Veronika Železnik: "Upam, da se čim prej vrnemo v normalo, da bom lahko diplomirala kot dramska in ne kot 'Zoom' igralka"

Kaj vam kot igralki predstavlja največji izziv?

Verjetno mi je največji izziv iskati in spoznavati samo sebe. Vsak lik potrebuje del tebe, da zaživi. Največji izziv je najti oziroma izluščiti pravi košček in se naučiti opustiti dele sebe, ki k liku ne sodijo. 

Koliko Veronike Železnik je v liku Maje Dolenc? Kako zelo sta si podobni oziroma različni?

Ja, gotovo je nekaj Maje v Veroniki. Maja je prijazna, topla, ne vtika se v tuja življenja, ne dela drame, vse bo dala za ljudi, ki jih ima rada. Je osebe, ki ima urejeno življenje in jasne cilje. Študira veterino, tako da obožuje živali in šport, predvsem plezanje. Tako kot Maja sem tudi sama prijazna in topla oseba, morda včasih premalo organizirana.

Slovenski igralci ste v prvi vrsti gledališki in ne filmski igralci. Za kakšen preskok gre? Kako se razlikuje delo na odru in pred kamerami? Ali vas na AGRFT sploh dovolj izučijo za filmsko igro?

Seveda gre za preskok v nek drug svet. Grobo rečeno: gledališče se igra s človekom in umetnostjo, film pa se bolj posveča življenju ljudi. Film od igralca zahteva drugačne odlike kot gledališče. Kamera hitro opazi, če igralec ni naraven. V gledališču si lahko bolj ekspresiven. Zagotovo smo igralci na AGRFT premalo vešči filmske igre – ko dobiš priložnost, si vržen v morje in plavaš. Izkušnje, ki jih dobivamo pred kamero, so dragocene.

Kje si želite v bodoče nastopati več – na odru ali pred kamero?

Želim si obojega. Gledališče te kot igralca polni na popolnoma drugačen način kot film. Najsrečnejša bom, če se bom lahko učila in rasla na obeh področjih. 

Kako ste sploh dobili vlogo v seriji Najini mostovi?

Zelo nepričakovano. S prijateljem sem lansko poletje sedela na pijači, ko me je poklicala neznana številka. Klic me je prijetno presenetil z vprašanjem, ali bi igrala v novi seriji Najini mostovi. Ponudbe sem bila zelo vesela in sem jo z veseljem sprejela.

Igrate v priljubljeni seriji, kljub temu pa o vas ni kaj dosti znanega – vsaj ne širši javnosti. Tudi "stric" Google ne ve prav dosti o vas. Kdo pravzaprav je Veronika Železnik, poleg tega da je šolana igralka?

Nisem še šolana igralka, se pa bližam temu nazivu; letos je moje zadnje leto na akademiji. No, potem me čaka še magisterij. Hm, kaj naj vam povem. Obožujem potovanja, rada se družim z ljudmi, ob katerih se dobro počutim in od katerih se lahko kaj naučim. Uživam v dobri glasbi in koncertih, zanima me zgodovina, rada obiskujem galerije in muzeje, rada grem v naravo, predvsem obožujem gore, in sicer zaradi magične spokojnosti, ki jo v vsakodnevnem življenjskem ritmu težko dosežem. Spoštujem pa svojo zasebnost in je zato v večini primerov ne delim na družbenih omrežjih. 

Kljub mladosti imate za seboj že kar nekaj vlog. Kateri projekt vam je do zdaj predstavljal največji izziv?

No, večinoma so to še vloge z akademijskih desk. Največji izziv mi je predstavljal semester v prvi karanteni. Vse vajeti sva držala v rokah z mojim igralskim kolegom, bila sva režiserja, scenografa, kostumografa, montažerja, igralca, lučkarja, tonska mojstra ... Najprej je bilo težko, potem pa sem se začela zabavati in uživati. Verjetno ne bom nikoli več imela toliko svobode pri ustvarjanju. 

Katera je vaša sanjska filmska vloga oz. v kateri vlogi bi najraje nastopili, če bi bila meja nebo?

Sanjsko bi bilo, če bi enkrat v življenju delala z italijanskim filmskim režiserjem Sorrentinom. Ne vem, mogoče pa me enkrat po telefonu pokliče neznana številka in bo na drugi strani Sorrentino. Šala, seveda.

Kako izbirate svoje vloge in katere vloge ne bi nikoli sprejeli?

Vsaka vloga predstavlja nov izziv. Kot mlada igralka še nimam ravno možnosti, da bi vloge zavračala – vzameš, kar ti je ponujeno, in iz tega narediš največ, kar lahko.

Nam lahko zaupate najbolj neprijetno stvar, ki se vam je zgodila na odru, oz. trenutek, ko bi se najraje pogreznili v zemljo?

Ojoj, ja, haha. Imeli smo premiero, tako da je na ta dan prišlo veliko pomembnih ljudi. Predstava se začne, vse lepo teče, pridem na oder in nekje na sredini monologa pozabim besedilo. Ker je bila to študijska predstava, nisem imela šepetalke, tako da sploh nisem vedela, kaj narediti. Najprej sem bila čisto panična in tišina se mi je zdela dolga eno uro, v resnici pa je trajala le nekaj sekund. Nekako se mi je uspelo zbrati in tudi besedila sem se spomnila – no, izpustila sem nekaj stavkov. Razen mentorjev tega na srečo ni opazil nihče.

Kako in kdaj je nastopila želja, da bi nekoč zavzeli oder in stopili pred kamero? Ste se že kot otrok navduševali nad igro? Ste že kot majhna deklica sanjali, da boste igralka?

Oh ja, ta želja je v meni že od nekdaj. Kot otrok sem bila zelo živahna, ves čas sem si želela pozornosti in konstantno sem prirejala nastope. Še danes se spomnim, da sem sorodnikom zelo doživeto prepevala neko operno pesem in je stara mama rekla: »Ja, ta bo igralka.« Včasih pogrešam to živahno in neustrašno Veroniko. Z leti sem se precej umirila, ampak želja po igralstvu me ni zapustila. 

Kaj so vaše najbolj "divje" želje na področju igralstva? Naj vprašam drugače: če bi lahko zaigrali ob komer koli (ne glede na čas), ob kom bi najraje igrali in zakaj?

Če bi lahko zaigrala ob komer koli, bi zaigrala ob svojem pokojnem mentorju in enem največjih slovenskih igralcev, Jerneju Šugmanu.

Če ne bi bila igralka, bi bila ...

Verjetno psihologinja. 

Ali se današnja generacija igralcev razlikuje od slovenskih igralskih legend? Njihova igra se vendarle zdi precej drugačna od današnje ...

Igra se je z leti seveda zelo spremenila; postaja čedalje bolj naravna. Tudi teater se spreminja in teži k čim bolj realistični igri. Čedalje manj je treba ''igrati'', vse pomembnejše pa je biti oziroma ostati človek.

Pa znamo Slovenci kot narod dovolj ceniti gledališko umetnost in igralstvo kot poklic ali je ljudstvo ogledalo politike, ki tovrstno umetnost jemlje za samoumevno in jo zato bolj ali manj prepušča samo sebi? Lahko v Sloveniji preživiš kot igralec, če se ne pišeš Cavazza?

Včasih se mi je zdelo, da Slovenci premalo cenimo gledališče, ampak v zadnjem času me preseneča čedalje večje število ljudi, ki pogrešajo teater. Mislim, da si tudi kot igralec v Sloveniji lahko cenjen, je pa do tega seveda dolga pot. Gledalec se mora navaditi novega igralca, njegovega načina igre, njegovega glasu, mora ga vzljubiti – za to ni recepta ... Ko te kot igralca občinstvo enkrat sprejme, lahko delaš napake, pa jih gledalci sploh ne bodo opazili, ker te že imajo radi. Ko pa si še nov, so veliko pozornejši na vse, kar delaš.

Lahko preživiš, ne boš pa ravno bogat. Ne vem, kakšne bodo razmere po epidemiji, ampak za zdaj se mi zdi, da so umetniški vodje zelo pošteni in vsakemu novemu igralcu ponudijo priložnost. 

Pa se je težko prebiti v ospredje?

Če se preveč ukvarjaš s tem, kako se boš prebil v ospredje, najbrž ne boš našel prave poti. Vedno moraš vedeti, zakaj delaš to, kar delaš. Najboljše je, da se sprejmeš takšnega, kot si, in ponudiš to, kar imaš. 

Kako ste sami ''izkoristili'' nenadejan prosti čas, ki nam ga je dala pandemija covida-19? Ste se lotili česa, za kar v normalnih okoliščinah verjetno ne bi imeli časa ali vas sploh ne bi zamikalo?

V tem času sem pridno študirala, udeležena sem bila v dveh različnih procesih, od katerih sem se veliko naučila. Veliko bolj sem se poglobila v študij, kot bi se lahko, če karantene ne bi bilo. Sicer moram priznati, da še enega "Zoom" semestra ne bi zdržala. Upam, da se čim prej vrnemo v normalo, da se končno odprejo gledališča, tako da bom lahko diplomirala kot dramska in ne kot "Zoom" igralka.