Letalo je v dolžino merilo 35 m, v višino 9 m, razpon kril pa je znašal 33 m. Z njim je upravljala petčlanska posadka, ki se praviloma ni menjala. Prav tako je sodelovala z ustaljeno vzdrževalno ekipo na zemlji. Običajno so opravili en peturni polet tedensko, v primeru jedrskega napada pa je posadka letala lahko delovala povsem samostojno in ni potrebovala zunanje podpore.
40-tonsko letalo je bilo dokaj nenavadna oblike. Poganjali so ga štirje reaktivni motorji, vgrajeni v krili, ki so skupaj zagotavljali 200 kN potiska, kasneje pa so jih zamenjali z različicami s 400 kN potiska. To je zadostovalo za hitrosti do 1.000 km/h, doseg 10.000 km in doseganje višin do 17 km. HP.80 so lahko opremili z do 20.000 kg bomb oz. eno jedrsko bombo 'Rumeno sonce' - šestmetrsko bombo z močjo od 400 kt do 1,1 Mt.
Opremljen je bil s kopico radarskih sistemov za zaznavanje tarč na kopnem in v zraku, dvojnim sistemom za upravljanje, sistemi za motenje sovražnikovih komunikacij, sistemom za hlajenje izpušnih plinov in klimatsko napravo. Prve primerke so odeli v belo barvo, ki naj bi zmanjšala posledice temperaturnih udarov v primeru jedrske eksplozije, vendar so s spremenjeno taktiko in nizkimi preleti kasneje uporabili taktično sivo barvo.
Britanci so izdelali 86 takšnih letal, ki so aktivno delovala med leti od 1952 do 1963, nekatera pa so v obliki letečih črpalk za gorivo letela vse do leta 1993. 'Victor' je doživel 14 nesreč, v katerih je življenje izgubilo 15 članov posadke.
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV