso veliko govorili ... Niso mogli. Ravno v dnevu njihovega obiska sta dva majhna otroka, otroka teh srčnih, dobrih in nasmejanih ljudi, ki so nam tako polepšali dan ... za vedno zaspala. Zaradi slabe hrane, zaradi staršev, ki niso mogli, morda niti niso znali poskrbeti za svoje malčke. In lahko mi verjamete, nikomur, ki je za to slišal, ne more biti vseeno.

To je drugi obraz Afrike, na katerega ne bi smeli nikoli pozabiti. Ne smemo se namreč ujeti v drugo past, v katero tako radi pademo turisti, ko obiščemo daljne dežele. To je past prevelikega optimizma, zaradi katerega postanemo gluhi za bedo, ki je v tem delu sveta še vedno živa. Bedo, proti kateri bi se morali boriti. Zaradi nas samih.

Ravno ko pišem te vrstice, skozi okno opazujem, kako je vratar zaprl vrata, ki vodijo do parkirišča hotela. Kot bi me hotel opomniti o svetu, ki deli ljudi na dvoje. To je svet, ki ga gradimo, če pozabimo na bedo v revnejših predelih sveta. Svet, v katerem se bomo ločevali s pregradami in bili vedno bolj njegovi ujetniki.

Jutri bo pot našo delegacijo peljala v kraje, kamor turisti redko zaidejo ... V revnejše predele Zambije. Mohamed nam je ob slovesu dejal tole: "Ko v Afriki zapustiš mesta in greš na podeželje, moraš verjeti v boga. Tam se ti zdi, da lahko le še on pomaga." Jaz sam takšno vero neizmerno spoštujem, a odkar se družim z ljudmi, ki so si za enega od življenjskih ciljev zadali, da bodo po svojih skromnih močeh pomagali vem otrokom sveta, se mi zdi, da sem sposoben še ene vere. Mislim, da še znam verjeti v ljudi.