Vrhunski alpinist Luka Lindič: ''Pri plezanju me privlačijo občutki, ki so eni izmed redkih, ki jih danes še ne moremo kupiti''

Pravijo, da ste vrhunski alpinisti prav posebna sorta ljudi, ki zares zadihate s polnimi pljuči šele na redkem zraku. Navadnemu smrtniku je dovolj, da pritisne na stopalko za plin, da skoči s padalom, gre na kanjoning ... Kaj je tisto, kar vas tako zelo vleče v gore in je nam navadnim smrtnikom težko razumljivo? Za mnoge vonj po smrti je verjetno za vas vonj po življenju? 

Za začetek bom takoj "razčistil", da sem sam proti izpostavljanju nevarnostim, ki so očitne, in s tem povezani dozi adrenalina. Pri alpinizmu oziroma plezanju me privlačijo občutki, ki so eni izmed redkih, ki jih danes še ne moremo kupiti. Do njih vodi veliko dela in potrpežljivosti. Mislim, da večina ljudi v življenju rabi neko "borbo". V gorah in stenah sem jaz našel pravo dozo borbe, ki mi daje potrebno ostrino za življenje nasploh. Mislim, da je to tisto, kar veliko drugih plezalcev najde v plezanju.   

Kdo vas je navdušil nad alpinizmom? Kdaj ste se zaljubili v hribe? Kdaj ste prejeli ''klic'' gora, ki vas je premamil v svet "vertikale"?

S pričetkom vojne na Balkanu je moja družina dopustovanje na hrvaški obali zamenjala za pohodništvo v slovenskih hribih. Popolnoma nehribovska družina smo se praktično čez noč prelevili v strastne hribolazce in ponosno nosili 3/4 žametne hlače in dokolenke. Še pred prestopom praga osnovne šole sem s starši stal na Triglavu. Po klicu gora je preteklo precej let, da me je "poklicala" vertikala in dolgo je trajalo, da sem se otresel strahu pred previsi. Potem ko sem se v začetku najstniških let precej neuspešno poizkusil v rokometu, mi je plezanje ponudilo okus uspeha in me popolnoma prevzelo.

Kaj je bistvo alpinizma oz. plezanja? Dokazovanje lastne vrednosti (pred samim seboj), premikanje mej, osebne zmage, nesmrtnost, bližina Bogu, izstopanje iz povprečja?

Verjetno mešanica vsega naštetega in še česa. Sam se enkrat najdem bolj v enem drugič bolj v drugem bistvu tega početja. Neizmerno lepoto vidim v tem, da lahko zelo podobne občutke dobim na visoki gori na drugem koncu sveta ali pa na relativno majhni skalni steni v bližini doma.

Imate pred plezanjem kakšen poseben ritual? S seboj nosite kakšen talisman? Kaj je prva stvar, ki jo storite, ko pokorite vrh/smer? Glasno zavriskate?

Nimam nobenega rituala. Poskušam se dobro pripraviti na turo oziroma smer. Mogoče je to ritual, ki mi omogoča dober spanec pred začetkom. 

Lahko rečemo, da je alpinist do neke mere egoističen. Gorski vodnik Bojan Pollak je nekoč na neki odpravi dejal, da jih ženske ovirajo pri plezanju, saj jih skrbi zanje, zato želijo, da ostanejo doma, a še v isti sapi dodal, da to počnejo prav zaradi njih, zaradi dokazovanja. Ponavadi se v alpinizmu tepeta dve ljubezni – do gora in bližnjih. Kako težko je sedeti na "dveh stolčkih"?

Sam sem že par let v malo drugačni situaciji od večine, saj se tudi moja partnerka preživlja s plezanjem. Večino stvari lahko počneva skupaj, kar olajša marsikaj. Po drugi strani pa je kdaj tudi bolj stresno, saj so občutki intenzivnejši in strah, ko gre zares, večji. Poleg tega sem imel v zadnjih letih možnost spoznati, kako je biti v vlogi tistega, ki čaka na novice, in to je mnogokrat težje, kot plezati na odpravi. Kljub temu se ne strinjam s tem, da ženske ovirajo pri plezanju. Mislim, da se da najti dobro ravnovesje. Seveda pa ne z vsako in z vsakršnim početjem v gorah. 

Je med plezanjem časa še za kaj drugega kot razmišljanje o naslednjih korakih. Koliko prostora pustite strahu?

Če smer ali gora ne terja popolne koncentracije, potem je časa za druge stvari ogromno. V takšnih primerih je določene stvari lažje premisliti, ker je manj "šuma" kot v dolini. Bližje kot si meji svojih sposobnosti, manj je prostora za ostale stvari. 

Kaj sploh je strah v alpinizmu? Ali sploh obstaja?

Strah nas ohranja pri življenju. Ne panika, ampak zdrav strah, zaradi katerega smo pozorni in nas motivira, da se dobro in temeljito pripravimo. Tisti, ki ga nimajo, v alpinizmu ne preživijo dolgo. 

Zlajnani rek pravi, da ni težko postati dober oz. biti dober alpinist, težko pa je postati star alpinist. Alpinizem je tveganje, hoja po robu – to je dejstvo. Strele, plazovi, skale ... Kateri je bil najbolj strašljiv trenutek, ki ste ga doživeli med plezanjem? Najbolj neprijetna izkušnja? Ste kdaj že omahnili v globino?

Plezanje težjih predvsem skalnih smeri je velikokrat povezano s padci. Ti so lahko ob pravilnem varovanju tudi zelo dolgi nenevarni. Takšnih padcev sem že nekaj nabral. Za zdaj pa se uspešno izogibam padcem v resnejšem terenu v hribih, kjer so posledice veliko hujše kot par prask. Najbolj strašljiv trenutek do zdaj sem doživel, ko sva z Ines Papert skoraj ostala pod snegom na odpravi.

Kaj je za vas najpomembneje pri plezanju? Ali za vas obstajajo le težke smeri, stene in vrhovi, za katere ste pripravljeni tvegati vse ali obstaja Rubikon, ki ga ne prečkate? Je sploh mogoče zarisati mejo, ko pa je v igri toliko spremenljivk? Vam je morda sam proces, "potovanje" na cilj, pomembnejši od cilja samega?

Alpinistična aktivnost, ki se jo grem zdaj že pol mojega življenja, je vsaj v pol primerih povezana z obračanjem, ker se stvari ne razvijejo alpinistom v prid. Ker v tem še vedno vztrajam, si drznem trditi, da me bolj motivira proces kot cilj sam. Drugače bi že zdavnaj spremenil šport oz. način življenja. Plezanje ponuja neskončno možnosti od plezanja na visoke gore do balvanskega plezanja za hišo. Sam se uspešno poslušam in počnem tisto, kar mi v določenem obdobju najbolj "diši". Ta svoboda izbire je ena izmed največjih prednosti, ki jo imamo alpinisti/plezalci pred ostalimi športi. Ne obstaja pa smer ali vrh, za katerega bi bil pripravljen tvegati več. 

Na začetku 20. stoletja je bil sveti gral alpinizma Mount Everest. Kaj je danes?

Huh, pojma nimam. S svetimi grali se nikoli nisem preveč obremenjeval. Zdi se mi, da se ti danes tako v alpinizmu kot tudi v športnem plezanju selijo z znanimi imeni. Ko nekdo, ki je res poznan na sceni, nekje nekaj spleza, se stena/gora hitro spremeni v top lokacijo, prej pa nihče ni vedel za njo. 

Katera preplezana (prvenstvena) smer oz. vzpon vam do zdaj pomeni največ?

Več jih je, ki mi veliko pomenijo na različen način. Bom izbral dva od lani, ker sta najbolj aktualna. Prvenstvena smer v vzhodni steni Mt. Fay v Kanadi mi veliko pomeni, ker smo opravili res težek vzpon v po moje zelo dobrem stilu. Le dobra dva meseca po tem mi je uspelo na Bavarskem preplezati precej težko skalno smer The end of Silence, ki zahteva popolnoma drugačne sposobnosti. Smer sodi v rang smeri, za katere sem mislil, da zame z bolj hribovsko osnovo niso dosegljive. Vzpona v smeri sem bil zelo vesel, še bolj pa sem se veselil preskoka v glavi in spoznanja, kaj lahko naredim tudi v skali. 

Nazadnje ste z Luko Krajncem v argentinski Patagoniji uspeli preplezati 500-metrsko prvenstveno smer Mir v jugovzhodni steni St. Exuperyja. Kaj je vaš naslednji izziv? Kakšne so vaše alpinistične ambicije?

Po precej časa sva se z Luko spet skupaj podala na daljše plezalno potovanje in preplezala super smer. Načrti za letos so se precej spremenili. Trenutno bi morala bit z Ines na Aljaski, kjer sva želela obiskati več področij in plezati v velikih stenah, ki jih ponujajo številni tamkajšnji hribi. Zaradi omejitev glede virusa sem se odločil nadaljevanje letošnjega leta posvetiti skalnemu plezanju. V Nemčiji, kjer se nahajam, ko sem v tem delu sveta, je nekaj težkih skalnih smeri, ki bi jih rad poizkusil. Mislim, da sem pri skalnem plezanju dosegel nivo, ki ga ne morem več veliko dvigniti ob sočasnem treningu za odprave in odpravam samim. Računam, da mi bo malo daljša specializacija omogočila napredek, ki ga drugače v skali ne morem več doseči. Tako gledam na situacijo, v kateri smo, kolikor se da pozitivno. 

Alpinizem je vzel že veliko življenj. Alpinisti se sicer zavedate tveganj, a izgube med kolegi vseeno izjemno bolijo. Kako vplivajo na vas? Se začnete spraševati o smiselnosti početja? Se vam takrat poruši svet?

Izgube prijateljev so me bolj potrle, kot sem najprej mislil. V zadnjem obdobju je umrlo preveč prijateljev, za katere sem bil prepričan, da stvari dobro in varno počnejo. Priznati moram, da trenutno ne čutim nobene "lakote" po visokih sneženih hribih. Letos poleti sem z Alešem Česnom načrtoval odpravo v Pakistan na zelo visoko in tehnično zahtevno goro. Med začetkom priprav sem opazil, da moja glava ni "ta prava". Zalotil sem se, da se mi dopade le še cilj, in ne proces oz. pot do njega. Skozi zadnja leta sem se naučil poslušati samega sebe, in ta signal je bil alarm, da moram nekaj spremeniti. Odpoved odprave in razočaranje prijatelja je bilo težko dejanje. Vem, kako je, ko si motiviran in željan iti na odpravo, potem pa ta odpade zaradi nečesa/nekoga drugega. Kljub temu popolnoma brez slabe vesti stojim za svojo odločitvijo, ker vem, da bi bilo bolj nepošteno do prijatelja, če bi zaradi tega ne bil sposoben stvari razčistiti že zdaj in bi potem na odpravi iskal izgovore, zakaj se ne da. Vem, česa sem sposoben, ko si to res želim. Če ta želja trenutno ni dovolj močna, pa raje ne grem. Trenutno me bolj vleče v strme in tehnično bolj zahtevne smeri, ki so objektivno manj nevarne. Vse to je zagotovo posledica izgube prijateljev in nevarnih situacij, v katerih sem se sam znašel v preteklosti. 

Imate plezalnega vzornika? Ste se kdaj po kom zgledovali?

Nimam. Navdih so mi bile in so še cele generacije slovenskih alpinistov. Všeč so mi ljudje, ki so sposobni opravljati izredna dejanja, a tudi iskreno pokazati šibkosti, ki jih vsi imamo. Veliko je alpinistov, ki leta in leta gradijo podobo neustrašnih superherojev. Ti so mi manj simpatični. 

S kom se največkrat navežete na vrv?

Z Ines Papert.

Kako pomembno je zaupanje v navezi? Prijateljstvo je bilo nekoč v alpinizmu temeljni kamen, vez, ki se je ne da pretrgati. Ali to še obstaja v sodobnem alpinizmu, v svetu individualistov? Kako pomembna je čustvena povezanost z osebo na drugem koncu iste vrvi? Pomembnejša od tehnike in znanja?

Zaupanje v navezi je zelo pomembno. Brez tega se hitro konča. Za dobro navezo pa je na koncu potrebno tudi precej znanja in tehnike. Tudi danes lahko vidimo, da se določeni vedno znova navežejo na isto vrv. Mnogokrat lahko mine celo leto ali več od zadnjega skupnega plezanja, ko se pa ponovno navežeš na isto vrv, pa vse preprosto steče. Tako kot pri nama z Luko Krajncem pred kratkim v Patagoniji. 

Kateri so najbolj kritični trenutki v alpinizmu? Morda vonj po vrhu, ki človeka premami, da gre preko svoje meje?

Lahko govorim le zase. Ostati iskren do sebe je kritični trenutek, saj tako sprejemaš najbolj trezne odločitve. Največkrat že v dolini. 

Kateri gorniški film in knjigo bi priporočili ljubitelju gora?

Film: United States of Joe’s, ker prikaže primer pozitivnega pristopa k večni problematiki harmonije med plezalci in lokalnimi prebivalci, ki živijo v popularnih plezalnih področjih. 

Knjiga: The Push (Tommy Caldwell), ker se mi zdi eden izmed redkih herojev, ki se je bil pripravljen toliko in iskreno "razgaliti".

Katero podzvrst plezanja imate najraje?

Uživam v vseh zvrsteh. Verjetno lahko največ dosežem v težkih kombiniranih smereh v alpskih stenah, ker imam tam največ kilometrov. Mislim pa, da uspešno "kolobarim" med vsemi zvrstmi.

Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, pravi ponarodeli pregovor. Kar seveda ne velja za vse, pač pa tiste, ki se v gore odpravljajo nepripravljeni. Če bi lahko ljudem dali en nasvet, preden se odpravijo v gore, kateri bi to bil?

Najbolj pameten pri sprejemanju odločitev si lahko v situaciji sam. Zato je najbolje iti v hribe neobremenjen s ciljem in biti vedno pripravljen na spremembo načrta. Naj bo zaradi vremena, razmer ali počutja. Obračanja se ne bi smel nihče, ki ima kaj v glavi, sramovati. 

Kateri je najboljši alpinistični nasvet, ki ste ga prejeli v življenju?

Hribi počakajo.

Kako škodljive so za alpinizem komercialne alpinistične odprave? Te so domala že povsem degradirale vzpon na najvišji vrh sveta, kamor se vijejo kolone alpinistov …

Težko je reči, v kolikšni meri komercialne odprave škodijo alpinizmu. Zagotovo je precej alpinistov, ki se raje izogibajo določenim vrhovom ali smerem zaradi gneče. Mislim pa, da alpinizem spreminja v vsaj enaki meri tudi to, da smo dandanes bolj razvajeni kot generacije pred nami in vrednote ljudi nasploh. 

Alpinizem je drag šport. Kako pomembna je v alpinizmu vloga sponzorjev? Ali tudi v svetu vrhunskega alpinizma, podobno kot pri drugih športih, diktirajo tempo, postavljajo meje in pritiskajo na plezalce ter od njih zahtevajo vedno več?

Z različnimi sponzorji v tej industriji delam že 10 let. Definitivno obstajajo boljši in slabši primeri sodelovanja. Denar oz. preveč denarja je lahko kot povsod problem, če začenja predstavljati napačen vir motivacije ali vodilo pri sprejemanju odločitev. Vsak mora najti svojo pot. Mislim, da sem sam našel neko srednjo pot. Za zdaj si lahko zaslužim dovolj, da lahko plezam smeri, ki si jih želim, in počasi gradim nekaj za "penzijo". Zagotovo čutim odgovornost, da dam podjetjem za to nekaj nazaj. Do zdaj nikoli nisem čutil pritiska, da mora biti to uspeh v smeri ali na gori. Nazaj lahko prinesem tudi zgodbo o neuspehu. Le te so za ljudi mnogokrat še bolj zanimive. K večji sproščenosti in lažjemu sprejemanju treznih odločitev zagotovo veliko pripomore moja zaposlitev v Športni enoti slovenske policije in tudi podpora Planinske Zveze Slovenija pri odpravah in projektih.