Šokantna izpoved nogometaša Reala

Špansko državno tožilstvo je hrvaškega nogometaša Luko Modrića in njegovo soprogo Vanjo novembra lani obtožilo, da sta preko fiktivnega podjetja v Luksemburgu in na otoku Man v Združenem kraljestvu utajila za 870.728 evrov davka. Kot je zapisano v obtožnici, naj bi Modričeva v Luksemburgu ustanovila fiktivno podjetje, kamor naj bi se stekala finančna sredstva nogometaševih sponzorskih pogodb. Luka Modrić naj bi bil lastnik, soproga Vanja pa odgovorna oseba družbe Ivano S.a.r.l., podjetja, preko katerega naj bi nogometaš Real Madrida služil in s pomočjo katerega naj bi utajil davke v državi, kjer živi in dela. V davčni napovedi za leti 2013 in 2014 Modrić namreč ni prijavil dohodkov z naslova sponzorskih pogodb, zato naj bi utajil za 870.728 evrov davka.

Tožilstvo je obtožnico proti Modriću vložilo 29. novembra, en mesec po tem, ko je od španske finančne policije prejelo informacijo, da so na otoku Man, davčni oazi med Združenim kraljestvom in Republiko Irsko, odkrili neznani bančni račun, s katerim naj bi upravljal Luka Modrić. Nogometaš je kot davčni zavezanec v Španiji dolžan prijaviti vse svoje imetje, a davčna uprava ni vedela za njegovo 'finančno dejavnost' na otoku Man.

V skladu s špansko zakonodajo je za vse davčne goljufije, višje od 120 tisoč evrov, pedvideno od 1 do 5 let zaporne kazni. Poleg denarne kazni, seveda. Ta isti zakon ponuja tudi možnost pravne pravnave, s katero se lahko obtoženi izogne zaporni kazni, prav tako pa se znatno zmanjša tudi denarna kazen. Do tega lahko pride samo v primeru, če obtožena oseba prej nikoli ni bila kaznovana in če plača zahtevani znesek v dveh mesecih po izdani obtožnici. V primeru Luke Modrića je to do 29. januarja.

V Zadru so ga imeli radi, toda ...

Luka Modrić je otroštvo preživel v Zadru in tudi potem, ko se je preselil v Zagreb, se je z veseljem vsako leto vračal na dopust. A eno stvar mu tamkajšnji prebivalci niso oprostili in sicer slab spomin na pričanju proti Zdravku Mamiću v Osijeku, ko se ni mogel spomniti niti, kdaj je prvič nastopil za hrvaško reprezentanco. Kmalu po njegovem pričanju so se tako na hotelu Iž, kjer je Luka z družino včasih redno dopustoval, znašli nazorni grafiti: »Luka, spomnil se boš tega dneva« in »Luka Mamić« sta samo dva izmed množice zapisov na pročelju zapuščenega hotela v zadrskem naselju Voštarnica.

»Ko smo se v času vojne morali zateči v hotel Kolovare, je bilo tam zelo veliko ljudi, veliko otrok, tako da sem imel zelo veliko prijateljev. Ne glede na to, da je divjala vojna, je bilo meni kot otroku v hotelu super, nisem se zavedal tega, kar se je dogajalo okoli mene. Moji starši so bili po naravi optimisti, zato me niso obremenjevali s podrobnostmi težke situacije, v kateri smo se znašli. Kaj pa naj bi mi navsezadnje sploh dejali?« je pred časom razkril Modrić v ekskluzivnem pogovoru za tednik Nacional. Po bivanju v sobah Kolovara so Modrićeve skupaj s številnimi drugimi izseljenci premestili v hotel Iž, kjer so se pred meseci pojavili grafiti proti nogometašu.

Oče mu je delal ščitnike iz desk

»Mojim staršem ni bila všeč ideja, da bom postal nogometaš. A želeli so pomagati svojemu otroku. Njihovi prijatelji so se po Operaciji Nevihta vrnili na svoje domove, tudi mojim so govorili, da bi se morali vrniti, a sta se odločila, da ostanemo v Zadru, saj sta mi želela pomagati pri razvoju v nogometaša. Pomagala sta mi, da sem se lahko ukvarjal s tem, kar me je veselilo. Ne glede na to, ali bom uspel ali ne. Zato sem presrečen, da imam taka starša,« se je spominjal Modrić ter dodal, sta sta se oče in mama odrekla vsemu, da bi mu omogočila igrati nogomet. Po vojni ni bilo denarja za nujno športno opremo, zato je malemu Luki oče ščitnike naredil kar doma iz desk. »Oče me je pri sedmih letih vpisal v osnovno šolo in v nogometni klub Zadar. Odkar vem zase, sem se igral z žogo. Ko gledam fotografije iz družinskega albuma, vidim, da sem vedno imel žogo v rokah,« se je spominjal eden osrednjih členov Reala iz Madrida.

O tem noče govoriti

»V Zadru sem bil do svojega 15. leta, zamenjal sem kar nekaj trenerjev: Davorja Matoševića, pokojnega Domagoja Bašića, Roberta Bratunca, Miša Paunovića, a največ sem se naučil od Domagoja Bašića. Bil je najboljši trener, kar sem jih imel, in zelo me je imel rad. Odhod v Hajduk je bil izlet, tam sem bil samo teden dni. Menili so, da sem pri 15 letih premlad, zato sem se vrnil v Zadar. Ne želim se spominjati teh časov. Dogajale so se tudi številne druge stvari, o katerih ne želim govoriti,« je dejal. Vprašali so ga, ali ga je kdo prosil za denar, da bi lahko zaigral za Hajduk. »Tega ne bom komentiral,« je odgovoril. »Ne boste niti zanikali?« so še naprej drezali novinarji. »Točno tako, ne bom niti zanikal,« je odvrnil.

»Nisem bil na prvih pogovorih med Mamićem in mojimi starši, ker takrat zaradi obveznosti nisem mogel odpotovati v Zagreb. Oni so, skupaj s stricem, po vrnitvi v Zadar, o Mamiću govorili z navdušenjem. Ni me bilo strah, da bom v Dinamu končal kot v Hajduku, ker sem verjel vase in v svoje sposobnosti. Ko sem prišel v Zagreb, mi je bilo lažje, ker sem imel tam številne prijatelje iz klubskih mladinskih selekcij, poznali so sem iz nogometnih kampov. Zato sem se lažje 'vklopil' v Dinamo. Potem, ko sem šel skozi tako otroštvo, je jasno, da mi nič v življenju ni težko in da sem pripravljen na vse. Morda sem ravno zaradi tega že pri 20 letih prišel tako daleč,« je dejal v pogovoru za Nacional. No, pri tridesetih pa je morda šel malo (pre)daleč in zato končal v primežu španskih sodnih mlinov.