Žan Serčič: Danes ima vsak več možnosti postati ‘nekdo‘ na sceni

Kdaj in kako si začel svojo umetniško pot in kdo te je zanjo navdušil?

Začel sem zelo hitro. Pravzaprav sem kazal znake posluha in zanimanja za inštrument pri svojih štirih letih. Ko sem bil star šest let, pa sem začel igrati kitaro, katero me je učil moj oče, ki me je tudi navdušil za glasbo, saj je tudi sam glasbenik.

Ali si bil kdaj deležen klasične glasbene izobrazbe?

Obiskoval sem nižjo glasbeno šolo, katero sem tudi dokončal. Kaj hitro pa sem ugotovil, da klasična glasba ni zame oziroma da sam dojemam glasbo drugače.

Dokončal si šolanje na Srednji šoli za oblikovanje Maribor. Ali se z oblikovanjem še ukvarjaš?

Z oblikovanjem se ukvarjam do te mere, da si sam lahko oblikujem podobo svojih družbenih omrežij. Moj večji projekt v zadnjih letih je bil celostna podoba avtorske CD plošče ‘To Sem Jaz‘.

Ali imaš morda namen nadaljevati študij?

Nimam namena nadaljevati rednega študija. Vsekakor pa se izobražujem in dodatno kvalificiram na području poklica producenta oziroma oblikovalca zvoka, ter inštrumentalista. Pred kratkim sem prejel certifikat iz audio masteringa na delavnicah večletnega mojstra zvoka Janeza Križaja.

Od kod črpaš navdih? Kdaj se ti po navadi porodijo ideje za pesmi?

Navdih za skladbe zmeraj črpam iz sebe – svojih izkušenj. Bodisi občutkov ali določenih trenutkov, ki so v meni te občutke vzbudili. Ideje za pesmi se mi ponavadi porodijo, ko sem z možgani popolnoma ˝odklopljen˝. Se pravi šele, ko ne razmišljam o vsakdanjih stvareh, težavah, nalogah in opravilih, grem lahko najgljobje in črpam pesmi, ki v meni že itak obstajajo.

Kakšnih tem se najraje lotevaš?

Čisto odvisno od počutja in trenutnega stanja v življenju.

Novembra 2017 si izdal svoj prvi studijski album, ki nosi naslov 'To sem jaz'. Ali lahko v kratkem pričakujemo drugega?

Zaenkrat lahko pričakujete single, ki jih bom izdajal tekom leta. Leta 2020 pa mislim, da se bo znova zgodil en večji kreativni proces iz moje strani. Obljubljam pa zagotovo veliko skladb, kjer se bom podpisal, kot producent.

Tvoja zadnja pesem ‘Tebe ne dam’, v sodelovanju z Leyo, ima na youtubu že preko 16 tisoč ogledov. Ali si s tem številom zadovoljen?

Zaenkrat sem zadovoljen. Tudi s tem, da so vsi komentarji pozitivni oz. je ljudem všeč koncept in glasba nasplošno. Sam nimam vpliva na večje število ogledov, morda bi to dosegel s kakšnimi trači ali s čem, ki ni dotično povezano z glasbo. Kar se mi pa ne da.

S kom si do sedaj še sodeloval na glasbenih projektih in katero sodelovanje ti je najbolj ostalo v spominu?

Na moji poti sem kot producent in izvajalec srečal z glasbeniki, kot so:  Eva Boto, Gaja Prestor, Dagi, Flora, Janev, Karra, itd. Najbolj mi je v spominu ostalo sodelovanje z Vladom Kreslinom. Srečala sva se v studiu, kjer je v roku ene ure nastal komad, za katerega sem posnel kitaro, bas in cajon. Naslov pesmi je 'Vse se da'.

Ali si bil na svoji ustvarjalni poti vedno deležen družinske podpore ali ste kdaj imeli različna pričakovanja?

Dobro vprašanje, ki ga moram odgovoriti z ja in ne. Podpora je iz strani družine vedno bila, vendar se pričakovanja še vedno razlikujejo. Predvsem starši, ki seveda skrbijo za svoje otroke, so bili skozi moja začetna leta ustvarjanja konstantno obremenjeni, da delam preveč. Takrat jim tega nisem znal razložiti, sedaj, ko je toliko projektov za mano in so seveda zelo ponosni, da delam to kar me že od otroštva veseli, razumem da so naša pričakovanja pojma ‘‘postati glasbnik‘‘, bila drugačna.

Kakšno je trenutno stanje na slovenski pop sceni? Kakšne so možnosti za mlade izvajalce, ki prihajajo na sceno?

Preden lahko govorim o trenutnem stanju moram poudariti, da ˝scena˝ ni več nek navidezni prostor, kjer je nekdo manj in nekdo bolj popularen, kot je to bilo včasih. Danes gre za več scen, ena je radijska, ena televizijska, ena je na družbenih omrežjih in ena na prireditvah/nastopih v živo. Vse skupaj izgleda kot kakšna zmešnjava interesov, ter pojmovanja oziroma ločevanja glasbe od masovne industrije proizvajanja glasbe, kjer je glasba kot sama zgubila pomen oz. ne igra več primarne vloge. Pa vendar ima danes vsak več možnosti postati ‘‘nekdo‘‘ na sceni, saj je targetiranje občinstva skozi družbena omrežja bolj preprosto, kot včasih, ko je edini vir bil TV ali radio. Ravno iz tega razloga, pa je nekdo, ki ima na Instagramu 100.000 sledilcev, lahko radijsko slabo predvajan in nima nastopov, ter obratno.

Imaš morda kakšnega slovenskega vzornika?

Nimam vzornika, ker sem se že od nekdaj počutil, da me čaka popolnoma svojevrstna pot. Imam pa nekaj glasbenikov, ki jih zelo cenim in so mi velikokrat inspiracija: Vlado Kreslin, Jan Plestenjak, Gal Gjurin, Pliš, Marko Črnčec.

Če bi imel neomejena sredstva, kakšen bi bil tvoj popoln glasbeni projekt? S kom bi najraje sodeloval?

Definitivno snemanje avtorskega projekta v legendarnem Abbey Road studiu, kjer bi skupaj s producentom Markom Ronsonom poskrbela za produkcijo in k sodelovanju povabila še kakšnega glasbenika. Na kitari recimo John Mayer, bobni Steve Jordan in bas Pino Paladino, ki bi pa verjetno začeli igrati in posneli še svoj album.

Ali te mika nadaljevanje glasbene kariere v tujini?

Že od nekdaj sem se počutil, da moje delo ne bo ostalo samo v Sloveniji. Tako da, ne samo da me mika, ampak sem prepričan, da me bodo moja pota zanesla tudi v tuje države ustvarjati avtorsko glasbo ter producirati za druge.

Kje se vidiš čez pet let?

Vidim se delati to kar imam najraje. Nekje v svojem studiu ustvarjati glasbo zase in za druge, ter koncertirati s svojim bendom na velikih odrih.