Zala Smolnikar: ''Dokler se ne razgališ, težko prideš do jedra poslušalcev in težje predaš sporočilo''

Nekoč ste se pod mentorstvom mame učili petja, danes ste vi na mestu učiteljice. Kako je biti pedagog?

Že od nekdaj sem si poleg nastopanja želela tudi poučevati in to je nekaj najlepšega, kar lahko počnem. Kot profesor imaš moč oz. vpliv, da si eden izmed ljudi v otrokovem življenju in ga lahko pomagaš usmeriti, izoblikovati, ga naučiti discipline ... to je v bistvu zelo velika odgovornost, zato se ves čas trudim, da v vsakem učencu poudarim njegove potenciale, ga skušam razumeti in mu glasbo predstaviti kot nekaj lepega, zabavnega in tudi kot rešiteljico v težkih trenutkih. Sploh pri pevcih sem zelo pazljiva, da obdržijo svojo osebnost v glasu in da tega ne spreminjam. Nekje vmes, ko sploh ne veš, se pa itak zgodi, da oni postanejo tvoji učitelji in velikokrat veliko boljši kot kakšen odrasel, ker razmišljajo brez vplivov, obremenjenosti in predvsem brez filtra.

Kaj želite sporočiti prek svoje glasbe in je širše od ene pesmi?

Hm, ljudem bi si želela dati tudi tisto nekaj, kar jim da nazaj fokus, ko je ostalo iz fokusa. Mislim, da je vsak glasbenik v ta poklic poklican z določenim namenom in vsak ima neko svojo zgodbo, v kateri se lahko poslušalci najdejo. Nekateri v tej, nekateri v drugi. Moj glavni cilj, ki me žene, pa je, da poslušalce in s tem posledično tudi sebe napolnim z lepo energijo. Pa naj bo ta igriva, norčava, čutna ali umirjena. Mislim, da vsi potrebujemo odklop v tem norem in hitečem svetu, kjer smo zaradi individualističnega pristopa do zadev podhranjeni osnovne človeške sočutnosti. Najlepše darilo mi je, ko koga moje delo premakne, in je tudi zaradi takih komplimentov potem lažje vztrajati v tem kolesju, ki je pogosto vse drugo kot ustvarjanje.

Kaj vam sploh pomeni glasba? Se skozi pesmi na nek način razgaljate?

Dokler se ne razgališ, težko prideš do jedra poslušalcev in tudi težje predaš sporočilo, ki je, za moje pojme, glavni namen glasbe. Lahko bi rekla, da si ne predstavljam življenja brez nje, je neka opora, jasna pot, del mene od malega. Nikoli se nisem videla v kakšnem drugem poklicu. 

Kaj pogrešate na slovenski glasbeni sceni? 

V zadnjih letih se je na slovenski sceni rodilo kar nekaj bandov, ki z glasbo znajo nahraniti ljudi. In končno smo tudi ljudje dojeli, koliko smo bili podhranjeni, da se vedno znova dokazuje, da ni važno koliko so nekateri komadi vrhunsko sproducirani, vrhunsko odigrani, že malce sterilni ... ko pride nekdo, ki se razgali, pa tudi če vse zveni ''na glavo'', grejo ljudje z njim.

Umetnost je za vas sveta. Se vam zdi, da Slovenci dovolj cenimo našo glasbo ali smo preveč kritični do lastne produkcije, na drugi strani pa vse, kar je tujega, sprejemamo odprtih rok? 

V zadnjih letih se je sicer ravno z novimi slovenskimi bandi na sceni stanje izboljšalo. Če pogledamo naše sosede Hrvate, so zelo narodno zavedni. Na njihovih postajah ne slišiš slovenskih skladb, hrvaških pa je več kot tujih. Oni so zase najboljši in s tem samozavestno širijo svojo kulturo. Slovenci pa se včasih preveč zanašamo na mnenje drugih, namesto da bi odprtih rok sprejeli svojo glasbo. Če jo bomo sprejeli mi, jo bodo sprejeli tudi drugi. Ker ko si v nekaj prepričan sam, veliko lažje v to prepričaš še ostale. Zelo lep primer so Joker out. Lepo bi bilo, če bi se ustvarili festivali tudi s sosednjimi državami, na katerih bi bili dobrodošli vsi, saj ima glasba izjemno moč povezovanja.

V šovu Slovenija ima talent ste se postavili pred izziv, dali pod pritisk, da vidite, kako funkcionirate. Kako dragocena je bila ta izkušnja, ko se danes ozrete nazaj?

V Sloveniji ni ravno veliko festivalov, šovov, priložnosti, kjer se kot še neznan izvajalec lahko pokažeš. In Slovenija ima talent je super odskočna deska. Na Talente imam v resnici samo lepe spomine. Izkušnja, ki mi zdaj, ko konkretno ''začenjam'' svojo karierno pot, pride zelo prav. V tem svetu, kot tudi v drugih poklicih, je ogromno nekih izzivov, za katere na začetku potrebuješ kar nekaj časa, da jih osvojiš. Potem gre pa vedno lažje, ker se naučiš pravilno reagirati na take situacije. Od negativnih komentarjev, stika z javnostjo do prepoznavanja pravih prijateljev in ljudi, katerih kritiki je dobro prisluhniti in katerih ne.

Kaj je bila sicer vaša najdragocenejša izkušnja v življenju?

V bistvu ni neke konkretne izkušnje, ki bi jo izpostavila, so me pa vse izkušnje, tako pomembne kot tiste nepomembne, izoblikovale v žensko, kakršna sem danes. Morda je najpomembnejša ''lekcija'', ki sem se jo naučila, da smo sami sebi edini, da si bomo zvesti od rojstva do konca in s tem sem izpustila kar nekaj skrbi. In pa seveda, da je družina edina, ki je brezpogojno tam zate, kadarkoli jo potrebuješ. 

Kaj pa bi danes svetovali Zali na začetku njene glasbene poti?

Nič kaj posebnega, bolje bi bilo, da bi tista neobremenjena, sproščena, malce norčava Zala svetovala današnji meni, da je varno biti sproščen, ker te le življenje in izkušnje preko let malce ukalupijo.

Kako se je do danes spremenil vaš glasbeni izraz? 

Ko sem bila stara 15 let, sem napisala komad z naslovom Deklica zaljubljena. Totalno iskren, neobremenjen, moj. Vmes sem šla na študij, spoznala različne ljudi in tako je tudi moja pot šla malo v drugo smer. Komadi so bili še vedno iskreni in čisto moji, ampak sem se preveč osredotočala na to, kako jih zapakirati, kaj bodo rekli drugi, in se s tem malce oddaljila od svojega bistva. Zato zdaj velikokrat pomislim, kaj bi naredila mala Zali. 

Pa ko ustvarjate glasbo, besedilo, zvok, v prvi vrsti ustvarjate za poslušalce ali prej za dušo, šele nato za publiko?

Ko ustvarjam, ponavadi najprej ustvarjam zase, saj izlijem čustva, ki jih rabim v določenem obdobju, trenutku. Se pa zgodbe ljudi med seboj tako ali tako prepletajo, tako da ko napišem zase, napišem tudi za druge – a ni to noro? Je pa tudi zelo pomembno, da je glasba blizu ljudem, ki jih želiš nasloviti. Mislim, da redko kateri glasbenik ne želi, da bi ljudje pod odrom peli njegove komade, jih vzeli za svoje in se v trenutku povezali v eno. Glasba je vedno večja od nas.

Kaj vam poleg glasbe polni dušo in srce?

Ko je čas umirjen, rada berem, plešem, odkrivam nove strani življenja, od športa do odkrivanja novih prijateljstev, rada hodim po svetu, prisluhnem kulturi, ljudem in obožujem hrano. Ko sem v nekem novem mestu, ne hodim pogosto na znane turistične destinacije, ampak raje zavijem v ulice po priporočilu domačinov, ker me to napolni z neko posebno energijo. Ko sem bila recimo na Siciliji, je krožnik bil videti, kot da bi hrano dobesedno vrgli na krožnik, ampak je bila pa najboljša, kot tudi pristni ljudje, ki sem jih spoznala. 

Kaj je za vas najlepše darilo, ki vam ga je dalo življenje?

Da sem zdrava, imam družino, prijatelje in da delam to, kar delam. To je najlepše darilo, ki ga mogoče včasih vzamem za preveč samoumevno. Se pa na vsake toliko uščipnem v lička. 

V popolnem svetu, brez omejitev. Kakšna pevka bi si želeli biti in kakšno glasbo ustvarjati?

Želela bi si biti pevka, ki ljudi povezuje z glasbo, ki bi bila, tako kot je zdaj, pristna. Želela bi si, da bi jo slišalo ogromno ljudi in bi jo skupaj z mano peli v en glas.

Kaj pa vam pomeni uspeh in kaj vas v življenju motivira, da se priganjate, odkrivate, samoraziskujete?

Mislim, da je uspeh, ko si srečen v svoji koži, hodiš mirno spat in te razveselijo drobne stvari. Motivacija pa je nemalokrat trenutni navdih.

Kako težko je danes biti drugačen, edinstven?

Če je cilj, da si drugačen samo zavoljo tega, da bi bil drugačen, potem težko oz. če zares ne vibriraš s tem, ljudje to težko začutijo. Če pa ljudem pokažeš svoje bistvo, si pa v vsakem primeru edinstven, kot je čisto vsak človek na tem planetu. Vsak glasbenik ima nekaj svojega, neko posebnost, na katero morajo včasih celo drugi opozoriti. 

Študirali ste v tujini ... Imate kakšen nasvet za mlade, ki kanijo storiti podobno? Je bilo tudi vas strah? Ste bili morda negotovi?

Nikoli me ni bilo strah, ker sem imela od začetka že tako začrtano pot, da se niti nisem ozirala nazaj. Vedela sem, kaj je moj cilj, življenje pa pot do nekega cilja ponavadi tako ali tako nariše samo in ji je treba zaupati, tudi če je včasih malo težja.

Vaš zadnji avtorski komad ima naslov 'V trenutku'. Vem, da se to ne navezuje na temo skladbe, pa vendar. Živite v trenutku?

Starejša ko sem, bolj se trudim, da imam fokus na trenutku, v katerem se nahajam. Je bolj zabavno. (smeh)

Danes se glasbo tudi gleda. Kako pomemben je za vas zunanji videz? Se vam zdi, da imidž v glasbi zavzema preveč prostora?

Mislim, da je to pomembno. Je pa fino, če najdeš nek svoj stil, ki te zares predstavlja in ni nujno po zadnjih trendih. Zame so to recimo barve in tisto, kar označuje mojo osebnost. Imidž je seveda pomemben, vendar se mi zdi njegov delež v primerjavi z glasbo in kvaliteto izvajanja včasih prevelik. Glasba bi morala zasedati večinski delež. 

Kako prenašate kritike in kdaj vam je bilo v življenju najtežje?

Kritike mislim, da prenašam dobro. Me pa seveda kdaj tudi zbode. Najbolj cenim kritike, ki pridejo od ljudi, za katere vem, da želijo, da napredujem. Vedno se vprašam, če kritika prihaja od nekoga, ki me ima rad in želi, da zrastem, ali od nekoga, ki mu nisem ravno pogodu in si želi samo, da bi se slabo počutila.

Ob tako pestri mladosti ... Se vam zdi, da vam življenje teče prehitro? In kako najdete svoj mir v tem ponorelem svetu?

Včasih ja, čeprav mislim, da je časa vedno dovolj za stvari in ljudi, ki nam res nekaj pomenijo. Sem pa hvaležna za vse izkušnje do zdaj in vse, ki še pridejo. Lepo mi je okušati življenje. 

Preizkusili ste se tudi kot igralka, med drugim v seriji 'Ja, chef'. Nastopali ste v muzikalu 'Dance Amore' z Andrejem Škufco. Zdi se, da vaših talentov ne zmanjka ... Kje se vidite čez recimo 10 let?

Zelo hvaležna sem, da sem lahko "oder" delila z velikimi umetniki, kot sta Jurij Zrnec in Andrej Škufca. To je tudi sreča, ja. Sicer se po desetih letih vidim na odru, pod njim pa ljudi, ki bi z mano peli komade. Vidim se srečno na vrhu hriba s svojo družino, kjer otroci ne nehajo govoriti, medtem ko s partnerjem občudujeva razgled na sončen dan. Vidim se kot dobro osebo, ki gre vsak večer mirno spat. Aja, da ne pozabim, tudi kot osebo, ki prireja najbolj odpiljene žure, kjer se po stopnicah vozimo z jogiji. (smeh)

Česa o vas še ne vemo, pa si morda želite, da bi?

Veliko stvari. Zanimivo je mogoče tudi to, da rada berem besede nazaj, že od malega.