Svetovna katastrofa: To so možnosti, ki jih imamo!

In eno od dejstev nam ni ravno v prid. 99 odstotkov živalskih in rastlinskih vrst je v nekem obdobju izumrlo, nato pa so se razvijale nove. Človek pa ima eno prednost pred njimi, čeprav bi nekateri trdili, da gre pravzaprav za slabost. Zavedanje, se pravi razum. Človeštvo bi, z razvojem tehnologije in sposobnostjo preživetja, ki ga nima nobeno drugo bitje na Zemlji, nekatere katastrofe lahko preživelo.

Prisilna evolucija

Če bi bila prehranjevalna veriga prekinjena zaradi smrtonosne pandemije, bi bilo prvo orožje genetska manipulacija. Znanstveniki že znajo manipulirati z genetskim zapisom virusov in spreminjati 'vedenjske' ter reprodukcijske vzorce. Genetski inženiring bi lahko v prihodnosti popolnoma izničil bolezni, če ne bo pred tem katere povzročil in izbrisal človeštvo.

V primeru naravne katastrofe, ali takšne, ki bi jo povzročil človek, bi človeštvo lahko planet pač obnovilo. Ljudje, ki bi preživeli katastrofo, bi najverjetneje bili na področju, ki ga je katastrofa najmanj prizadela. Že sedaj imamo mnogo načinov, kako filtrirati ali prečistiti vodo, tako da pomanjkanje vode po vsej verjetnosti ne bi bil največji problem. V primeru globalne nuklearne katastrofe, bi se dalo očistiti tudi hrano z minimalnim tveganjem. Naslednji korak bi bil ponovna naselitev rastlinskih in živalskih vrst in v veliko pomoč bi bil trezor Svalbard na Norveškem, kjer imajo shranjenih 250 milijonov semen, ki bi jih v primeru globalne katastrofe lahko uporabili. Obstaja sicer velika možnost, da bi se v takšnem primeru ljudje zatekli h kanibalizmu, kot se je to v zgodovini že dogajalo.

Življenje pod zemljo

V začetku 30. let so znanstveniki začeli izdelovati načrte za ogromno podzemno votlino na Japonskem, v katero bi se lahko zatekli prebivalci Japonske v primeru katastrofalnih potresov. Ideja sicer nikoli ni bila uresničena, vendar bi v primeru hujše katastrofe takšno zatočišče v resnici delovalo. Glavne težave so seveda pomanjkanje sonca, ventilacija ter hrana in voda. Poleg tega je ujetost pod zemljo povezana tudi z velikimi psihičnimi težavami. Vendar so to težave, ki se jih da premagati z lučmi, dobrim virom energije. Življenje pod zemljo bi bilo mogoče, a tudi izjemno težko.

To je tudi ena od rešitev za strmo rast populacije. Imamo namreč tehnologijo, ki se ji reče Ocean thermal energy conversion (OTEC), ki uporablja tokove, da pretvarja kinetično energijo v električno. Poleg tega lahko kot energijski vir izrabimo sončno energijo ter valovanje morja. OTEC lahko izrabimo tudi za pridobivanje sladke vode direktno iz morja. Najverjetneje bi morale biti mesta pod morjem v obliki piramide, a vsaj za enkrat tehnologija, ki bi bila potrebna za izgradnjo takšnega prebivališča, še ne obstaja.

Vesoljske postaje

Ko govorimo o selitvi s planeta, navadno najprej pomislimo na kolonizacije planetov, a je veliko verjetnejša možnost selitve na vesoljske postaje, ki bi krožile v orbiti Zemlje. Takšne postaje bi za energijski vir najverjetneje uporabljale sončno energijo, morale pa bi tudi simulirati težnost, saj je učinek breztežnostnega prostora na telo dokaj negativen. Vendar bi na takšnih postajah človeštvo lahko preživelo.

Vesoljske postojanke

Vesoljske postojanke so še korak naprej od vesoljskih postaj. Gre za kolonizacijo lun ali asteroidov, za postavitev takšnih postojank pa bi uporabili kar materiale iz njih. Na lunah, ki krožijo okoli Saturna, Urana in Neptuna so odkrili večje količine zmrznjene vode, ena od Jupitrovih lun pa ima celo zaščito pred sončnim sevanjem. Takšne naselbine najverjetneje ne bi bile stalno prebivališče, temveč bolj začasna zatočišča, saj bi slej kot prej zmanjkalo virov.

Postavljanje postojank na planetih je še korak dlje pri poseljevanju vesolja in v primeru nujnega bega z Zemlje. Te postojanke na planetih bi bile verjetno bolj trajna prebivališča, saj bi bilo virov več, poleg tega pa je potrebno veliko energije, da bi ponovno premagali gravitacijo planeta. Takšne postojanke v našem osončju bi lahko bile na Marsu ali celo Veneri, vendar bi morale biti pod zemljo, saj je površje teh dveh planetov preveč negostoljubno. Obstajale so celo teorije, kako poseliti velike plinaste velikane, a so ideje bolj ali manj nepraktične, čeprav po svoje zanimive. Ena od njih vključuje cela mesta, ki bi lebdela na ogromnih balonih v atmosferi.

Poseljevanje planetov

To je možno, vsaj v našem sistemu, samo s pomočjo teraformiranja planeta, kar pomeni, da bi morali planet, ki trenutno nima atmosfere, sposobne za vzdrževanje življenja, kot ga poznamo, pretvoriti v nekaj, kar to lahko. Tehnologija, ki bi bila tega sposobna, je za zdaj samo v naši domišljiji, vendar pa bo v prihodnosti mogoča. Prvi korak bi bil izpust toplogrednih plinov v atmosfero planeta, da bi zadržali toploto na planetu. V primeru, da bi to hoteli storiti z Marsom, je izpust toplogrednih plinov nujen, da bi stopili in izparili vodo na polarnih polih, kar bi v ozračje potisnilo velike količine ogljikovega dioksida, kar bi planet še dodatno segrelo. S tem bi se dvignil atmosferski pritisk in povzročil dež. Nato bi morali naseliti razne rastlinske vrste, ki bi v atmosfero začele spuščati kisik, kar pa bi bil izjemno dolgotrajen postopek.

Trenutno človeštvo najverjetneje ne bi preživelo res hude katastrofe, kot je nuklearna vojna ali padec velikega meteorja. Niti nimamo dobrega načrta, kaj bi storili v primeru katastrofe, vendar pa ni nujno, da bi zaradi takšne katastrofe izginilo vse življenje z Zemlje.